Jedro

S tožbo v upravnem sporu se lahko vselej izpodbija le izrek upravnega akta in ne njegova obrazložitev, tako da presoja zakonitosti akta, ki jo opravi sodišče, pomeni presojo izreka izpodbijanega akta. Tožnik pa v obravnavanem primeru izrekov izpodbijanih sklepov ne izpodbija, in sicer tudi ne na način, da bi izpodbijal razloge oz. obrazložitev izpodbijanih sklepov, ki bi v primeru utemeljenosti takšnih tožbenih ugovorov vodili v odpravo (izrekov) izpodbijanih sklepov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima začasnima sklepoma za zavarovanje izpolnitve in plačila tožnikove davčne obveznosti je prvostopenjski davčni organ tožnikovima dolžnikoma A.A. (kot posojilojemalcu po pogodbi SV 719/2012) in B. d.o.o. (kot solidarnemu poroku in plačniku po isti pogodbi) prepovedal izplačilo tožnikovih terjatev v skupnem znesku 344.000,00 EUR, tožniku pa je prepovedal sprejeti poplačilo te terjatve, kar velja do dneva izpolnitve tožnikove davčne obveznosti.

2. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da prvostopenjski davčni organ pri tožniku opravlja davčni inšpekcijski nadzor odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje 2009-2015, v katerem je ugotovil obveznost v višini 915.789,38 EUR. V nadaljevanju izpodbijanih sklepov je podrobno opisana uporabljena metoda ugotavljanja neto vrednosti tožnikovega premoženja, posamezne postavke, ki utemeljujejo zaključek o 1.152.500,80 EUR prirasta tožnikovega premoženja v inšpiciranem obdobju (specificirano po presečnih dnevih na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja ter po posameznih nepremičninah, prevoznih sredstvih, strojih, vrednostnih papirjih, denarnih sredstvih na računih pri organizacijah za plačilni promet, gotovini, terjatvah iz naslova danih posojil in poslovnem premoženju iz bilance stanja s.p. ter poslovnih obveznostih iz bilance stanja s.p.), ugotovitve glede porabe sredstev, ki ne povečuje premoženja in ne zmanjšuje obveznosti, in glede podedovanega premoženja ter glede napravljenih popravkov vrednosti enega od prevoznih sredstev. Nadalje so opredeljeni s strani tožnika v inšpiciranem obdobju napovedani bruto dohodki in ugotovljeni neobdavčeni dohodki. Na podlagi tega je napravljen sklep, da vir tožnikovih sredstev niso mogli biti le njegovi napovedani dohodki. Razlika davčne osnove je izračunana na 1.299,278,54 EUR, znesek davka po 70% davčni stopnji pa 909.634,98 EUR. Na podlagi 111. in 114. člena ZDavP-2 sta bila tako utemeljena izpodbijana začasna sklepa o zavarovanju.

