Jedro

Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, torej ko preneha s tovrstnimi ravnanji.

Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Odločila je, da se mu gibanje omeji na prostore Centra za tujce ... od 10. 12. 2025 od 9.55 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 10. 3. 2026 do 9.55 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik dne 21. 8. 2025 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

3.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 15. 10. 2025 izhaja, da je bilo iz kontejnerja 22 ob 2.20 uri slišati glasno glasbo, pri čemer je varnostnik navzoče opozoril, naj prenehajo s kršitvijo pravil hišnega reda, to je z glasnim poslušanjem glasbe. Tožnik ni upošteval ustne odredbe, zato mu je bilo odrejeno začasno zadržanje do prihoda policije. Navkljub opozorilom varnostnika se ni pomiril in se je vedel agresivno tako, da je polomil steklo v sobi za pridržanje.

4.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 9. 12. 2025 pa izhaja, da je varnostnik opazil, da se iz kontejnerja 22 vali črn dim. Ob prihodu varnostnika je bil opažen tožnik. Varnostniki so opazili ogenj, močan smrad po zažgani plastiki, podrte postelje in razmetane vzmetnice. Ker je bil tožnik edini prisoten ob prihodu varnostnikov na kraju požara, je varnostna služba opravila z njim razgovor, pri čemer je tožnik odgovoril, da je odprl vrata kontejnerja, videl požar in odšel, ker mu je bilo vseeno. Iz istega poročila izhaja, da je pred požarom tožnik pristopil do varnostnikov in se jim pritožil, da v njegovem kontejnerju ni elektrike in od varnostnikov zahteval, da se mu jo omogoči. Ponujena mu je bila takojšnja nastanitev v drug kontejner, saj mu zvečer niso mogli pravočasno omogočiti elektrike. Ker je bil nezadovoljen, je nemudoma pričel žaliti varnostnike s psovkami v angleščini. Istega dne iz istega poročila še izhaja, da je začel v prostorih čakalnice vpiti na varnostnika, ki ga je večkrat pozval, naj se umiri. Z agresivnim vedenjem je nadaljeval tako, da je z udarcem v prsni koš napadel varnostnika. Varnostnik ga je odrinil od sebe in ga ponovno pozval, naj se umiri, pri čemer je tožnik z agresivnim vedenjem nadaljeval in ponovno udaril v prsni koš varnostnika.

5.Tožena stranka je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pred ustnim izrekom omejitve gibanja je bil tožnik seznanjen z dejanji, o katerih je bila tožena stranka obveščena, in je imel pri tem možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej in je bil tudi obveščen o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika. Glede dogodka z dne 15. 10. 2025 je odgovoril, da drži, da je bil opozorjen, da je treba utišati zvočnik. Potrdil je tudi to, da je polomil steklo in nadaljeval s kršitvami hišnega reda. Požara pa ni zanetil on. Vsega se tudi ne spominja. Zanikal je tudi to, da bi z udarcem v prsni koš napadel varnostnika. Ko ga je varnostnik porinil drugič, ga je udaril.

6.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrepe obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Pogoji za izrek omejitve gibanja so v danem primeru izpolnjeni. Tožnik je dejanje z dne 15. 10. 2025 v celoti priznal z izjemo vprašanja, ali je ob prihodu policije nadaljeval s kršitvami hišnega reda in žaljenjem varnostnikov, na katerega je odgovoril, da se ne spomni vsega, da pa je to mogoče, kar pomeni, do dopušča tudi dejstvo, da je žalil tudi varnostnike in policijo. Glede dogodka z dne 9. 12. 2025 sicer ni izjavil, da je on tisti, ki je požgal kontejner, izjavil pa je, da je bil samo on na kraju požara, ko je do požara prišlo. Izhaja pa iz poročila o dogodku varnostne službe, da je tožnik varnostniku, ki je prvi prišel na kraj požara, povedal, da je odšel s kraja požara zato, ker mu je vseeno, kar potrjuje navedbe varnostnika, ki je gasil požar, da se je tožnik ob prihodu varnostnikov sam od sebe začel umikati proti recepciji azilnega doma, ne da bi pomagal pogasiti požar. Iz zapisnika policijske postaje Ljubljana Vič še izhaja, da je bil tožnik edini, ki se je nahajal na kraju požara, ko je do njega prišlo, kot tudi, da je varnostniku A. A., ki je požar pogasil, pri tem rekel, da bo nekaj storil. Kasneje je tožnik še telesno napadel varnostnika in mu tudi grozil, da ga bo počakal zunaj in ubil.

