Jedro

Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni mogoče uporabiti instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, ker se s predmetnim kaznivim dejanjem prvenstveno ščiti delavčeva socialna varnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Cerknici ugovoru obdolženega A. A. ugodilo, obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt 166/2010 z dne 15. 12. 2014 zoper obdolžena A. A. in B. B. zaradi kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni dopustilo in kazenski postopek na podlagi določila 3. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in nagrada ter potrebni izdatki zagovornice obdolženega A. A. na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za pravnomočno razsojeno stvar, zmoten. Pritožnica pravilno opozarja, da oškodovanci, ki so navedeni v obtožnem predlogu Kt 166/2010, niso bili zajeti v sodbah istega sodišča I K 15996/2014 z dne 2. 7. 2014, I K 54748/2012 z dne 30. 1. 2013 in I K 26394/2014 z dne 12. 11. 2014. Sodišče prve stopnje se sicer v obrazložitvi sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sklepa II Kp 46135/2011 z dne 13. 2. 2014, iz katerega izhaja, da je pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1 varstveni objekt pravica delavcev in gre le za eno kaznivo dejanje, čeprav je več oškodovancev. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pri tem spregledalo novejšo sodno prakso, razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 28147/2012 z dne 25.9.2014, iz katere izhaja, da pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni mogoče uporabiti instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, ker premoženje pri tej inkriminaciji ni primarni objekt varstva. Opustitev plačila predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in neizplačilo regresa ima pri posameznem oškodovancu vsekakor premoženjske posledice, vendar pa se s kaznivim dejanjem po 196. členu KZ-1 prvenstveno ščiti delavčeva socialna varnost. Nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 54. člena KZ-1 stori, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj in način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Temeljni pogoj za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja je torej, da gre za več premoženjskih kaznivih dejanj. Upoštevajoč navedeno zakonsko dikcijo in dejstvo, da je namen inkriminacije po 196. členu KZ-1 varstvo socialne varnosti delavca, torej kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot nadaljevanega kaznivega dejanja. V posledici povedanega je torej zmotno stališče izpodbijanega sklepa, da gre že za razsojeno stvar.

5. Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbi zoper sklep vezano na pritožbene razloge, saj po uradni dolžnosti pazi le na stvarno pristojnost sodišča prve stopnje. Kljub vsemu pa sodišče druge stopnje pripominja, da je postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je po razpisu preodbravnavnega naroka ugovoru ugodilo in kazenski postopek ustavilo, napačno. Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku ne predvideva postopka o odločanju o ugovoru zoper obtožni predlog. Po določbi prvega odstavka 435. člena ZKP sodišče, ko prejme obtožni akt, preizkusi, ali je pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog oziroma zasebna tožba zavrže. Sodišče prve stopnje bi moralo torej pred začetkom kazenskega postopka (pred vročitvijo obtožnega predloga obdolžencem) samo po uradni dolžnosti opraviti preizkus obtožnega akta, med drugim tudi, ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže (prvi odstavek 435. člena in 437. člena ZKP). Sodbe, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (sodbe Okrajnega sodišča v Cerknici I K 54748/2012, I K 26394/2014 in I K 15996/2014), je namreč izrekla ista sodnica, ki je izdala tudi predmetni sklep. Če se pomanjkljivosti obtožnega akta, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se slednji lahko konča le z ustavitvijo postopka (če gre za razloge iz 139. in 293. člena ZKP) oziroma zavrnilno ali oprostilno sodbo. Izpodbijani sklep ne samo, da je nepravilen, izdan je tudi brez pravne podlage.

6. Glede na povedano je bilo pritožbi državne tožilke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.