Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sklep strnjeno povzelo bistveno vsebino na glavni obravnavi izvedenih dokazov, a kot ugotavlja pritožbeno sodišče je razumno zaključilo, da ti dokazi, izvedeni po tem, ko je obtožba postala pravnomočna, utemeljenosti suma ne morejo postaviti pod vprašaj. Ob tem, ko ni spregledalo dejstvo delnega umika obtožbe je utemeljeno zaključilo, da glede ostalih kaznivih dejanj, obstajajo tako dokazi, ki govore v prid utemeljenosti suma in tudi dokazi, ki govore nasprotno, vendar v takšni situaciji je treba presojo prepustiti razpravljajočemu senatu, ko bo le razpravljajoči senat ob zaključku glavne obravnave lahko dokončno izrekel, ali je posamezno kaznivo dejanje dokazano ali ni dokazano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravic in temeljnih svoboščin iz 19., 20., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Primarno se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma podredno, da se pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom, konkretno s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je skladno z izsledki sodne prakse utemeljen sum gradilo na dejstvu pravnomočne obtožbe in na spoznanju, da se sodišče po pravnomočnosti obtožnice ni soočalo z novimi dejstvi in dokazi, ki bi utemeljenost suma postavili pod vprašaj. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sklep strnjeno povzelo bistveno vsebino na glavni obravnavi izvedenih dokazov, a kot ugotavlja pritožbeno sodišče je razumno zaključilo, da ti dokazi, izvedeni po tem, ko je obtožba postala pravnomočna, utemeljenosti suma ne morejo postaviti pod vprašaj. Ob tem, ko ni spregledalo dejstvo delnega umika obtožbe je utemeljeno zaključilo, da glede ostalih kaznivih dejanj, obstajajo tako dokazi, ki govore v prid utemeljenosti suma in tudi dokazi, ki govore nasprotno, vendar v takšni situaciji je treba presojo prepustiti razpravljajočemu senatu, ko bo le razpravljajoči senat ob zaključku glavne obravnave lahko dokončno izrekel, ali je posamezno kaznivo dejanje dokazano ali ni dokazano. To velja tako glede konkretno problematiziranega utemeljenega suma glede kaznivega dejanja storjenega na škodo družbe Merkur, kot tudi glede kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Pritožničino sklepanje o nedokazanosti izpostavljenih kaznivih dejanj, češ da določeni personalni dokazi zanikajo utemeljen sum storitve kaznivega dejanja na škodo mladoletnega oškodovanca in da na video posnetku ni moč prepoznati obtoženca, je preuranjeno in za pritožbeno sodišče nesprejemljivo, saj pritožnica zanemarja vsebino in dokazno vrednost ostalih dokazov, ki pa obtoženca glede obravnavanih kaznivih dejanj obremenjujejo. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje, ki gotovo ni zanemarilo novih dejstev in novih dokazov, utemeljeno zaključilo, da je dokazni standard utemeljenega suma glede vseh še aktualnih kaznivih dejanj v zadostni meri izkazan.

6. Sodišče prve stopnje je tako v pogledu utemeljenosti suma pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, ker pa so razlogi prepričljivi, popolni in medsebojno skladno, pa sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati procesne kršitve v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Nobenega dvoma pa tudi ni v pravilnost in zakonitost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje je izpostavilo objektivne okoliščine, ki pritožbeno niso problematizirane in tudi številne subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da obstaja resna in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Ne drži pritožbena ugotovitev, da je sodišče prve stopnje na obtoženčevo ponovitveno nevarnost sklepalo zgolj na podlagi kriminalne količine v predmetnem kazenskem postopku in obtoženčeve predkaznovanosti. Sodišče je razen teh okoliščin, ko je ena objektivna, druga pa subjektivne narave, izpostavilo še dejstvo, da je obtoženec brez zaposlitve, brez vsakršnega premičnega ali nepremičnega premoženja in da naj bi si sredstva za življenje pridobival s kriminalno dejavnostjo. Ko je torej sodišče prve stopnje na tej podlagi utemeljeno sklepalo na neurejenost obtoženčevih življenjskih razmer in iz tega izpeljalo še zaključek o visoki meri vztrajnosti, odločenosti in predrznosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, ne more imeti posebne teže pritožbena ugotovitev, da naj bi se obtoženec spremenil, da naj bi živel v zunajzakonski skupnosti. Gotovo pa na utemeljenost zaključka o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti ne more vplivati pritožbeno vnovično zanikanje storitve kaznivega dejanja na škodo mladoletnega oškodovanca, ker da ta očitek temelji predvsem na izpovedbah obtožencu nenaklonjenih priča. Ker številne subjektivne okoliščine v povezavi z objektivnimi okoliščinami tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na resno in konkretno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, ko je torej sodišče prve stopnje tudi v tem pogledu pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in nanizalo zadostne in prepričljive razloge, ne more biti na mestu očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. V točki 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj šteje, da je pripor neogibno potreben osebni omejevalni ukrep za preprečitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti in tudi zakaj test sorazmernosti govori v prid nadaljnjemu vztrajanju pri priporu. Tega zaključka pritožnica ne more spodnesti z vnovičnim vztrajanjem pri nadomestitvi pripora s hišnim priporom, ki bi se lahko izvajal pri obtoženčevi materi in da bi se lahko v primeru kršitve hišnega pripora znova odredil pripor. Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, zakaj ni pričakovati obtoženčevega sodelovanja in zakaj pritožbeno predlagani milejši ukrep ne bi bil zadosten za varovanje potencialnih oškodovancev.

9. Ker je tako sklep sodišča prve stopnje tudi glede neogibne potrebnosti pripora in sorazmernosti pripora ustrezno obrazložen, tudi v tem pogledu ni moč slediti pritožbeni graji oziroma očitkom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma procesne kršitve.

10. Ni dvoma, da ima vsakdo pravico do osebne svobode, da je odvzem prostosti dovoljen le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, da je določeno osebo, glede katere obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, moč pripreti samo na podlagi sodne odločbe, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Jasno je tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Vse te kavtele so tudi v obravnavanem primeru po sodbi pritožbenega sodišča spoštovane, nasprotnega zaključka ni mogoče sprejeti na podlagi povsem načelne pritožbene razprave v predzadnjem odstavku pritožbe. Pritožbeno sodišče lahko zaključi le, da glavna obravnava kontinuirano teče, tega tudi pritožba ne zanika, zaradi česar ni moč slediti pritožbeno ponujenemu sklepu, da so razlogi sodišča prve stopnje tudi glede neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora nerazumljivi, pomanjkljivi in da je zato napadeni sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da so obtožencu z napadenim sklepom kršene pravice iz 19., 20., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije.

11. Izkaže se tako, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.