Jedro

Tožnikov "beg od dela" ni odločilen za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, prav tako ni odločilno njegovo nezadovoljstvo z delom, ki ga opravlja, ali njegovo gmotno stanje. Odločilno je le zdravstveno stanje oz. dejstvo, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost. To pa pomeni, da pri tožniku ne gre za invalidnost I. kategorije, ki bi ga opravičevala do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2009 in št. ... z dne 19. 12. 2008 ter da se tožniku prizna I. kategorija invalidnosti od 15. 9. 2008 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da so vse ostale ovire, razen razpoloženjske motnje, zaradi katere je ocenjen kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, predvsem tožnikov mehanizem „bega od dela“, kar je pogojeno s tožnikovo paranoidno naravnanostjo in samoocenjevanjem. Temu mehanizmu naj bi s svojimi mnenji prispevala tudi lečeča psihiatrinja. Tožnik meni, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti ne glede na to, kaj je povzročilo dela nezmožnost. V kolikor je pri njem zasidran mehanizem „bega od dela“ že to samo po sebi pomeni, da je za delo nesposoben. Tožnik ima zaradi svojih psihičnih težav, torej zaradi kronične motnje razpoloženja – distimija, težave pri svojem delodajalcu, ki zanj nima primernega dela, nekaterih opravil pa mu sploh ne zaupajo. Težave ima v domačem okolju, saj je žena psihični bolnik in je invalidsko upokojena. Zaradi težav doma in težav v službi je zelo izčrpan in ne zmore več opravljati dela pri svojem delodajalcu. Tudi tožnikova psihiatrinja je v izvidih zapisala, da za redno delo ni več sposoben in da dvomi, da bi na katerem koli delu kaj dalj časa vzdržal in da podjetje nima dela, ki bi ga tožnik zmogel. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 12. 2008. Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ugotovila je, da pri tožniku ni prišlo do takih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale razvrstitev v višjo kategorijo invalidnosti in s tem priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 15. 3. 2005 dalje zaradi posledic bolezni. S sodbo Ps 23/2006 z dne 25. 10. 2007 mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo fizično lažje delovno mesto z enakomernimi in predvidljivimi fizičnimi obremenitvami, z možnostjo za primerno prehrano ob predvidljivem času, v okolju, v katerem v slučaju hipoglikemije z motnjo zavesti (delo pri nevarnih strojih, na višini in podobno) ni nevarnosti za poškodbo zanj samega in za sodelavce, kjer so zagotovljene razmere delovnega procesa, ki mu omogočajo sprotno preprečevanje hipoglikemije z možnostjo za krajši čas prekiniti delo, si izmeriti glikemijo in zaužiti obrok hrane, z omejitvami, kot je samostojno odločanje glede delovnih nalog, nepredvidljivih delovnih zadolžitev in brez zahtevnejšega dela povezanega z ljudmi ter v, za bolnika z astmo, ugodnem klimatskem okolju in z ustreznimi zahtevami glede telesnih naporov s polnim delovnim časom. Tožnikov osebni zdravnik je dne 17. 6. 2008 podal nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bistvena ugotovitev, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v taki meri, da je potrebno priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Konkretno je tožnik s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, torej priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Že v postopku v zvezi z razvrstitvijo tožnika v III. kategorijo invalidnosti je bilo pri tožniku ugotovljenih več bolezenskih stanj, ki vplivajo na njegovo delazmožnost. Enako tudi obe invalidski komisiji, ki sta v predsodnem postopku v predmetnem sporu ugotavljali spremembe v stanju invalidnosti navajata, da gre pri tožniku za insulinsko neodvisno sladkorno bolezen (diabetes) brez zapletov, za kronično obstruktivno pljučno bolezen, za esencialno (primarno) arterijsko hipertenzijo in za distimijo. Podana je tudi depresivno hipohondrična motnja ter osebnostna motnja. Tako iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 4. 11. 