Jedro

Opravljanje naloge poostrenega nadzora nad alkoholiziranostjo voznikov predstavlja za policista vedno določen riziko, ki za policista, ki je usposobljen tudi za ravnanje v takšnih situacijah, ni in ne more biti nekaj neobičajnega. V konkretnem primeru pa so bile podane neobičajne okoliščine.

Okoliščine primera (neupoštevanje tožnikove zahteve po zaustavitvi vozila, divja vožnja stranskega intervenienta z neregistriranim vozilom, s katerim je ogrožal varnost udeležencev v prometu) so terjale hitro ukrepanje, s katerim se je tožnik (zaradi ravnanja stranskega intervenienta) izpostavil večjemu tveganju, kot je to običajno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika glede podlage tožbenega zahtevka utemeljen in je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino ter da bo z obravnavanjem višine tožbenega zahtevka počakalo do pravnomočnosti vmesne sodbe.

2. Zoper vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bilo prisilno sredstvo – strokovni udarec v glavo, ki ga je ob prijetju stranskega intervenienta izvedel tožnik, zakonito. Ni z zadostno stopnjo gotovosti ugotovilo in obrazložilo, kaj se je dogajalo med tožnikom in stranskim intervenientom, ko se je slednji ustavil in skril za vozilo oziroma, ko je prišlo do udarca v glavo. Odločitev o zakonitosti uporabe prisilnega sredstva je oprlo predvsem na dejstvo, da stranski intervenient zoper ravnanje tožnika ni podal prijave, pri čemer pa je spregledalo razloge, ki jih je navajal stranski intervenient (zavedal se je, da njegovo predhodno ravnanje ni bilo pravilno). Ob tem, da je sodišče stranskemu intervenientu verjelo, da ni napadel tožnika in da ga ni ugriznil, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni pojasnilo, zakaj ne verjame stranskemu intervenientu, da ga je tožnik potegnil izza avtomobila, kjer se je skrival. Glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je zmotno zaključilo, da je bil udarec v glavo potreben in zakonit in v tem delu sodba tudi nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Na podlagi nepopolno ugotovljenega stanja je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da zavarovanec tožene stranke odgovarja objektivno in krivdno za škodni dogodek. Dela tožnika v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot nevarno delo, ki bi imelo za posledico uporabo določil o objektivni odgovornosti. Tožnik je policist, izurjen za posredovanje v takšnih in podobnih situacijah. Opravljanje naloge poostrenega nadzora nad alkoholiziranimi vozniki, na katerega je bil tožnik razporejen, za policista vedno predstavlja določen riziko, da se voznik ne bo obnašal povsem racionalno in predvidljivo, kar pa ni in ne more biti za policista nekaj neobičajnega. Tožnik se je poškodoval, ko je udaril stranskega intervenienta, ki se takrat ni več aktivno upiral, ni več bežal, ampak se je skrival. Novejša sodna praksa pojem objektivne odgovornosti razlaga restriktivno, kriterij ocenjevanja nevarnosti pri opravljanju poklicnih dejavnosti pa je višji od kriterija ocenjevanja podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Materialnopravno nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Niti v letu 2006 niti kasneje za policiste niso bile predvidene in predpisane zaščitne rokavice, ki bi preprečevale morebiten stik s slino ali tkivom drugih oseb. Zaključek sodišča, da dejstvo, da take rokavice niso bile predpisane, pomeni, da zavarovanec ni poskrbel za varno delo, je pretirano strog in kritičen in z življenjskega vidika nerealen.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzema stališče, da delodajalec tožnika, ki ima odgovornost zavarovano pri toženki, za škodo, ki jo je utrpel pri opravljanju policijskega dela, odgovarja objektivno. V predmetnem primeru so podane take okoliščine, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek poškodb, za katero (objektivno) odgovarja delodajalec.

