Jedro

Tožeča stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o zahtevku, ki je bil postavljen ob zaključku obravnave, pač pa o tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila ob vložitvi tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Ugotovi se, da obstoji za potrebe gospodujoče nepremičnine parcela št. 618 k.o. ..., v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine, stvarno služnost hoje in vožnje z osebnim avtomobilom, traktorjem s prikolico in drugimi stroji po vzhodnem robu nepremičnine parcela št. 830, 616/4 in 616/5, vse k.o. ... v širini 2 metra po obstoječi asfaltni cesti, od stičišča z vzhodnim robom parcele št. 830 k.o. ..., po vzhodnem robu parcele št. 616/5 k.o. ... in jugovzhodnim robom parcele št. 616/4 do parcele št. 618 k.o. ...″, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka, o katerih bo odločeno po pravnomočnosti te sodbe s posebnim sklepom.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Tožeča stranka je prepričana, da sodišče v tem postopku sploh ni odločalo o zahtevku, ki je bil postavljen ob zaključku obravnave, pač pa o tožbenem zahtevku, ki ga je postavila ob vložitvi tožbe. V 9. točki obrazložitve je navedlo, da tožeča stranka ni v okviru materialnoprocesnega vodstva (MPV) ustrezno oblikovala tožbenega zahtevka glede na izvedeniško mnenje, kar ne drži. Tožeča stranka je na zadnjem naroku (zapisnik to dokazuje na 3. strani) ustrezno oblikovala in modificirala tožbeni zahtevek. Že v tem (uvodnem) delu pritožbe je jasno in notorno, da je sodišče odločalo o ″starem″ tožbenem zahtevku in ne modificiranim, kar predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz drugega odstavka 339. člena ZPP - 14. in 15. točka v povezavi z 2. členom ZPP. Sodišče je opustilo vezanost na zahtevek, ki je uveljavljen v tem pravdnem postopku, s tem ko je odločilo o zahtevku pred njegovo modifikacijo. Izpodbijane sodbe se ne da niti preizkusiti, saj je izdana na nemodificiran zahtevek; očitno je sodišče ob izdaji sodbe pozabilo na odločanje o modificiranem zahtevku, tako izhaja tudi iz ključne 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka nadalje navaja, da je ob pregledu spisovnih listin enostavno ugotoviti, da iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo izhaja, da je tožeča stranka modificirala tožbeni zahtevek glede na izvedeniško mnenje, sodišče pa v obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka to opustila, kar ne drži, saj je sodišče očitno tisto, ki je spregledalo modificiran tožbeni zahtevek in zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Tožeča stranka doslej ni imela nobenega razloga, da bi uveljavljala na zapisnik bistveno kršitev določb ZPP, saj je za obe bistveni kršitvi izvedela šele s prejemom izpodbijane sodbe. V resnici je sodišče izdalo sodbo mimo tožbenega zahtevka (extra petitum), kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP, zato bi moralo višje sodišče sodbo nemudoma razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je v postopku angažiralo izvedenca, ki je izdelal mnenje v prid tožeči stranki, tožbeni zahtevek pa zavrnilo tudi zaradi nedoseganja kriterija priposestvovalne dobe. Vsi izvedeni dokazi dokazujejo, da je priposestvovalna doba izkazana, hkrati je sodišče v okviru MPV, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pozvalo tožečo stranko k modifikaciji tožbenega zahtevka, čemur je tožeča stranka sledila, iz sodbe pa sedaj izhaja, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Takšna sodba je sodba presenečenja, saj je tožeča stranka zlasti po izvedenem MPV utemeljeno verjela, da bo s tožbo uspela, sicer ni jasno, zakaj je bila pozvana na modifikacijo tožbenega zahtevka. Za zavrnitev tožbenega zahtevka ni potrebna poprejšnja modifikacija glede na izvedeniško mnenje, za ugoditev pač. Sodišču tožeča stranka očita, da je kršilo pravilo, da se sodba izda po stanju ob zaključku obravnave. Dejansko stanje je jasno, torej da je ob zaključku obravnave v predmetni zadevi potekla po materialnem pravu zahtevana priposestvovalna doba. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe si je sodišče celo samo s seboj v nasprotju, ko navede, da so že pravni predniki obeh pravdnih strank sporno traso uporabljali v preteklosti več kot 20 let (to pomeni, da sodišče pritrjuje tožbenim navedbam), a ne po predlagani služnostni poti, temveč nekoliko bolj proti objektu ID ... V kolikor bi sodišče presojalo modificiran tožbeni zahtevek, bi seveda moralo odločiti drugače, t.j. v prid tožeči stranki. Tudi zaključek sodišča ″nekoliko bolj proti objektu ID ...″ se izkaže za pavšalen in ga ni moč preizkusiti, niti ni jasno, na kakšen način je sodišče sploh prišlo do takšnega zaključka, ki je jasno podan v škodo tožeči stranki. Glede na vse navedeno je torej sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in na to zmotno ugotovljeno dejansko stanje napačno apliciralo materialno pravo. Iz spisovnih listin namreč izhaja, da je priposestvovalna doba dosežena, trasa poti določena, izvedenec je svoje povedal in tožeča stranka je sledila MPV in ustrezno modificirala tožbeni zahtevek, sodišče pa presenetljivo izdalo zavrnilno sodbo.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o zahtevku, ki je bil postavljen ob zaključku obravnave, pač pa o tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila ob vložitvi tožbe. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17. 6. 2022, je sodnica v okviru materialnoprocesnega vodstva tožečo stranko pozvala na ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka glede na izvedensko mnenje izvedenca mag. A. A. Po dodatnem zaslišanju izvedenca na tem naroku je tožeča stranka glede na izvedensko mnenje izvedenca mag. A. A. in glede na njegovo izpovedbo na naroku prilagodila izrek tožbenega zahtevka, cit. ″tako da se v 4. vrstici za besedo A. doda naslednje besedilo ″v skupni površini 35,7 m2, kot to izhaja iz skice poteka predlagane služnostne poti št. 1 dopolnitve izvedenskega mnenja, ki jo je izdelal izvedenec geodetske stroke mag. A. A.″, pri čemer se izbriše besedilo ″v širini 2 metra″ in nadaljuje z besedilom ″in sicer po obstoječi asfaltni cesti″, v nadaljevanju pa ostane besedilo nespremenjeno″. Tožena stranka je, kot je razvidno iz zapisnika, navedla, da nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke in da se v zvezi s tem sklicuje na vse že podane trditve in predlagane oz. izvedene dokaze. Navedla je, da je prepričana, da je dokazni postopek pokazal, da utemeljenost tožbenega zahtevka iz tožbenih navedb ne izhaja, zato sodišču predlaga, da tožbo (prav: tožbeni zahtevek) zavrne. Ne glede na to, ali je tožeča stranka tožbeni zahtevek zgolj modificirala ali pa gre v tem primeru za spremembo tožbe (glede na obrazložitev izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni štelo, da gre za spremembo tožbe), je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo prvotno postavljeni tožbeni zahtevek, odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem ne bi smelo več odločati, saj je bil tekom postopka modificiran, in s tem kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Podana je bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Izpodbijano sodbo je potrebno razveljaviti, saj pritožbeno sodišče te bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo samo ne more odpraviti, saj bi bilo v primeru, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o tožbenem zahtevku, kot je bil nazadnje postavljen, nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico pravdnih strank, zlasti v pravico do rednega pravnega sredstva – pritožbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker se je obravnava te pravdne zadeve izvajala brez večjih zastojev, tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

6. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava v novem sojenju pa pritožbeno sodišče opozarja še, da morajo biti po 19. členu Zakona o zemljiških knjigah (ZZK-1) prostorske meje v zemljiški knjigi vpisane stvarne služnosti natančno opisane.1 Glede na to, da je v nazadnje postavljenem tožbenem zahtevku služnostna pot2 označena v skupni površini 35,7 m2 obstoječe asfaltne ceste, pri čemer nista določena niti njen začetek niti konec (kje torej preide pot na služeče in nato spet na gospodujoče zemljišče), bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju v okviru materialnoprocesnega vodstva najprej pozvati tožečo stranko, da zatrjevano stvarno služnost opredeli v skladu z merili, ki jih zahteva pravilna razlaga in uporaba 19. člena ZZK-1 (torej da v tožbenem zahtevku navede ustrezen določen opis prostorskih meja zatrjevane stvarne služnosti)3. 7. Glede na nadaljnje pritožbene navedbe o uporabi sporne trase v preteklosti pa pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje pri izdaji in izdelavi nove sodne odločbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da ni sporno, da so parcele, ki so sedaj v lasti tožene stranke, nekoč bile v lasti skupnega pravnega prednika (očeta tožeče stranke in dedka tožene stranke), kar pomeni, da ta pravni prednik ni mogel priposestvovati služnostne pravice na svojih nepremičninah (na svoji stvari namreč ni moč priposestvovati stvarne služnosti) oziroma da priposestvovalna doba ni mogla začeti teči, dokler je bil on lastnik teh nepremičnin. Pritožbeno sodišče prav tako opozarja, da mora sodišče v sodbi, v kateri zaključi, ali je bila izvrševana služnost zahtevano zakonsko dobo, navesti tudi, kdaj se je začelo izvrševanje služnosti in kdaj je po zakonu zahtevana priposestvovalna doba potekla, saj navedeno prav tako predstavlja pravnoodločilna dejstva.

8. Odločitev v stroškovnem delu temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tudi 219. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ (načelo restriktivnosti služnosti) zahteva natančno opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. 2 Služnostna pot oziroma trasa je le tisti del obstoječe poti, ki poteka po služečih nepremičninah. 3 Primerjaj VSRS Sklep II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022 (pomembnejša odločba).