Jedro

Tožnica ima prav, da iz pogojev, ki jih določa FIP, kot pogoje za pravico do odškodnine, pogoj avstrijskega državljanstva ob pregonu oz. izgonu ne izhaja. Sodišče dodaja, da so pregnanci v prvem odstavku točke B Priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti, brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno prebivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega rajha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče v sled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke Priloge 1 FIP pa je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

Pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja zaradi posledic druge svetovne vojne, na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj št. 363-9/01-51 04058 z dne 9. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v prvi točki izreka odločil, da je zavezanka A. d.d. v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti obveznice A. denacionalizacijskim upravičencem: B.B., C.C. in D.D., vsakemu do ene tretjine od 103.182,81 DEM oz. 52.756,53 EUR, kot odškodnino za podržavljene nepremičnine: parc. št. 112, stavbišče, 14 m2, parcela št. 115, stavbišče, 144 m2 in dvorišče, 300 m2 in parc. št. 248/2 sadovnjak v izmeri 880 m2 (1. točka izreka); ter, ker je upravičenec E.E. umrl, se odškodnina, določena s to odločbo, izroči skrbniku za poseben primer F.F. V obrazložitvi je navedel, da je bilo denacionalizacijskim upravičencem premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Upravičenci so bili od 28. 8. 1945 državljani LR Slovenije in FLRJ, državljanstvo pa jim je prenehalo dne 8. 3. 1955, kar je razvidno iz odločbe Upravne enote Maribor z dne 24. 4. 2009. Podržavljene nepremičnine so danes v lasti fizičnih oseb ter vrnitev v naravi ni možna. V zvezi z ugovorom zavezanke, da je v zadevi treba uporabiti določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ugovor zavrača in se opira na potrdilo z dne 13. 4. 2011, iz katerega je razvidno, da upravičencem Republika Avstrija ni izplačala nikakršne odškodnine za izgubo premoženja, niti niso bili do nje upravičeni. V svoji odločitvi se opira na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) – tretji odstavek 170. člena ZUP/86. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa soglašal z razlogi prvostopnega organa, da v zadevi niso podani pogoji za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen. Sklicuje se na potrdilo z dne 13. 4. 2011, ter ugotavlja, da upravičenci tudi na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe (FIP) niso upravičeni do nikakršne odškodnine. Namen pogodbe je bil plačilo škode za čas vojne, ne pa odškodnina za odvzete nepremičnine v takratni Jugoslaviji. Denacionalizacijski upravičenci tudi niso upravičene osebe, saj iz takratne FLRJ niso bili pregnani niti preseljeni kot avstrijski državljani, pač pa kot državljani takratne Jugoslavije. Avstrijsko državljanstvo so prejeli šele naknadno v letu 1955. V FIP tudi niso omenjene osebe nemške narodnosti. Predvsem pa meni, da nikjer v FIP ni navedeno, da pravice veljajo za odvzeto premoženje v FLRJ, kot zahteva določba drugega odstavka 10. člena ZDen, pač pa le za plačilo škode za čas vojne. Glede na postavljeno obdobje od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945 pa denacionalizacijski upravičenci tudi ne bi bili upravičeni do odškodnine, ker jim je bilo premoženje odvzeto za tem. Razen tega pa zneski iz FIP niso pomenili odškodnine za odvzeto premoženje.

Tožnica v tožbi navaja, da sta upravna organa napačno presodila upravičenja do denacionalizacije v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. V smislu te določbe pridejo v poštev FIP in predpisi, ki so bili sprejeti za izvedbo tega sporazuma, ni pa izključeno, da tudi kakršni drugi tozadevni predpisi (npr. Zakon o enkratni finančni pomoči). Meni, da denacionalizacijski upravičenci izpolnjujejo vse pogoje po FIP: pridobili so avstrijsko državljanstvo leta 1955 in imeli na presečni dan stalno prebivališče v Avstriji. Iz navedenega razloga bi moral upravni organ zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. Ne soglaša z stališčem, da FIP ureja zgolj plačilo zaradi povrnitve škode, ki je nastala v času vojne. Navedeno ne drži, saj gre pri pregnancih za tiste škode, ki so pregnancem nastale zaradi izgube prebivališča in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Med posledice dogodkov druge svetovne vojne pa nedvomno spadajo tudi povojne zaplembe premoženja. V zvezi z potrdilom z dne 13. 4. 2011 pa navaja, da ne nasprotuje izsledkom iz potrdila in se tudi strinja z zaključkom, da se odškodnina za podržavljene nepremičnine in deleže v podjetji po UVEG in drugih naštetih zakonih ni izplačevala. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča RS samo dejstvo, ali je določena oseba dobila odškodnino za celotno podržavljeno premoženje ali samo za del, ni pomembno. Bistvena tudi ni višina odškodnine. Drugostopni organ se je tudi neutemeljeno oprl na 6. točko prvega odstavka C) razdelka Priloge 1 FIP. V predmetni zadevi ne gre za takšen primer, saj ne gre za preganjane ali preseljene avstrijske državljane. V zadevnem primeru bi bilo potrebno uporabiti določbe FIP, ki se nanašajo na pregnance in preseljence. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Stranki z interesom v tem postopku – denacionalizacijska upravičenca sta na tožbo odgovorila ter predlagata, da sodišče tožbo zavrže oz. zavrne.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so v tej zadevi podani pogoji iz drugega odstavka 10. člena ZDen, kar denacionalizacijske upravičence do priznanja odškodnine ne opravičuje.

Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

Nosilno stališče prvostopenjskega organa je, da v zadevi niso podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ker iz predloženega potrdila, ki ga je izdalo Zvezno ministrstvo za finance Republike Avstrije št. BMF-450701/0030-I/4/2011 z dne 13. 4. 2011, izhaja, da upravičencem Republika Avstrija ni plačala nikakršne odškodnine za izgubo premoženja, niti niso bili do nje upravičeni. Upravni organ je torej navedeno potrdilo upošteval kot dokaz, da denacionalizacijski upravičenci od Republike Avstrije niso dobili odškodnine, pa tudi, da do nje niso bili upravičeni. Upravno sodišče RS se je v več svojih zadevah že postavilo na stališče (sodba I U 278/2012 z dne 22. 1. 2013, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, glej odstavek 44 sodbe Vrhovnega sodišča RS), da potrdila Zveznega ministrstva za finance ni moč upoštevati kot dokaz, da zakonski dejanski stan po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni podan (kot edini dokaz), kot je to storil prvostopni organ.

Drugostopni organ je razloge prvostopnega organa dopolnil. Meni, da je treba vprašanje upravičenosti do tuje odškodnine presoditi na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov, torej ne na podlagi lastnih zakonov tuje države. Stališče ni pravilno in je nasprotno dosedanji upravnosodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999, I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005, sodba X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 – glej odstavka 8 in 20).

Drugostopni organ je ugotavljal, ali bi bili denacionalizacijski upravičenci upravičeni do odškodnine na podlagi določb FIP. Meni, da jih izključuje že določba iz točke C razdelka Priloge 1, kjer so v 6. točki posebej obravnavani avstrijski državljani z območja FLRJ, ki so bili iz tega območja pregnani ali preseljeni, denacionalizacijski upravičenci pa iz takratne FLRJ niso bili pregnani, niti preseljeni kot avstrijski državljani, pač pa kot državljani takratne Jugoslavije, avstrijsko državljanstvo so prejeli šele v letu 1955. Tožnica ima prav, da iz pogojev, ki jih določa FIP, kot pogoje za pravico do odškodnine, pogoj avstrijskega državljanstva ob pregonu oz. izgonu ne izhaja. Sodišče dodaja, da so pregnanci v prvem odstavku točke B Priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti, brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno prebivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega rajha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče v sled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke Priloge 1 FIP pa je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

Nadalje je stališče drugostopnega organa, da iz FIP izhaja, da pravice iz FIP veljajo le za odvzeto premoženje iz časa vojne, ne pa za odvzeto premoženje v FLRJ. Torej, da FIP ni pomenil podlage za povračilo škode za odvzeto premoženje v takratni Jugoslaviji. Stališče je nasprotno besedilu FIP. Pri pregnanskih škodah gre za tiste škode, ki so pregnancem nastale zaradi izgube prebivališča in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Glede na navedeno besedilo je razlaga drugostopnega organa preozka.

V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ ponovno presoditi zadevo ter upoštevati stališča sodišča, navedena v sodbi in upravnosodno prakso. Glede na podlago podržavljenja – Zakon o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, bo moral presoditi pravni značaj predpisa (glej odstavek 30, sodba Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013) v zvezi s presojo vprašanja pregnanske škode. Pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja zaradi posledic druge svetovne vojne, na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepravilno ugotovljeno, ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.