Jedro

Če se stranka spremembi tožbe ne upira, ali če gre za privilegirano spremembo tožbe (186. člen ZPP), sodišče predloga za spremembo tožbe ne more zavrniti, temveč mora spremembo dopustiti.

Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Ker so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna, se lahko vsako sporno dejstvo dokazuje s katerimkoli dokazilom (torej ne le z listinskimi, temveč tudi drugimi primernimi dokazili).

Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Sodišče pri tem sklepa iz znanih na neznana dejstva, ko na podlagi indicev, z uporabo izkušenj ter pravil logičnega sklepanja, sklepa na odločilna dejstva.Takšno sklepanje pa seveda ne sme biti samovoljno in arbitrarno, sodišče mora obrazložiti, kako na podlagi posrednih dejstev sklepa na naslednja posredna dejstva, in kako pride do zaključka o obstoju relevantnih dejstev. Zato ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in intuiciji, pač pa mora v takšnem primeru, kot je obravnavani, temeljiti na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti oziroma vsaj visoke verjetnosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita v 1., 3., 5. in 6. točki izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom ni dovolilo spremembe tožbe tožeče stranke z dne 14. 4. 2017, s katero zahteva, da ji tožena stranka plača nadaljnjih 7.476,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2017 do plačila (1. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 101835/2016 z dne 12. 10. 2016, je v 1. odstavku izreka razveljavilo za znesek 1.110,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2015 dalje ter postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka). Nadalje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke na obstoj terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 29.811,00 EUR s pripadki (3. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 101835/2016 z dne 12. 10. 2016, je nato v 1. odstavku izreka razveljavilo še za glavnico 736,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 0,74 EUR od 29. 11. 2015 dalje do plačila, od zneska 77,43 EUR od 31. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 181,66 EUR od 7.1. 2016 dalje do plačila, od zneska 42,70 EUR od 15. 2. 2016 dalje do plačila, od zneska 108,52 EUR od 5. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 108,52 EUR od 7. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 174,34 EUR od 2. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 42,70 EUR od 2. 5. 2016 dalje do plačila ter v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (4. točka izreka). Omenjeni sklep o izvršbi pa je pustilo v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 7.084,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 674,08 EUR od 29. 11. 2015 dalje do plačila, od zneska 32,82 EUR od 29. 11. 2015 dalje do plačila, od zneska 617,58 EUR od 11. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 1.003,90 EUR od 12. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 1.003,90 EUR od 19. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 98,30 EUR od 28. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 7,10 EUR od 28. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 1.387,91 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 131,40 EUR od 11. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 10,29 EUR od 4. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 87,32 EUR od 13. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 2.006,59 EUR od 30. 3. 2016 dalje do plačila in od zneska 23,63 EUR od 18. 3. 2016 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2016 dalje do plačila (5. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.799,50 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega tega roka dalje do plačila (6. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer zoper 1. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da dovoli predlagano spremembo tožbe ter nato predmetnemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prav tako se zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer smiselno zoper 3., 5. in 6. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki prav tako nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Tožeča stranka je s svojo prvo pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 (list. št. 58 do 61 spisa) prvotno vtoževani znesek 8.931,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi povečala za 7.476,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2017 dalje do plačila.1 Povečanje tožbenega zahtevka pomeni (objektivno) spremembo tožbe (2. odstavek 184. člena ZPP). Potem ko je prvotna tožba vročena toženi stranki, je za spremembo tožbe potrebna njena privolitev (1. odstavek 185. člena ZPP). Če se tožena stranka spremembi tožbe ne upira, ali če gre za privilegirano spremembo tožbe (186. člen ZPP), sodišče predloga za spremembo tožbe ne more zavrniti, temveč mora spremembo dopustiti.2

8. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala. Po 2. odstavku 185. člena ZPP se namreč izrecno šteje, da je tožena stranka v spremembo tožbe (konkludentno)3 privolila, če se spusti v obravnavanje tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, pa se je tožena stranka potem, ko je prejela vlogo tožeče stranke, s katero je ta spremenila tožbo (vloga z dne 14. 4. 2017), spustila s svojo pripravljalno vlogo z dne 23. 4. 2017 (list. št. 62 do 67 spisa) v obravnavanje zahtevka po spremenjeni tožbi, ne da bi se spremembi tožbe upirala. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko ni dovolilo zadevne spremembe tožbe, poseglo v toženkino privolitev v spremembo tožbe in na ta način preseglo svoja procesna pooblastila oziroma kršilo določbo 185. člena ZPP4, zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo in sklep razveljaviti v 1. točki izreka (3. točka 365. člena ZPP). V primeru, ko se tožena stranka objektivni spremembi tožbe ne upira, namreč ni razlogov za sodno intervencijo in poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni potreben.5 O pritožbi tožene stranke:

9. V predmetni zadevi je tožeča stranka prvotno vtoževala znesek 8.931,76 EUR iz naslova 20 neplačanih računov za dobavljeno blago in storitve toženi stranki (računi in dobavnice v prilogah A2 do A32 spisa). Tožena stranka se zahtevku upira in navaja, da ima do tožeče stranke terjatev v skupnem znesku 29.811,00 EUR6 iz naslova 42 neplačanih računov za najemnino ter dobavljeno blago (računi in dobavnice v prilogah B4 do B82 spisa ter obračun izdanih računov z dne 22.9.2016 v prilogi B2 spisa), navedeno terjatev pa je prijavila je v stečajnem postopku nad tožečo stranko (opr. št. St ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), zaradi česar meni, da je z dnem začetka stečaja (23.6.2016) na podlagi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP) prišlo do pobota po sili zakona in s tem do prenehanja terjatve tožeče stranke po zadevni tožbi.7

10. Tožeča stranka v zvezi z zgoraj navedenim pojasnjuje, da je omenjeno terjatev tožene stranke prerekala8, saj tožena stranka prijavi terjatve ni priložila nikakršnih dokazil. Po prejemu odgovora na dopolnitev tožbe pa tožeča stranka (v svoji 1. pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017) še navaja, da je obveznosti do tožene stranke iz računov pod zap. št. 1 do 22 in 26 do 36 obračuna izdanih računov tožene stranke (priloga B2 spisa) v višini 17.756,37 EUR že poravnala, in sicer na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 4539/15 z dne 25. 11. 2015 (med toženo stranko kot odstopnikom, I., d.o.o. kot pevzemnikom in tožečo stranko kot dolžnikom) in Aneksa k pogodbi o odstopu terjatev št. 4539/15 z dne 25. 