6. Toženka v pritožbi nasprotuje takemu stališču v bistvenem zato, 1) ker je tožnik policist, ki je izurjen za posredovanje v takih in podobnih situacijah, 2) ker je bil takrat razporejen na delo z nalogo opravljati poostren nadzor cestnega prometa s poudarkom na ugotavljanju psihofizičnega stanja (alkoholiziranega stanja) voznikov, 3) ker opravljanje takega nadzora redno predstavlja določen riziko, da se posamezen voznik ne bo obnašal povsem racionalno in predvidljivo, 4) ker je kriterij ocenjevanja nevarnosti pri opravljanju poklicne dejavnosti višji od kriterija ocenjevanja podobnih dejavnosti v civilnem življenju, 5) ker je do poškodbe prišlo, ko je tožnik udaril stranskega intervenienta, ki se takrat ni (več) aktivno upiral (ni več bežal, skril se je), in 6) ker novejša sodna praksa pojem objektivne nevarnosti razlaga restriktivno.

7. Stališče sodbe temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je bil tožnik, ki je policist, 16.12.2006 razporejen, da opravi nadzor cestnega prometa s poudarkom na psihofizičnem stanju udeležencev v prometu; - da se stranski intervenient K. M., ki se je mimo nadzorne točke pripeljal z vozilom brez registrskih tablic, na znak policistov ni ustavil, temveč je vožnjo nadaljeval s povečano hitrostjo; - da sta policista pobeglo vozilo zasledovala s prižgano sireno in lučmi, vendar voznik ni ustavil in je z „divjo“ vožnjo ogrožal udeležence v prometu; - da je zasledovanje pobeglega vozila trajalo 20 do 25 minut, ko je voznik ustavil v enosmerni ulici v Vipavi, ker mu je nasproti pripeljalo drugo vozilo; - da sta voznik pobeglega vozila, za katerega se je kasneje izkazalo, da je K. M. (stranski intervenient) in njegov sopotnik (A. B.) po ustavitvi zapustila vozilo in beg nadaljevala peš; - da je tožnik lovil K. M., ki se mu je v temnem predelu ulice skril za avto in ga je zagledal, ko je le-ta skočil izza avtomobila proti njemu z iztegnjenimi rokami; - da tožnik ni vedel, kdo je, njegov beg in skok pa sta pomenila aktivno upiranje, zato ga je tožnik udaril v glavo, pri čemer si je poškodoval roko; - da se je po prijetju ugotovilo, da je voznik pod vplivom alkohola (imel je nad en promil), in da je star 15 let, čeprav po videzu ni bil mladoleten (po fizičnem izgledu je bil večji in močnejši od tožnika).

8. Pravilno je stališče sodbe (23. točka obrazložitve), da zasledovanje, lovljenje voznika (z vozilom ali peš) ter nato prijetje takega voznika, ki se temu upira na način, da pred policistom beži (z vozilom in nato še peš), predstavlja tako dejavnost, ki v povezavi s konkretnimi okoliščinami (neregistrirano vozilo v katerem je več oseb, vsaj 20 minutno zasledovanje, pri čemer vozilo zaradi vožnje z veliko hitrostjo, nepravilnim prehitevanjem vsaj enega osebnega vozila, ogroža udeležence v prometu, vključno s tremi sopotniki v vozilu in ustavi šele, ko ne more nadaljevati poti, ker mu nasproti pripelje drugo vozilo (torej ne na podlagi lastne presoje in odločitve, voznik in eden od sopotnikov pa pobeg nadaljujeta peš s tekom po ulicah, pri čemer se pobegli voznik skrije v temen predel ulice, da ga policist ne bi našel), pomeni povečano nevarnost za nastanek škode, do katere je v konkretnem primeru prišlo ob prijetju voznika, ki po videzu ni bil mladoleten (po fizičnem izgledu je bil večji in močnejši od tožnika), čeprav je bil tedaj star 15 let in je bil tudi pod vplivom alkohola.