7.V primeru tožnika so podane kršitve hišnega reda z elementi nasilja, povzročitve večje materialne škode na izredno nevaren način - požar, razbitje šipe, telesni napad na varnostnika in izrečene grožnje z namenom poškodovanja uradne osebe, ki ga z milejšim ukrepom ni možno obvladovati.

8.Tožena stranka je še preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1. Glede na dokazano in priznano ravnanje tožnika glede dogodka z dne 15. 10. 2025 in glede na dejstvo, da je bil edino tožnik prisoten ob požaru kot tudi da iz zapisnika o prejemu ustne ovadbe izhaja namen tožnika, da bo navedenega dne nekaj storil, tožena stranka zaključuje, da gre v danem primeru za izjemno nevarnega prosilca, ki ne razume pomena izredno nevarnih dogodkov, kot je požar, razbitje šipe, napad na uradno osebo, ki lahko ogrožajo življenje vseh prisotnih v azilnem domu. Tudi izrečene grožnje varnostniku kažejo, da gre v danem primeru za maščevalno osebo. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je vsaj dvakrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ostale prosilce.

9.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da v sklepu ni dovolj obrazložen termin "do prenehanja razlogov". Ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve osebne svobode. Ni razvidno, kateri organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, na koncu odločal. Nadalje navaja, da prostorske kapacitete azilnega doma vsekakor zagotavljajo tudi omejitev gibanja. Izpodbijani sklep je bil izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja. Pridržanje prosilca mora biti nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, temu pa v konkretnem primeru ni bilo tako. Poleg tega dokazna ocena ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ter ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa. Tožnik je mirna in nekonfliktna oseba. Ima rad glasbo in na tem področju glasbeno ustvarja ter pleše. Prvi incident obžaluje, vendar ni bil on ta, ki je okoli druge ure zjutraj preglasno predvajal glasbo. Ne spomni se vsega, kar je v razburjenosti izjavil. Nikakor pa ni bilo osebno namenjeno komurkoli od varnostnikov. Tožnik ni trdil niti izjavil, da naj bi varnostniku rekel, da ga bo počakal zunaj in ubil. Morda je prišlo do napačnega razumevanja njegovih besed. Zagotovo tudi ni izjavil, da mu je za požar vseeno in da ne bo pomagal. Bil je nadvse šokiran in se ni mogel drugače odzvati, rabil je pomoč. Sam požara ni sprožil, saj bi bilo to življenjsko nerazumljivo, ker je imel mnoge osebne stvari v kontejnerju. Zagotovo ni nevaren prosilec za mednarodno zaščito ali maščevalna oseba. Predlaga zaslišanje pred sodiščem in vpogled v posnetek kamer v azilnem domu. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ga odpravi in toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Podrejeno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

10.Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženi stranki odredi, naj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. V Centru za tujce se slabo počuti, odvzem prostosti pa predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Ker gre za trajajoče sporno pravno razmerje, odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana za višjo stopnjo od "verjetnosti".

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik pred ustnim izrekom omejitve gibanja seznanjen z dejanji, o katerih je bila tožena stranka obveščena. Imel je možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej in je bil posebej obveščen o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka povzema, kaj izhaja iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 15. 10. 2025, iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 15. 10. 2025 ter iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 9. 12. 2025. Nadalje povzema, kaj izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožnika, kaj konkretno je tožnik izjavil v zvezi z očitanimi dejanji. Tožena stranka nadalje navaja, da s tem ko se je tožnik neprimerno obnašal dne 15. 10. 2025 in 9. 12. 2025, ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale sostanovalce, zaposlene, vključno z varnostno službo. V primeru tožnika gre za hude kršitve hišnega reda z elementi nasilja, groženj, opustitve pomoči pri gašenju požara in napada na varnostno službo. Glede dogodka z dne 15. 10. 2025 je tožnik izjavil, da navedene kršitve priznava v celoti z izjemo očitkov, ki se nanašajo na kršitve hišnih pravil po prihodu policije, za katere pa pravi, da je to mogoče, kot tudi dopušča dejstvo, da je žalil tako policijo kot varnostnike. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožnika, da v njegovem primeru ne gre za izredno nevarno in maščevalno osebo. Zavrača pavšalne navedbe tožnika glede nepravilne uporabe materialnega prava pri samem izreku ukrepa. Tožena stranka pri vodenju postopkov ni storila nobenih kršitev. Iz uradnega zaznamka z dne 16. 10. 2025 izhaja, da je tožnik očitani dogodek z dne 15. 10. 2025 priznal in še izrecno priznal, da je njegovo vedenje nesprejemljivo in da do kršitev hišnega reda ne bo več prišlo.