11. 2015 v znesku 4.702,12 EUR, nadalje na podlagi Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 26. 11. 2015 in potrjenega Predloga verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 15.12.2015 v znesku 6.900,44 EUR, nadalje na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 4839/15 z dne 17. 12. 2015 (pri kateri so tožeča stranka, tožena stranka in I., d.o.o, nastopali v istih vlogah kot pri pogodbi št. 4539/15) v znesku 4.034,79 EUR, nadalje na podlagi Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 17. 12. 2015 in potrjenega Predloga verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 15. 1. 2016 v znesku 6.924,00 EUR ter na podlagi Asignacijske pogodbe z dne 5. 1. 2016 (med D. d.o.o. kot asignatom, tožečo stranko kot asignantom in toženo stranko kot asignatarjem) v znesku 2.671,99 EUR (listine v prilogah A39 do A43 spisa), pri čemer naj bi tožena stranka prejela celo za 7.476,97 EUR preplačil, zaradi česar je tožeča stranka za navedeni znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi povišala svoj tožbeni zahtevek. Nadalje tožeča stranka še trdi, da ji računi pod zap. št. 37 do 41 obračuna izdanih računov tožene stranke (v skupni višini 2.015,33 EUR) niso znani in jih ni prejela, glede računov pod zap. št. 23 do 25 obračuna izdanih računov (v skupni višini 13.500,00 EUR), ki jih je toženka izstavila za najemnino na podlagi Podnajemne pogodbe z dne 1. 10. 2015 (priloga B3 spisa), pa tožeča stranka zatrjuje, da je omenjena podnajemna pogodba zgolj navidezna oziroma fiktivna, zaradi česar nima učinka med strankama. Na fiktivnost podnajemne pogodbe po prepričanju tožeče stranke kaže več dejstev oziroma indicev, in sicer naj bi se od uvedbe stečajnega postopka nad njo dne 10.11.2015 začel izvajati intenziven postopek prenosa poslovanja s tožeče stranke na toženo (t. i. bypass), vse v dogovoru z njenim takratnim zakonitim zastopnikom M. T. in zakonitim zastopnikom tožene stranke I. M. Tako se tožeča stranka sklicuje na prezaposlitev njenih nekdanjih delavcev, nenaden porast poslovanja tožene stranke od leta 2015 dalje in prevzem poslovne telefonske številke tožeče stranke s strani tožene stranke. Ker poslovni proces pri tožeči stranki v kritičnem času naj ne bi več tekel in ker naj ne bi imela več nobenega zaposlenega, ni potrebovala poslovnega prostora, ki je predmet zadevne podnajemne pogodbe. Podnajemna pogodba tudi nikoli ni bila vpisana v Evidenco trga nepremičnin (ETN), kot najemnik zadevnih poslovnih prostorov pa je bil v kritičnem času vpisana družba T. d. o. o (priloga A55 spia), tako da tožena stranka niti ni mogla skleniti podnajemne pogodbe s tožečo, prav tako pa je tožena stranka svoj poslovni naslov na naslovu zadevnih poslovnih prostorov po podnajemni pogodbi (T.) zavedla šele 18. 5. 2016. Tožeča stranka tudi ni nikoli knjižila nobenega od računov za najemnino, niti ni tožena stranka nikoli prej izterjevala zapadlih obveznosti iz naslova podnajemne pogodbe. Za sklenitev predmetne (navidezne) podnajemne pogodbe je bila po prepričanju tožeče stranke zavestno zaigrana pravno poslovna volja obeh pogodbenih strank (torej s strani njunih zakonitih zastopnikov M. T. in I. M.). Šlo naj bi za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in izjavo te volje navzven na drugi strani, tako da bi pri tem nastala zmotna predstava. Podnajemna pogodba naj bi bila tako sklenjena z namenom izstavitve računov, s katerimi bi lahko tožena stranka pobotala obveznosti, ki jih ima do tožeče stranke, v posledici česar bi oškodovala stečajno maso tožeče stranke. V svoji 2. pripravljalni vlogi je tožeča stranka naposled še utesnila svoj zahtevek za znesek 1.110,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2015 dalje do plačila (v zvezi z računom št. 15-390-001015 z dne 29.10.2015, priloga A2 spisa).

