Jedro

Nezavarovana vdrtina, ki naj bi bila vzrok padca, je bila na gradbišču, spričo česar, zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da bi morala biti posebej označena, saj je gradbišče namenjeno delavcem in ne peščcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 8.387,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2006 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 62,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da za poškodbe tožnice 1.7.2005, pri padcu na Š. cesti, ni podana niti objektivna, niti subjektivna odgovornost (131. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) zavarovanca tožene stranke, H., d.d. Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da ni nikoli zatrjevala, da ni vedela, da gre za gradbišče, temveč je bilo očitno, da je izvajalec del namerno dopustil prehod preko tega gradbišča. Ponavlja, da bi moralo biti gradbišče ustrezno označeno in zaprto. Edina možna pot je bila prav preko tega gradbišča in to čez zasilni leseni mostiček, iz pločnika na makadamsko pešpot, pri čemer se sklicuje na svojo izpovedbo in izpovedbo svojega moža S. M.. Izraža nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni hodila z običajno skrbnostjo. Izpovedbo tožnice v delu, ko je povedala, da pri hoji ni gledala v tla, temveč naravnost, bi sodišče moralo razumeti tako, da pogled naravnost vključuje vidno polje tudi pod nogami. Povzema izpoved priče J. P., ki ga je po njenem sodišče prve stopnje povzelo nepopolno, vsaj v delu, ki govori v njen prid. Priča je povedala tudi zelo bistveno zadevo, da zadošča, da je na (obsežnem) gradbišču postavljena le ena gradbiščna tabla. Potrdila je, da so po gradbišču hodili tudi pešci, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Če so tam hodili pešci, kar je bilo odgovornim na gradbišču znano, potem očitno za varnost pešcev ni bilo dobro poskrbljeno. To med drugim pomeni tudi to, da je tožnica ravnala povprečno skrbno, ko je mislila, da je tam dovoljeno hoditi. Pomembno je tudi, da je priča povedala, da je bil na gradbišču za zaporo gradbišča po končanem delu v posameznem dnevu odgovoren delovodja in obračunski tehnik, torej vodja gradbišča. Noben dokaz v tej smeri ni bil izveden. Sklicuje se na Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravju pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, kako mora biti gradbišče zavarovano, pri čemer opozarja, da je do poškodbe prišlo, ko se dela na gradbišču niso več izvajala in bi moralo biti zaprto. Če so se na gradbišču znašle tudi matere z vozički z otroki, potem bi odgovornim na gradbišču moralo biti povsem jasno, da ni ustrezno zavarovan dostop na gradbišče. Sodišče ji neutemeljeno očita, da ni zatrjevala in dokazovala, da gradbišče ni bilo ustrezno ograjeno oziroma zavarovano. Sodišče prve stopnje je očitno verjelo, da so bili prometni znaki postavljeni, čeprav sta oba z možem jasno povedala, da nista opazila nobene signalizacije, to pa zato, ker je preprosto ni bilo. Razlogi sodbe so nejasni in jih v bistvenih vsebinah ni. Vsebine zapisnikov so povzete parcialno, v odločilnih delih sploh ne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnica ne uveljavlja obrazloženo, pritožbeno sodišče pa absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, česar pa tožnica ne uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Ob (neizpodbijani) ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala, ko je prečkala gradbišče, je materialnopravno pravilno ocenilo, da ni podana niti objektivna odgovornost (tožnica v pritožbi temu ne oporeka), niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da je vzrok za poškodbo tožnice (tožnica ob zaslišanju ni znala pojasniti, zakaj je padla; potrditveni podlagi tožbe naj bi padla zaradi udrtine za mostičkom) v nepozornem in neskrbnem ravnanju tožnice ter spletu naključij. Tožnica, ki je z možem, 1.7.2005 potem, ko (ob Š. cesti) ni bilo več pločnika, pot nadaljevala (za možem) preko lesenega mostička, za katerim je bilo gradbišče (padla je takoj po sestopu z mostička, označba na fotografiji A11) je, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, gradbišče prečkala na lastno odgovornost, pri čemer očitno ni hodila z zadostno skrbnostjo.

Na v pritožbi ponovljene trditve je pravilno in ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove prepričljive, jasne in izčrpne razloge, v katere pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov.