12.Tožena stranka nasprotuje tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Katerikoli drug milejši ukrep, ki bi tožniku omogočal nadaljnje bivanje v azilnem domu, bi bil neučinkovit in hkrati nevaren za osebje, stanovalce in varnostno službo, predvsem zaradi agresivnosti tožnika in dejstva, da je s kršitvami hišnega reda nadaljeval tudi potem, ko je socialni službi izjavil, da pravil ne bo več kršil. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno ni navedel vseh okoliščin in vseh dejstev, s katerimi bi za izdajo začasne odredbe zadostno utemeljil nastanek, obliko ter obseg nastale škode, niti ni pojasnil in s tem izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, zakaj bi bila škoda zanj težko popravljiva. Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode.

13.Tožena stranka predlaga, naj sodišče tako tožbo kot tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

14.Sodišče je dne 24. 12. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je dokazni predlog tožeče stranke, naj se vpogleda v posnetke kamer ter dokazne predloge tožene stranke, ki je predlagala zaslišanje varnostnikov. Razlog za zavrnitev izvedbe teh dokazov bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

15.Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki. Zanikal je, da bi zanetil požar v kontejnerju. Ko je prišel v kontejner, je ugotovil, da gori, zato je šel iskat prijatelja. V tem času ga je videl varnostnik, s katerim je vljudno govoril. Varnostnik je bil nasilen do njega. Varnostniku je povedal, da so v kontejnerju pet dni brez elektrike in ogrevanja. Že pred tem dogodkom je povedal, da ni ogrevanja. Na zaslišanju na sodišču je zanikal, da bi mu bila predlagana premestitev v drug kontejner, pri čemer je bil s strani pooblaščenca tožene stranke soočen s tem, da je na zaslišanju v upravnem postopku izjavil, da mu je bila druga nastanitev ponujena. Tožnik je tudi izrazil nezadovoljstvo nad bivanjem v Centru za tujce, in sicer da ima občutek, da z njimi ravnajo kot z živalmi.

K točki I izreka:

16.Tožba ni utemeljena.

17.Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Glede izpolnjenosti citiranega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

18.Tožnik je na zaslišanju v upravnem postopku ter v sami tožbi kot tudi na zaslišanju na sodišču delno zanikal nekatera nekatera dejanja, ki se mu očitajo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik glede dogodka z dne 15. 10. 2025 priznal, da je polomil steklo, pa tudi iz uradnega zaznamka z dne 16. 10. 2025 izhaja, da se tožnik strinja, da njegovo obnašanje ni bilo sprejemljivo in v skladu s hišnim redom. Povedal je, da dogodek obžaluje in da se to ne bo ponovilo.

19.V zvezi z dogodkom z dne 9. 12. 2025 pa sodišče meni, da ni dovolj dokazov, da bi tožnik povzročil požar, saj je sam to izrecno zanikal tako na zaslišanju v upravnem postopku kot tudi na zaslišanju na sodišču, prič pa ni bilo. Tudi iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe Policijske postaje Ljubljana Vič z dne 9. 12. 2025 izhaja, da je naznanitelj povedal, da tožnika dejansko niso videli pri tem dejanju.

