Jedro

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 24. 11. 2022 in št. ... z dne 23. 5. 2023 ter da se tožnici prizna pravica do invalidnine za 100 % telesno okvaro zaradi bolezni, ki je nastala 12. 5. 2009. 2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica zaradi kršitve 14. in 15. člena Ustave RS ter bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Ne soglaša z odločitvijo sodišča in opozarja na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Ustavo RS, ki v 14. členu prepoveduje diskriminacijo. Odločitev sodišča, ki je podana na podlagi določb tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 v povezavi s tretjim odstavkom 143. člena ZPIZ-1, da zavarovanec ne pridobi invalidnine za telesno okvaro, ki jo je imel pred vključitvijo v zavarovanje, je neustavna, saj preozko določa krog upravičencev do invalidnine. Neutemeljeno je, da je do invalidnine upravičena samo oseba, pri kateri je do telesne okvare prišlo v času, ko je vstopila v zavarovanje. Osebe, ki so zbolele pred vstopom v zavarovanje pa do invalidnine niso upravičene. Samo dejstvo, kdaj je oseba zbolela (ali je zbolela kot otrok ali kot odrasla oseba, ki je vstopila v zavarovanje), ne spremeni dejstva, da je ta oseba invalid in da je kot takšna upravičena do invalidnine. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na sodbo Ustavnega sodišča U-I-234/01 z dne 20. 5. 2004 in otroku postaviti pogoj plačevanja prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje kot temelj za priznanje pravice do invalidnine. Smiselno je, da pacienti, ki so otroci, ne rabijo izpolnjevati pogoja plačila prispevkov. V tem delu je podana diskriminacija. Oseba, ki so ji ledvice prenehale delovati v času, ko je bila delovno aktivna, je privilegirana v primerjavi z njo in s tistimi bolniki, ki jih je doletela ista bolezen že v otroštvu. Zaradi tega imajo slab ekonomsko socialni položaj, zato bi država morala za te ljudi še bolje poskrbeti. Nepravično je, da pravna ureditev temelji na pogoju plačila prispevkov, zato je potrebno pravno ureditev spremeniti. Nadomestilo za invalidnino je odmerjeno vsem invalidom v enakem znesku ne glede na višino vplačil in ni povezave z višino vplačil. Zato ne sme biti pogoja glede vplačili v ta sistem. Upoštevati je potrebno, da sistem temelji na načelu "kolikor plačuješ toliko dobiš", vendar to načelo v določilih od 143 do 149 ZPIZ-1 ni upoštevano. Pritožbeno sodišče naj izpodbijano sodbo odpravi in odloči, da je tožnica upravičena do invalidnine neposredno na podlagi 15. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče naj zaprosi za oceno skladnosti 143. do 149. člena ZPIZ-1 z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi osnove za postopanje po 156. členu Ustave RS kot zahteva tožnica.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali ima tožnica, ki ima 100 % telesno okvaro zaradi posledic bolezni, ki je nastala pred vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 12. 5. 20091, pravico do invalidnine.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožnici zaradi neustavnosti določil ZPIZ-1 neposredno priznati pravico do invalidnine. Sodišče je na podlagi nesporno ugotovljenih dejstev, opredeljenih v 7. točki obrazložitve, v 9. - 11. točki argumentirano pojasnilo, zakaj ne gre za kršitev 14. člena Ustave RS. Ker gre za različna dejanska stanja, ki jih je zakonodajalec uredil različno ne gre za kršitev načela enakosti. Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.

7. Tudi pritožbeni očitek, da je invalidnina odmerjena vsem osebam z različnimi telesnimi okvarami v enakem znesku, kar je zmotno,2 ne more pomeniti temelja za priznanje telesne okvare osebam, ki so jim te nastale pred vstopom v zavarovanje. Šele od vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje naprej oseba plačuje prispevke, da lahko v primeru nastanka zavarovalnega primera pridobi pravico.

8. Tako v socialnih kot javnih zavarovanjih je potrebno plačilo prispevkov oziroma premij, pa vendar je ključna razlika med zavarovanji ta, da socialna zavarovanja temeljijo na solidarnosti in vključuje različno ogrožene osebe, česar v zasebnih zavarovanjih ni zaslediti. Slednje se odraža ravno v dejstvu, ki ga izpostavlja tožnica, da je zavarovanec upravičen do invalidnine ne glede na višino vplačanih prispevkov, temveč glede na stopnjo telesne okvare. Iz tega razloga tožnica ne more zahtevati enake obravnave in solidarnosti, ki velja med zavarovanci, vključenimi v sistem socialnega zavarovanja in osebami, ki so zunaj sistema.

9. Predhodno obrazloženo potrjuje, da med osebo, ki je vključena v socialno zavarovanje in osebo, ki v takšno zavarovanje ni vključena, obstoji stvarno utemeljen razlog razlikovanja oziroma za različno obravnavo teh dveh oseb. Bistvo načela enakosti je, da je potrebno bistveno enake primere obravnavati enako in neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi opr. št. U-I-234/01 z dne 20. 5. 2004, ki ga povsem ustrezno izpostavlja prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve sodbe. Lastno načelo enakosti je namreč prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in opravičuje zakonsko razlikovanje.

10. In ravno za slednje gre pri ureditvi pravice invalidnine, saj je priznanje pravice vezano na pogoj predhodnega plačila prispevkov.

11. Ker tudi preostala pritožbena izvajanja za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

1 Tožnica ni bila pred nastankom telesne okvare vključena v obvezno zavarovanje po nobeni od podlag iz 14. do 20. člena ZPIZ-2. 2 Višina invalidnine res ni odvisna od višine plačil, je pa odvisna od stopnje telesne okvare.