Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.510.943,00 SIT. Od tega je znesek 1.500.000,00 SIT prisojen iz naslova nepremoženjske škode, preostanek pa iz naslova premoženjske škode. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 100.000,00 SIT, v ostalem pa je to pritožbo in pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo, kolikor je deloma zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi telesnih bolečin in zaradi prestanega strahu (skupaj 500.000,00 SIT), uveljavlja v revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine do višine vtoževanega zneska. Premalo je bilo upoštevano, da je bil udarec v tožnikovo glavo tako močan, da je bil nekaj časa brez zavesti in da je tudi močno krvavel. Bolečinsko obdobje je bilo razmeroma dolgo in intenzivno. Pogoste glavobole bo tožnik prestajal tudi v bodoče. Upoštevati je treba, da opravlja delo v rudniški jami v neugodnih klimatskih pogojih. Premalo poudarka je bilo danega tudi številnim neugodnostim ob zdravljenju. Zato bi bila iz tega naslova primerna odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT, ne pa le 600.000,00 SIT. Glede strahu sledi iz izvedenskega mnenja, da je bil ta, ko se je tožnik prebudil iz nezavesti, hud, nato pa je v intenzivni obliki trajal še en mesec. Zato je dosojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT iz tega naslova neprimerna. Dosoditi bi mu bilo treba vso zahtevano odškodnino v znesku 200.000,00 SIT. Končno pa ob sojenju ni bilo upoštevano, da je tožnik od nastanka škode do izdaje sodbe sodišča prve stopnje zelo dolgo čakal na odmero odškodnine. Dejstvo, da je od nastanka škode do izdaje sodbe pred sodiščem prve stopnje poteklo več kot 5 let, bi moralo biti upoštevano pri določitvi višine odškodnine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaradi odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo nalaga sodišču poleg opredelitve odškodninskih prikrajšanj tudi uvrstitev škode - v okviru njenega obsega - v ustrezno kategorijo (od manjših do katastrofalnih škod). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne odstopa od odmere za škodo podobnega obsega (načelo enakega pravnega varstva - 22. člen Ustave Republike Slovenije). Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi ravnala v nasprotju z opisanim načelom. Škodo, nastalo zaradi telesnih poškodb in posledično prizadetega zdravja, sestavljajo posamezne postavke (glej prvi odstavek 200. člena ZOR). V tem primeru je ob tožbeni trditveni podlagi in ugotovljenem dejanskem stanju tožnik utrpel škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Razmerje znotraj posameznih odškodninskih postavk omogoča - posebej pri škodah, ki niso katastrofalne - natančnejšo opredelitev njihovega dejanskega obsega. Obravnavani primer daje podlago za sklepanje, da je tožniku nastala najopaznejša škoda na področju duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti: zaradi pogoste psihofizične obremenitve (posledica možganskega pretresa) bistveno težje opravlja rudarsko delo. Izpodbijana sodba je to okolnost pravilno zaznala in najvišjo odškodnino (700.000,00 SIT) tožniku dosodila prav iz navedenega odškodninskega naslova.

V celoti vzeto - ob primerjavi s podobnimi primeri - tožnikove škode ni mogoče uvrstiti med večje škode. Res je, da je bil zaradi udarca v glavo nekaj časa nezavesten in 4 dni hospitaliziran, vendar pa le kratko obdobje priznanega bolniškega staleža kaže na manjši obseg nevšečnosti med zdravljenjem. Kontinuirane telesne bolečine s pojemanjem od srednjemočnih do lažjih je prestajal 5 tednov, občasno lažje pa še 1 mesec. Ob upoštevanju možnih bodočih občasnih glavobolov ni mogoče trditi, da bi bil iz tega naslova upravičen do odškodnine, ki bi presegala dosojenih 600.000,00 SIT. Revizijske trditve, ki poskušajo utemeljevati iz tega naslova višjo odškodnino, prehajajo že na področje duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ki pa so kot odškodninska postavka bile v celoti upoštevane v skladu s tožbeno trditveno podlago. Opisano velja tudi za strah: hud strah po prebujanju iz nezavesti je dobil zadosten odraz v dosojenem odškodovanju; pri tem je treba upoštevati, da je strah za izid zdravljenja kasneje postopoma pojenjal. Tožnik se je poškodoval v januarju 1994, odškodnina pa mu je bila (na podlagi tožbe, vložene v juniju 1994) dosojena v mesecu marcu 1999. Revizija navedeno - 4 leta in 10 mesecev dolgo - obdobje čakanja na odškodnino šteje za podlago, po kateri bi zaradi dosledne izpeljave načela odmere pravične denarne odškodnine bilo treba prisoditi vso zahtevano odškodnino. Sodna praksa je (še v okviru tedanje SFRJ) zaradi hiperinflacije ob koncu osemdesetih let poleg drugega res upoštevala tudi čas čakanja na odločanje o odškodnini kot pravno podlago za prisojo (višje) odškodnine. Navedeni pravni standard je (relativno) uporabljiv tudi v normalnih denarnih razmerah. Vendar pa mora odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka imeti utemeljene razloge, ki jih ni mogoče primerjati z očitki o sodnih zaostankih ali jih posplošeno izraziti v načelno časovni meji. V vsakem primeru je treba posebej presoditi, ali je res šlo za dolg postopek s procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine. Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnega postopka bi mogla biti utemeljena v zavlačevanju postopka s strani tožene stranke, ali morda celo v zlorabi njenih procesnih pravic. Tega v tem primeru ni mogoče ugotoviti, saj je postopek potekal po ustaljenih principih, zavlekel pa se je predvsem zaradi ugotavljanja podlage odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke - kar pa je bilo tožniku samo v korist. Po povedanem in ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati tistih nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).