2008 kot tudi z mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 31. 3. 2009 izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 15. 3. 2005 dalje in da ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, glede na predhodne ugotovitve, na podlagi katerih je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje še izhaja, da po preučitvi opisa delovnega mesta „čistilec – hišnik“ z dne 13. 2. 2009 meni, da je tožnik za to delo kot invalid III. kategorije invalidnosti sposoben. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je tožnik predvsem skliceval na mnenje specialistke psihiatrinje in sicer, da zaradi psihičnih težav ni več sposoben za nobeno redno delo (izvid z dne 20. 3. 2008). Za ugotovitev dejanskega stanja je sodišče postavilo sodnega izvedenca B.F., dr. med., specialista psihiatra. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenec tudi ustno pojasnil zaslišan na glavni obravnavi, izhaja, da je pri tožniku že vrsto let prisotna razpoloženjska motnja s karakteristikami distimije (kronična nerazpoloženost, razdražljivost, pesimizem, pomanjkanje volje in motivacije za delo, nespečnost). Samo zdravljenje, ki poteka ves čas ambulantno, ob relativno blagi enotirni antidepresivni medikamentozni terapiji ne kaže na to, da bi pri tožniku prihajalo do hujših depresivnih epizod. Izvedenec podrobno navaja vzroke za nastanek, razvoj in potek kronične motnje razpoloženja – distimije. Na omenjeno vpliva več dejavnikov poleg telesnih bolezni tudi kronični stres, nesoglasja z delodajalcem, družinske ter gmotne težave in pa tožnikova motena osebnostna strukturiranost. Razpoloženjska motnja je primarna ovira njegovih delovnih sposobnosti. Po mnenju sodnega izvedenca je tožnik pravilno ocenjen kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, s tem da je zmožen za delo na delovnem mestu „čistilec – hišnik“ s polnim delovnim časom. Psihofizične zahteve tega delovnega mesta po opisu z dne 13. 2. 2009 niso takšne, da tožnik kljub svojim zmanjšanim delovnim sposobnostim ne bi zmogel opravljati tega dela s polnim delovnim časom. Sodni izvedenec se pri tem sklicuje tudi na mnenje sodne izvedenke, ki ga je podala v prejšnjem sodnem sporu dne 29. 6. 2007 oz. 3. 7. 2007 in na podlagi katerega je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Izvedenec meni, da je izvedensko mnenje še vedno povsem aktualno, kar pomeni, da pri tožniku še nadalje obstaja III. kategorija invalidnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra, ki je pregledal razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in se s tožnikom tudi osebno pogovoril. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja, ki ga je podrobno v obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo že sodišče prve stopnje izhaja ugotovitev, da se pri tožniku zdravstveno stanje ni poslabšalo v taki meri, da bi bile potrebne dodatne omejitve, sploh pa ne razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kot to uveljavlja s tožbo. Po mnenju sodnega izvedenca je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost. Sodni izvedenec se je tudi opredelil do izvida in mnenja osebne psihiatrinje. Po mnenju sodnega izvedenca iz opisa psihičnega statusa in izvidov izhaja, da gre pri tožniku za distimijo, ne pa za kronično depresivno motnjo. Iz izvidov lečeče psihiatrinje tudi ne izhaja, da bi imel tožnik zmanjšano zmožnost spomina, koncentracije, učenja, mišljenja. Tožnikov „beg od dela“, na katerega se tudi sklicuje v pritožbi nikakor ni mogoče šteti kot odločilnega za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Nestrinjanje tožnika z delom, ki ga mora opravljati pri delodajalcu ne pomeni, da se ga zgolj zaradi tega razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Enako tudi ne težave, ki jih ima doma oz. težko gmotno stanje, na kar se sklicuje v pritožbi. Odločilno je zgolj njegovo zdravstveno stanje. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja prepričljiva ugotovitev, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti S tem torej niso podani pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.