9. V konkretnem primeru so, tudi po oceni pritožbenega sodišča, podane take okoliščine, ki nudijo podlago za zaključek, da je šlo za povečano nevarnost. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo kriterije, ki jih izpostavlja pritožnica in dejstvo, da je bil tožnik policist in sodno prakso (1). Pritrditi je pritožnici, da predstavlja opravljanje naloge poostrenega nadzora nad alkoholiziranostjo voznikov za policista vedno določen riziko (da se voznik ne bo obnašal povsem racionalno in predvidljivo), ki za policista, ki je usposobljen tudi za ravnanje v takšnih situacijah, ni in ne more biti nekaj neobičajnega. V konkretnem primeru pa so bile podane neobičajne okoliščine. Pritožbeno sodišče soglaša z jasnimi, pravilnimi in prepričljivimi razlogi sodbe in še dodaja. Tožnik se je s sledenjem stranskemu intervenientu (z avtomobilom in peš) izpostavil večjemu tveganju, kot bi bilo sicer podano pri (običajnem) opravljanju naloge, na katero je bil razporejen (poostren nadzor nad psihofizično sposobnostjo voznikov). Okoliščine primera (neupoštevanje tožnikove zahteve po zaustavitvi vozila, divja vožnja stranskega intervenienta z neregistriranim vozilom, s katerim je ogrožal varnost udeležencev v prometu) so terjale hitro ukrepanje, s katerim se je tožnik (zaradi ravnanja stranskega intervenienta) izpostavil večjemu tveganju, kot je to običajno. Tožnik se je sicer res poškodoval šele potem, ko je stranskega intervenienta, ki se je skril v temnem predelu ulice našel (ob uporabi prisilnega ukrepa – udarca stranskega intervenienta v glavo), vendar pa je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, treba upoštevati dogajanje kot celoto (od lovljenja z avtomobilom do trenutka, ko se je stranski intervenient tožniku skril v temnem predelu ulice). Neutemeljeno je prikazovanje pritožnice, da se stranski interevenient takrat, ko ga je tožnik udaril, ni (več) aktivno upiral, temveč se je skrival. Sodišče ni sledilo opisu dogodka, kot ga je podal stranski intervenient (da se je skril za avtomobil, tožnik ga je potegnil gor, obrnil proti sebi ter ga udaril v glavo tako, da mu je odpadel zob). Verjelo je tožniku, da je stranskega intervenienta udaril, ker je ta z iztegnjenimi rokami skočil predenj (sicer ga ne bi udaril), kot je tožnik zapisal že v Poročilu o uporabi prisilnih sredstev (priloga A3), kar je bilo tri leta pred vložitvijo tožbe. Sodba pojasni (27. točka obrazložitve), da glede na dotedanji potek dogodkov (najprej beg z avtomobilom, potem peš) izpovedbe stranskega intervenienta ne šteje za prepričljivo.

10. Sodišče prve stopnje je stranskemu intervenientu verjelo, da tožnika ni ugriznil (navedbe v tožbi, da ga je stranski intervenient ugriznil, so bile kasneje spremenjene, tožnik tega ob zaslišanju ni trdil in tudi ni zapisal v Poročilu o uporabi prisilnega sredstva), kar pa ne pomeni, kot je očitno zmotno prepričana pritožnica, da bi moralo slediti v celoti njegovemu opisu dogodka (tudi pred uporabo prisilnega sredstva).

11. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo prisilno sredstvo (strokovni udarec v glavo), uporabljeno zakonito. Zakonitost uporabe se je preverjala na podlagi opisa dogajanja v Poročilu o uporabi prisilnega sredstva (A3), ki je skladen s tožnikovo izpovedbo (v poročilu ni navedeno niti, da ga je stranski intervenient poskušal prejeti za vrat in ga daviti, niti da ga je ugriznil, kot je bilo sicer sprva navedeno v trditveni podlagi tožbe, ki je bila vložena tri leta po dogodku). Ne drži torej trditev pritožnice, da pristojni niso mogli presojati zakonitosti uporabe prisilnega sredstva, ker stranski intervenient ni dal prijave zoper ravnanje tožnika.

12. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Ob ugotovitvi, da zavarovanec toženke odgovarja objektivno, vprašanje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je podana tudi krivdna odgovornost (toženka takemu stališču nasprotuje), ni pomembno, in se pritožbeno sodišče do tega vprašanja tudi ne bo opredeljevalo.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožnika za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), saj glede na vsebino odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Primerjaj II Cp 933/2004, II Cp 491/2009, II Ip 823/2009, II Ips 158/1999, II Ips 206/2011