11. Tožena stranka pa zavrača navedbe tožeče stranke o prenosu poslovanja („bypassu“) nanjo in o fiktivnosti podnajemne pogodbe ter trdi, da se je ta dejansko izvajala, saj je tožeča stranka zadevne poslovne prostore nedvomno uporabljala za svoje potrebe. Sklicevala se je na otvoritveno poročilo stečajne upraviteljice tožeče stranke (priloga B102 spisa), iz katerega izhaja, da so bile v zadevnih poslovnih prostorih na naslovu T., najdena opredmetena osnovna sredstva ter zaloge tožeče stranke. Svoje navedbe, da je del zadevnih poslovnih prostorov kot najemnik oddala v podnajem tožeči stranki, je dokazovala tudi z izjavo njihovega lastnika in njenega najemodajalca B. S. (priloga B101 spisa). Podrobno je navedla tudi dejstva v zvezi s svojim poslovanjem, iz katerih po njenem mnenju ne izhaja nikakršen prenos poslovanja tožeče stranke nanjo. V zvezi z veljavnostjo in sklepanjem najemne pogodbe ter poslovanjem tožeče in tožene stranke je predlagala tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika I. M. ter priče B. V. (prej zaposlene pri tožeči stranki, sedaj pa pri toženi). Glede računov pod zap. št. 37 do 41 obračuna izdanih računov je tožena stranka navedla, da je bilo blago nedvomno dobavljeno tožeči stranki, kar dokazujejo s strani tožeče stranke podpisane dobavnice (priloge B106 do B110 spisa). Nadalje je še zatrjevala, da je v zvezi s Pogodbo o odstopu terjatev št. 4539/15 z dne 25. 11. 2015, Pogodbo o izvedbi verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 26. 11. 2015, Pogodbo o odstopu terjatev št. 4839/15 z dne 17. 12 .2015 in Pogodbo o izvedbi verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 17. 12. 2015 na svoj transakcijski račun od družbe I., d. o. o. prejela prilive le v skupnem znesku 22.075,35 EUR (bančni izpiski v prilogah B94 in B95 spisa), navedenega zneska pa ni prejela za poravnavo svojih terjatev do tožeče stranke, pač pa je ves prejeti denar od I., d.o.o. nakazala družbi C. d. o. o., in sicer v skladu z dogovorom med pravdnima strankama in omenjeno družbo (bančni izpiski v prilogah B96 in B97 spisa). V zvezi z navedenim je podrobno pojasnila, da je bila po ustnem naročilu oz. dogovoru s tožečo stranko le posrednik pri poravnavi medsebojnih obveznosti med tožečo stranko in družbo C. d.o.o. Tako naj tudi ne bi bile predmet omenjenih pogodb o odstopu terjatev in izvedbi verižnih kompenzacij terjatve tožene stranke do tožeče, temveč terjatve tožeče stranke do družb S. d. o. o. in I. d. o. o. V zvezi s temi navedbami pa se je sklicevala na sezname in obračune izdanih računov tožeče stranke v prilogah B90 do B93 spisa, predlagala pa je tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika I. M., zakonitega zastopnika I., d. o. o. M. V. ter nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke ter družbe C. d. o. o. M. T. 12. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka (ki je navideznost zadevne podnajemne pogodbe dokazovala z indici9), podala dovolj trditev in dokazov (v zvezi s slednjimi sodišče prve stopnje izpostavi le poizvedbe pri ETN in odgovor nanje v prilogah A53 do A55 spisa), da se je lahko tudi samo prepričalo, da je obravnavana podnajemna pogodba navidezna in torej nična (50. člen v zvezi s 86. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)), tako da tožena stranka iz tega naslova nima nobenih zahtevkov (terjatve v skupni višini 13.500,00 EUR po računih pod zap. št. 23 do 25 obračuna izdanih računov). Menilo je, da je lahko na podlagi navedb in dokazov tožeče stranke ugotovilo, da je takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke v obdobju od uvedbe do začetka stečajnega postopka opravil mnoga dejanja, ki kažejo na to, da je šlo za prenos dela poslovanja (z zaposlenimi delavci vred) in tudi za prenašanje denarnih sredstev na druge osebe. Na podlagi navedenega je ocenilo, da se je že dovolj dobro seznanilo z dogodki in načinom poslovanja tožeče stranke v povezavi s toženo, zaradi česar je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke M. T. in zakonitega zastopnika tožene stranke ter ostalih predlaganih prič. V zvezi z zavrnitvijo omenjenih dokaznih predlogov je še izpostavilo, da sta pravdni stranki gospodarska subjekta, tako da morajo za vse poslovne dogodke obstajati ustrezne listine ter da zato drugi dokazi, kot so na primer zaslišanje strank in prič, niso potrebni. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost, da dokaže nasprotno od tistega, kar je na podlagi ostalih izvedenih dokazov (sodišče prve stopnje izrecno omenja le s strani tožnice predložene poizvedbe pri ETN) ugotovilo sodišče prve stopnje glede navideznosti zadevne podnajemne pogodbe. Sodišče lahko namreč zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže.10 Prav tako so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih (torej ne le z listinskimi, temveč tudi drugimi primernimi dokazili).11 Tožena stranka je (glede na trditveno podlago tožeče stranke o navideznosti podnajemne pogodbe) z neizvedenimi dokazi dokazovala ključna, pravno pomembna dejstva glede veljavnosti zadevne podnajemne pogodbe. Zavrnitev predlaganih dokazov tožene stranke, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve spora, zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka utemeljeno uveljavlja v pritožbi.