Sodišče prve stopnje je izčrpalo trditveno podlago tožbe. Trditve, da je bilo odgovornim znano, da po gradbišču hodijo pešci, spričo česar gradbišče ni bilo ustrezno zavarovano in da so namerno dopuščali prehod preko gradbišča, tožnica uveljavlja prvič v pritožbi. S sklicevanjem na izpovedbo priče J. P. trditvene podlage ne more nadomestiti. V pritožbi ne navede razlogov, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato gre za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Isto velja glede trditev, da zavarovanec toženke, po zaključku del ni poskrbel za ustrezno zaprtje gradbišča. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je „spregledalo okoliščine, o katerih je izpovedovala priča J. P., „da so hodili tudi drugi pešci“, in ni ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica ni trdila, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje (9. stran obrazložitve), da gradbišče ni bilo ograjeno oziroma zavarovano, kot je določeno v gradbenem dovoljenju. Tožena stranka je namreč predložila listinsko dokumentacijo, kot dokaz trditvam, da so bili glede označb in zapor spoštovani predpisi. Odveč je zato pritožbeno prikazovanje, da ne zadošča, da je obsežno gradbišče, kakršno je bilo predmetno, označeno le z eno gradbiščno tablo, kot je glede označb povedala priča J. P., na čigar izpovedbo se tožnica sklicuje. Sodišče prve stopnje se je do trditev tožnice, da gradbišče ni bilo zaprto, ker ni bilo (fizične) zapore ali znakov, ki bi prepovedovali dostop, dovolj izčrpno in jasno opredelilo (obrazložitev na 8. strani sodbe).

Ob vedenju tožnice, da gre za gradbišče, kar v pritožbi izrecno poudarja, je odveč pritožbeno razlogovanje in prikazovanje, kako bi moralo biti le-to označeno oziroma na kakšen način bi moral biti dostop nanj fizično preprečen. Povprečno skrben človek namreč ve, ne glede na opozorilne table, da gradbišče ni namenjeno pešcem. Tudi če bi držale pritožbene trditve, ki jih sicer prvič navaja v pritožbi, da so po gradbišču hodili tudi drugi pešci, to ne pomeni, da je, kot trdi v pritožbi, ravnala povprečno skrbno, ko je mislila, da je tam dovoljeno hoditi. Nezavarovana vdrtina, ki naj bi potrditveni podlagi tožbe bila vzrok padca, je bila na gradbišču, spričo česar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da bi morala biti posebej označena, saj je gradbišče namenjeno delavcem. Brez pomena je pritožbeno razlogovanje o tem, kam se običajno gleda pri hoji („da večina gleda naravnost predse“) in prikazovanje, kako bi moralo sodišče prve stopnje razumeti tožničino izjavo o tem, kam je pri hoji gledala. Tožnica je sama povedala, da je „verjetno gledala naravnost in ne v tla“, zato ji je sodišče prve stopnje upravičeno očitalo, da bi, glede na teren, po katerem je hodila (razviden iz fotografij v prilogi A10, A11) morala biti pri hoji še posebej pozorna in gledati pod noge. Tožničina trditev, pri kateri sicer vztraja v pritožbi, da ni bilo druge poti, se je izkazala za neresnično. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v elaboratu zapore Š. cesti in P. ulici, (B3), ki ga je kot dokaz predložila tožena stranka, bi se tožnica z možem (ko se je nehal pločnik) lahko vrnila do križišča Š. in K. ceste (po isti poti, po kateri sta prišla) in tam prečkala (na prehodu za pešce) Š. cesto ter pot nadaljevala po pločniku na drugi strani Š. ceste, kot je bilo označeno. Če tožnica in mož na signalizacijo, kot sta povedala, nista bila pozorna, to ne pomeni, da v križišču (pred gradbiščem) ni bilo ustreznih oznak. Čeprav tožnica sodišču očita, da si narobe razlaga, da uveljavlja, da bi moralo biti gradbišče „hermetično“ zaprto, bi očitno le tak način zaprtja tožnici preprečil prečkanje gradbišča. Upoštevanje fizične prepreke z 10 cm široko gradbiščno desko, s katero je bilo po izpovedi J. P. gradbišče zaprto (tožnica se ni spominjala, da bi tam bila), je odvisno od pešcev. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je tožnica vztrajnost, da prečka gradbišče, pokazala tudi s tem, da je, potem ko je na začetku gradbišča padla, pot še vedno nadaljevala do konca gradbišča, namesto da bi se vrnila nazaj, kar bi bilo tudi precej krajše. Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da vzroka za nesrečo, v kateri se je tožnica poškodovala in s tem z njej nastalo škodo ni mogoče najti v sferi zavarovanca toženke, spričo česar ni izkazan temelj odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje upravičeno tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo že po temelju.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.