20.Ne glede na navedeno pa sodišče meni, da je glede ostalih očitanih dejanj tožena stranka utemeljeno sklepala, da je za njih dovolj dokazov, da so bila storjena kljub tožnikovemu zanikanju. Iz poročila o dogodku z dne 9. 12. 2025 varnostnika B. B. izhaja, da je tožnik navedenega dne ob 21.29 uri z obema rokama v prsni koš z udarcem napadel varnostnika C. C., da ga je ta odrinil od sebe in ga pozval, naj se umiri, na kar se je tožnik odzval še agresivnejše in je z udarcem v prsni koš zopet napadel navedenega varnostnika. Pri tem so varnostniki morali uporabiti sredstva za vklepanje. Iz istega dokumenta tudi izhaja, da je tožnik imenovanemu varnostniku večkrat izrekel grožnjo in sicer, da ga bo počakal zunaj in ubil. Na zaslišanju pri toženi stranki je tožnik izjavil, da ko ga je varnostnik porinil, ga je udaril. Sodišče meni, da ni razloga, zakaj bi varnostnik dajal neresnično poročilo o dogodku. Čeprav tožnik delno zanika očitana dejanja, pa iz opisa dogodka s strani varnostnika izhaja drugače. Ker po mnenju sodišča ni razloga, da bi varnostnik dajal lažno poročilo, ocenjuje, da so se navedeni dogodki zgodili tako, kot je navedeno v poročilu o dogodku z dne 9. 12. 2025 in da zaradi tega ni potrebno izvajati dodatnih dokazov z zasliševanjem varnostnikov ter vpogledom v posnetke videokamere. Te dokaze bi bilo smiselno izvajati, če bi obstajal dvom v resničnost poročila varnostne službe. Iz tega razloga je sodišče zavrnilo izvedbo navedenih dokazov kot nepotrebno. Glede na vse navedeno torej iz tožnikovih ravnanj izhaja, da so bile očitane kršitve take, da so ogrožale premoženjsko varnost in osebno varnost, kar pomeni, da so izpolnjene okoliščine iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

21.Tožnik v tožbi navaja, da mora biti pridržanje prosilca nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja ter da po njegovem mnenju temu ni bilo tako. Vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in je bilo v sklepu tudi natančno pojasnjeno, zakaj so podane. V sklepu je navedeno, da če bi bilo tožniku gibanje omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je vsaj dvakrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ostale prosilce. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

22.Tožnik v tožbi tudi izpostavlja pravico do izjave ter da mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča ter da se opredeli do navedb nasprotne stranke. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil postopek pri izdaji sklepa o omejitvi gibanja povsem pravilen in iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bile storjene kakršnekoli procesne napake. Tožnik je bil na zaslišanju seznanjen s tem, kaj se mu očita, in je imel možnost, da se o teh očitkih izjasni. Torej ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Prav tako je bil seznanjen s tem, da lahko postopek poteka v prisotnosti pravnega svetovalca, s čimer so bile zagotovljene vse procesne garancije, ki so potrebne, kadar gre za odvzem prostosti.

23.V zvezi s tožbenim očitkom, da v sklepu ni dovolj obrazloženo, kakšen je pomen besedne zveze "do prenehanja razlogov", v kolikšnem terminskem obdobju naj bi ocena glede tega bila podana ter kdo naj bi jo podal, pa sodišče pojasnjuje, da je pravni temelj za izrek izpodbijanega sklepa in uporabo termina "do prenehanja razlogov" šesti odstavek 84. člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Zaradi tega ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu pojasnjeno več o tem, kdo naj bi odločal o tem, da so razlogi prenehali in po katerem postopku. S tem v zvezi je treba upoštevati tudi to, da je čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, lahko ugotovljen le individualno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, torej ko preneha s tovrstnimi ravnanji. Tega pa ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določnega niti ne morejo vsebovati.

24.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom. Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.

25.Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

26.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

27.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

28.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

29.Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti in da s težavo prenaša omejitev osebne svobode ter da odvzem prostosti predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena, njegove navedbe na zaslišanju na sodišču o grdem ravnanju v Centru za tujce pa so tudi preveč splošne in nekonkretizirane. Sodišče sicer verjame, da tožnik težko prenaša omejitev osebne svobode in se zaradi tega slabo počuti, vendar pa zgolj navedba o tem ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Poleg tega gre pri omejitvi gibanja zgolj za kratkotrajen, časovno omejen ukrep, ki se lahko preneha izvajati tudi že pred pretekom treh mesecev, če prenehajo razlogi za omejitev gibanja.

30.Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišče ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba tudi sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.