13. Dodati velja, da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede navideznosti predmetne podnajemne pogodbe ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP.12 Tako je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo okoliščini, da zadevna podnajemna pogodba ni bila zavedena oziroma vpisana pri ETN (priloge A53 do A55 spisa), saj takšen vpis za nastanek in veljavnost tega obligacijskega razmerja namreč ni odločilen, med tem ko se do trditev in dokazov tožene stranke o tem, da se je zadevna podnajmena pogodba dejansko izvajala in da je tožeča stranka ravnala, kot da omenjena pogodba ni navidezna še po začetku stečaja (npr. otvoritveno poročilo stečajne upraviteljice tožeče stranke v prilogi B102 spisa, iz katerega izhaja, da so bile v zadevnih poslovnih prostorih, ki naj bi bili predmet podnajema, najdena opredmetena osnovna sredstva ter zaloge tožeče stranke), sploh ni opredelilo. Prav tako se tudi ni opredelilo do predložene pisne izjave lastnika zadevnih poslovnih prostorov o tem, da je bila tožena stranka v kritičnem času najemnik le-teh (priloga B101 spisa). S tem ko se do teh toženkinih trditev in dokazov ni opredelilo, je prav tako storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (na kar toženka prav tako opozarja v pritožbi). Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da imajo indici vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Sodišče pri tem sklepa iz znanih na neznana dejstva, ko na podlagi indicev, z uporabo izkušenj ter pravil logičnega sklepanja, sklepa na odločilna dejstva. Pri tem lahko obstaja cel niz takšnih dejstev, na podlagi katerih sodišče nato sprejme sklep o odločilnem dejstvu. Sodišče tako izvede cel niz sklepov, iz katerih preko niza posredno relevantnih dejstev, s pomočjo pravil izkušenj in logike, pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstev. Takšno sklepanje pa seveda ne sme biti samovoljno in arbitrarno, sodišče mora obrazložiti, kako na podlagi posrednih dejstev sklepa na naslednja posredna dejstva, in kako pride do zaključka o obstoju relevantnih dejstev. Zato ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in intuiciji, pač pa mora v takšnem primeru, kot je obravnavani, temeljiti na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti oziroma vsaj visoke verjetnosti. V predmetni zadevi pa sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, kako in na podlagi katerih vseh posrednih dejstev oziroma dokazov je napravilo zaključek o navideznosti zadevne podnajemne pogodbe.13 S tem je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Podobno velja tudi glede s strani tožeče stranke zatrjevanih in dokazovanih (pre)plačil za račune tožene stranke pod zap. št. 1 do 22 in 26 do 36 obračuna izdanih računov (priloga B2 spisa), ki naj bi jih slednja prejela na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 4539/15 z dne 25. 11. 2015, Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 26. 11. 2015, Pogodbe o odstopu terjatev št. 4839/15 z dne 17. 12. 2015 in Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 17. 12. 2015. V zvezi z navedenimi plačili je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka sama priznala prilive na svoj transakcijski račun v znesku (22.075,35 EUR), ki presega znesek njenih terjatev po računih pod zap. št. 1 do 22 in 26 do 36 obračuna izdanih računov (17.756,37 EUR), za katere je tožeča stranka navedla, da so nesporni. Glede navedb tožene stranke, da je nato navedene prilive, skladno z navodili tožeče stranke, nakazala družbi C. d. o. o. (saj naj bi imeli tožeča stranka in omenjena družba medsebojne obveznosti), pa je zavzelo stališče, da ni pomembno, kaj je tožena stranka s prejetimi sredstvi storila, zato so njene navedbe v tej smeri neupoštevne. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka podla dovolj ustreznih navedb in predložila dovolj listinskih dokazov (11. točka 1. pripravljalne vloge in 16. točka 2. pripravljalne vloge tožene stranke v povezavi z seznami in obračuni izdanih računov tožeče stranke v prilogah B90 do B93 spisa, Pogodbo o odstopu terjatev št. 4312/15 z dne 9. 11. 2015 v prilogi B103 spisa ter bančnimi izpiski v prilogah B96 in B97 spisa), da bi lahko dokazovala sledeča pravno relevantna dejstva: da nakazila po omenjenih pogodbah ni prejela v poravnavo svojih terjatev do tožeče stranke, da zadevne terjatve tožene stranke sploh niso bile predmet omenjenih pogodb o odstopu terjatev in verižnih kompenzacij ter da za prilive (nakazila I.,d.o.o. v skupni višini 22.075,35 EUR) na podlagi omenjenih pogodb ni bila obogatena. Navedeno velja še zlasti glede na to, da iz omenjenih pogodb o odstopu terjatev in verižnih kompenzacij ni razvidno, katere terjatve so bile predmet le-teh, prav tako pa je tudi sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da so bili med pravdnima strankama (oziroma nekdanjim zakonitim zastopnikom tožeče stranke M. T. in zakonitim zastopnikom tožene stranke I. M.) sklenjeni številni ustni dogovori o različnih poslih in finančnih transakcijah. Tožena stranka zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika I. M., zakonitega zastopnika I., d.o.o. M. V. ter nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke ter družbe C. d. o. o. M. T., storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

15. Glede terjatev tožene stranke po računih št. 37. do 41. obračuna izdanih računov pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili ti računi izstavljeni za dobavo blaga v februarju in marcu 2016 in da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeča stranka takrat poslovala in da je bilo blago res dobavljeno. Tožena stranka tudi v zvezi z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb in dokazov o pravno odločilnem dejstvu, in sicer, da dobavo blaga tožeči stranki po omenjenih računih dokazujejo s strani tožeče stranke podpisane dobavnice v prilogah B7, B9, B11, B13 ter B15 spisa. Kaj je sodišče mislilo, ko je navedlo, da pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je tožena stranka trdila, da je takrat tožeča stranka poslovala na istem, t. j. njenem poslovnem naslovu, ter da je račune izstavila B. V., prej zaposlena pri tožeči stranki, pa ni povsem jasno, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo tudi v 3., 5. in 6. točki izreka ter (tudi) v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). Podani sta namreč kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju pritožbeno sodišče glede na njuno naravo ne more samo odpraviti, saj gre za preveč obsežen sklop dokazno pomembnih dejstev, da bi se o njih prvič izreklo pritožbeno sodišče. Pri takšni odločitvi je pritožbeno sodišče poleg narave kršitev upoštevalo tudi pravico strank do pritožbe, saj dejanskih ugotovitev pritožbenega sodišča v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpodbijati.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka tako, da bo izvedlo dokazne predloge z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke I. M. in njenih prič (M. T., M. V. in B. V.), se opredeliti do zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih navedb in listinskih dokazov toženke ter jih razumno in logično povezati z dokazno oceno ostalih izvedenih (posrednih in neposrednih) dokazov ter naposled odločiti o zahtevku po spremenjeni tožbi14 (upoštevajoč pri tem pravnomočni 2. in 4. točko izreka obravnavane prvostopenjske odločbe z dne 7.7.2017).

18. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Tožeča stranka (v zvezi s pobotnim ugovorom tožene) namreč zatrjuje, da je tožena stranka na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 25. 11. 2015, Aneksa k pogodbi o odstopu terjatev št. 4539/15 z dne 25. 11. 2015, Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 26. 11. 2015, potrjenega Predloga verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 15. 12. 2015, Pogodbe o odstopu terjatev št. 4839/15 z dne 17. 12. 2015, Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 17. 12. 2015, potrjenega Predloga verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 15. 1. 2016 in Asignacijske pogodbe z dne 5. 1. 2016 (priloge A39 do A43 spisa), pridobila za 7.476,97 EUR preplačil. 2 D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 2. knjiga, str. 205 in naslednje. 3 Prav tam. 4 Podobno tudi sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1644/2004 z dne 15.6.2005. 5 D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 2. knjiga, str. 206 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 451/2002 z dne 17.3.2004. 6 S pripravljalno vlogo z dne 23.4.2017 je skupni znesek terjatev do tožeče stranke znižala iz 32.483,10 EUR na 29.811,00 EUR, in sicer za delno plačilo (v višini 2.671,99 EUR) računa št. 10 obračuna izdanih računov (priloga B2 spisa), do katerega je prišlo na podlagi asignacijske pogodbe med D. d.o.o. in pravdnima strankama z dne 5. 1. 2016. 7 V takšnih primerih gre za izvenpravdno in ne za procesno pobotanje, za katero se v skladu z določbo 3. odstavka 324. člena ZPP zahteva tričlenski izrek (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 2011/2014 z dne 7.1.2015). 8 Če stečajni upravitelj pobotne terjatve ne prizna, je ne more prerekati (ker se skladno s 4. odstavkom 261. člena ZFPPIPP ne prijavlja), pač pa mora vložiti tožbo za izterjavo svoje terjatve, kar je v konkretnem primeru tudi storil. Vprašanje obstoja toženčeve pobotne terjatve se ne obravnava v okviru stečajnega postopka, pač pa zgolj v pravdi, v kateri se brani plačilu terjatve, ki ga od njega zahteva stečajni dolžnik, kar je primer v konkretni pravdi, pravdno sodišče pa tudi v primeru predpravdnega pobota odloča le do višine terjatve tožeče stranke (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 2011/2014 z dne 7. 1. 2015). 9 Tisti, ki navideznost pogodbe zatrjuje, nosi tudi materialno dokazno breme in mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v predloženih listinah. Eden od možnih načinov dokazovanja, zlasti ko tožena stranka zanika, da bi bila njena poslovna volja drugačna kot je bila zapisana v pogodbi, je tudi dokazovanje z indici (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2843/2017 z dne 25. 4. 2018 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 269/2015 z dne 8. 7. 2015). 10 Enako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 94/2006 z dne 12. 7. 2007 ter sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2250/2017 z dne 14. 3. 2018, opr. št. II Cpg 1084/2017 z dne 7. 2. 2018, opr. št. I Cpg 501/2016 z dne 7. 6. 2017, opr. št. II Cp 1145/2016 z dne 7. 9. 2016, opr. št. I Cp 1575/2015 z dne 4. 11. 2015 in opr. št. II Cp 2155/2009 z dne 24. 2. 2010. 11 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1402/2015 z dne 24. 6. 2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 6308/2006 z dne 29. 8. 2007. 12 Dokazna ocena sodišča mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 693/2006 z dne 12. 6. 2008). 13 Zgolj sklicevanje na predhodno povzete navedbe ene stranke ne predstavlja zaključkov o odločilnih dejstvih, niti presoje sodišča o teh, pa tudi ne ugotavljanja dejanskega stanja (smiselno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2403/2015 z dne 16. 9. 2015, 12. točka obrazložitve). 14 Sodišče v izreku sodbe odloči le o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, o ugovoru materialnopravnega pobotanja pa sodišče izrecno v izreku sodbe ne odloča, pač pa se do slednjega opredeli le v obrazložitvi sodbe (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2884/2009 z dne 4. 11. 2009 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 120/2015-2 z dne 11. 5. 2015).