3. Tožnikova pritožba zoper izpodbijana sklepa je bila s sklepom in odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijana sklepa. Pravi, da so bili glede na prepodrobno obrazložitev obeh izpodbijanih sklepov njegovima dolžnikoma razkriti vsi osebni podatki o njegovem premoženjskem stanju ter o vrsti in višini domnevnega davčnega dolga. Gre za tožnikove osebne podatke, ki tretji osebam ne smejo biti dani na vpogled. S tem so bila kršena določila 15., 16. in 28. člena ZDavP-2. Dovolj bi bilo, da bi davčni organ tožnikovega dolžnika seznanil, da zaradi domnevne obveznosti nad 50.000,00 EUR prepoveduje plačilo obveznosti, saj dolžnikov dolžnik začasni sklep o zavarovanju lahko izpodbija le glede obstoja zavezančeve terjatve in njene višine; vse ostalo je nezakonito in odveč. Tožnik je v zvezi s temi kršitvami davčne tajnosti pisal generalni direktorici FURS in prejel odgovor Generalnega finančnega urada, da niso zaznali kršitev. Svoje pismo in odgovor nanj predlaga kot dokaz. Drugostopenjski davčni organ pa po tožnikovem mnenju na njegove pritožbene navedbe ni ustrezno odgovoril. Argumentacija, da je bila tako natančna obrazložitev potrebna, ker sta bila izpodbijana sklepa namenjena tožniku, ni pravilna, saj je bil tožnik z vsebino inšpekcijskega pregleda v celoti seznanjen s prejemom zapisnika in nato še dodatnega zapisnika, zato ponavljanje enega in istega ni bilo potrebno. Prišlo je do hudega posega v tožnikove osebnostne pravice in zlorabe položaja oblastnega organa. Kot materialni predpis bi bilo treba uporabiti Uredbo EU 2016/679. Poleg tega so podatki v izpodbijanih sklepih ugotovljeni le s stropnjo verjetnosti, kar pomeni, da je davčni organ po nepotrebnem razkril netočne podatke, saj se je že z izdajo odmerne odločbe, 1. in 2. stran katere tožnik prilaga kot dokaz, izkazalo, da so neresnični. Posredovanje netočnih podatkov pa pomeni kršitev načel omenjene uredbe. Zaradi posega v njegove osebnostne pravice je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo, saj so se v njegovem kraju začele pojavljati govorice o njegovem premoženju, nepojasnjenem izvoru le-tega, povezavah njegovih poslov z nezakonitostmi itd., zato je bil primoran začeti se izogibati srečevanju z znanci, ker je čustveno prizadet zaradi vprašanj, ki mu jih postavljajo. To so kratko opisane posledice nepremišljenega in nezakonitega ravnanja toženke v davčnem postopku. V tej zvezi podaja predlog za svoje zaslišanje, čeprav se v tej zadevi ne odloča o njegovem odškodninskem zahtevku. Omeni še, da je zaradi kršitve njegovih temeljnih pravic vložil pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu. Predlaga opravo javne ustne obravnave, sodišče pa naj izpodbijana sklepa odpravi in toženki naloži povračilo priglašenih stroškov.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Ponovno poudarja potrebo po obrazložitvi sklepov, kakršna sta izpodbijana, kar pomeni, da je treba izkazati verjeten obstoj in višino obveznosti nad 50.000,00 EUR, kar pa je mogoče storiti le tako, da se konkretizirano navede vsa dejstva in okoliščine. Neobrazložen sklep bi sicer pomenil bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijana sklepa sta bila pravilno vročena tudi tožnikovima dolžnikoma, njuna seznanitev s podatki, ki štejejo za davčno tajnost, pa je bila neizogibna, a na zakonu utemeljena posledica. Temu pritrjuje tudi mnenje informacijskega pooblaščenca, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Upoštevaje vsebino tožbenih navedb, ki (niti smiselno) ne napadajo izpodbijanih sklepov v njunih izrekih, temveč osporavajo izključno njuno obrazložitev, sodišče sodi da tožba ni utemeljena. S tožbo v upravnem sporu se lahko vselej izpodbija le izrek upravnega akta in ne njegova obrazložitev, tako da presoja zakonitosti akta, ki jo opravi sodišče, pomeni presojo izreka izpodbijanega akta.1 Tožnik pa v obravnavanem primeru izrekov izpodbijanih sklepov ne izpodbija, in sicer tudi ne na način, da bi izpodbijal razloge oz. obrazložitev izpodbijanih sklepov, ki bi v primeru utemeljenosti takšnih tožbenih ugovorov vodili v odpravo (izrekov) izpodbijanih sklepov. Zato, četudi bi sodišče ugotovilo utemeljenost tožnikove tožbe, to ne bi narekovalo odprave izpodbijanih sklepov. Že samo to diktira zavrnitev tožbe.

8. Kolikor pa je tožnik meril na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih sklepov, bi bil moral vložiti temu ustrezno tožbo ter podati temu ustrezne navedbe. Vendar pa vlaga redno, izpodbojno tožbo na odpravo izpodbijanih sklepov po 1. alinei prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki ji glede na podane tožbene navedbe ni moč ugoditi.

9. Sodišče tožnikove dokazne predloge zavrača, in sicer je zaslišanje tožnika, glede na to, da se v zadevi ne odloča o njegovem (akcesornem) odškodninskem zahtevku, kot to izpostavi tudi sam, nerelevantno (saj gre za dokaz o v tej zadevi pravno neodločilnem dejstvu tožnikove utrpljene nepremoženjske škode), predložene listine (tožnikovo pismo in odgovor FURS nanj ter 1. in 2. stran kasneje v zadevi izdane odmerne odločbe) pa so prav tako nerelevantne, saj so v tem upravnem sporu lahko relevantne le okoliščine, ki se nanašajo na v izreku izpodbijanih sklepov navedeno vsebino, medtem ko pa izolirano in iz kontekstva obrazložitve izreka iztrgano izpodbijanje vsebine same obrazložitve obeh sklepov, po sami naravi stvari ne more biti relevantno, posledično pa tudi ne dokazi za dokazovanje teh nerelevantnih dejstev.

10. Izpodbijana sklepa sta glede na navedeno pravilna in zakonita, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njuno izdajo, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Sodišče je odločalo na seji senata, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 22.