Jedro

Pojmovno do ponovnega motenja posesti sploh ne more priti, če prejšnje posestno stanje ni bilo že vzpostavljeno, kar lahko vodi le k zaključku, da mora biti za izdajo sklepa o izvršbi po 229. členu ZIZ obveznost po prvotnem izvršilnem naslovu prostovoljno izpolnjena ali pa mora biti proti dolžniku opravljena izvršba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „ Ugovoru dolžnika z dne 24. 8. 2009 zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 55/2009 z dne 1. 6. 2009, se ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo z dne 21. 5. 2009 zavrne.

Upnik je dolžan dolžniku povrniti njegove stroške pred sodiščem prve stopnje (to je priznane stroške za ugovor in prisotnost na naroku) v skupnem znesku 208,60 EUR, v roku osmih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.“

II. Upnik je dolžan dolžniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 199,72 EUR EUR, v roku osmih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 24. 8. 2009 zoper sklep sodišča opr. št. I 55/2009 z dne 1. 6. 2009 kot neutemeljen zavrne in v celoti vzdrži v veljavi prej citirani sklep o izvršbi (1. točka izreka) ter da je dolžnik dolžan upniku povrniti še nadaljnje stroške tega izvršilnega postopka v višini 176,86 EUR, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje (2. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da upnika predloga za novo izvršbo nista vložila pravočasno, saj sta laično vlogo podala že 29. 7. 2008, predlog za izvršbo pa šele 22. 5. 2009. Očitno je upnik z dopolnitvijo svoje laične vloge zamudil. Izpodbijani sklep ne pojasni, kdaj naj bi sodišče pozvalo upnika, da laično vlogo popravi oziroma dopolni, zato ni razvidno, če se je upnik tega poziva časovno držal. Sklep je v tem delu brez obrazložitve, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nadalje podaja ugovor litispendence. Nelogično in materialnopravno zmotno je razlogovanje sodišča o tem, da izdaja novega sklepa o ponovnem motenju posesti ni vezana na končan izvršilni postopek. Če gre za ponovno motenje posesti na način, ki se v bistvu ne razlikuje od prejšnjega motenja (229. člen ZIZ), potem pred sodiščem istočasno tečeta dva izvršilna postopka, v katerih upnik zahteva enako izvršitev in je treba zaradi litispendence predmetni postopek ustaviti in predlog za izvršbo zavreči. Če pa bi sodišče ugotovilo, da gre za motenje, ki se razlikuje od prejšnjega motenja, predlog za izvršbo nima podlage v 229. členu ZIZ in ga je treba zavrniti. Sicer pa mora upnik po 229. členu ZIZ kumulativno izkazati tudi, da je dolžnik ponovno motil posest po tem, ko je bilo prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno, kar pomeni, da je dolžnik bodisi že prostovoljno izpolnil svojo obveznost bodisi je bila proti njemu že opravljena izvršba. V konkretnem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen, o čemer se je sodišče prepričalo z vpogledom v spis z opr. št. I 58/2008, saj v obrazložitvi priznava, da tista izvršba še ni opravljena oziroma prejšnje posestno stanje še ni vzpostavljeno. O domnevnem motilnem dejanju navaja, da je zmoten zaključek sodišča, da naj bi dolžnik z izdelavo nadstreška upnika onemogočil v izvrševanju posesti dovoza in dostopa do nepremičnin parc. št. 236/3 in 236/4 k.o. V.. Posest upnika nikoli ni mogla segati neomejeno v zračni prostor, upnik pa v motenjski pravdi ni nikoli zatrjeval vožnje z vozili, ki bi bila višja od osebnih vozil oziroma da je višji kot povprečen človek. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, saj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov niti ni pojasnilo, zakaj, s čimer je zagrešilo tudi bistveno kršitev postopkovnih določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ugotavljalo, če je posest zaradi postavitve nadstreška motena. Njegovo dejanje sploh ni motilno, zato ni podlage za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi 229. člena ZIZ. Sodišče pa je tudi zmotno zaključilo, da naj bi bila zaradi postavljenega nadstreška onemogočena odstranitev opornega zidu. To ne drži, sodišče pa v zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov. Upnik z novim predlogom za izvršbo zahteva rušenje legalno postavljenih objektov, od katerih nekateri deli stojijo že od leta 2002, o čemer se prvostopenjsko sodišče ni izreklo. Izreklo se tudi ni o njegovih navedbah, da je domnevno novo motilno ravnanje bistveno različno od motilnega ravnanja, ugotovljenega v izvršilnem naslovu. Poleg tega pa je zahtevek upnika iz predloga za izvršbo nerazumljiv in zato neizvršljiv in ga je že zaradi tega treba zavrniti. Izpodbijanega sklepa v zatrjevanih delih ni moč preizkusiti, saj ne vsebuje nobenih razlogov. Meni tudi, da upnik za predlagano izvršbo nima pravnega interesa, to pa vse do zaključka postopka pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki v zadevi opr. št. P 23/2007, kjer je sodišče upniku s sodbo z dne 27. 5. 2009 prepovedalo poseganje v dolžnikovo lastninsko pravico zunaj obsega ugotovljene služnosti. Sodba še ni pravnomočna, vendar kljub temu upnik ne more zahtevati odstranitve objektov, ki ga pri izvrševanju služnosti ne motijo, odstranitev objektov zunaj obsega s sodbo ugotovljene služnosti pa bi pomenila protipraven poseg v njegovo lastninsko pravico. Ker je odločitev sodišča zmotna, je napačna tudi odločitev o stroških. Le-ti naj se naložijo upniku. Podrejeno pa poudarja, da je sodišče stroške odmerilo napačno tudi zato, ker je vrednost spora opredelilo na 4.000,00 EUR. Vrednost spora bi moral navesti upnik, pa je ni, sodišče pa ni pravilno uporabilo drugega odstavka 22. člena Zakona o odvetniški tarifi. Glede na prvi odstavek 22. člena ZOdvT je namreč vrednost spora potrebno opredeliti po določbah 21. člena ZOdvT, ta pa določa, da se vrednost spora ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse. ZST-1 pa v 29. členu določa, da je vrednost spora v zadevah motenja posesti 2.500,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izvršbo zavrže oziroma zavrne, plačilo stroškov pa naloži upniku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena upniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

V predmetni zadevi sta upnika vložila nov predlog za izvršbo (na podlagi 229. člena ZIZ) na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sklepa Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. P 71/2006 z dne 7. 11. 2007. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (s katerim je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 1. 6. 2009), sta upnika na podlagi navedenega izvršilnega naslova že dne 25. 3. 2008 vložila predlog za izvršbo, kateremu je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi v zadevi pod opr. št. I 58/2008 ugodilo, izvršba v navedeni zadevi pa še ni bila opravljena oziroma navedeni izvršilni postopek še ni končan. Kljub tem ugotovitvam (in kljub nespornemu dejstvu, da dolžnik svoje obveznosti po izvršilnem naslovu ni niti prostovoljno izpolnil), je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za dovolitev izvršbe po prvem odstavku 229. člena ZIZ, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim navedlo, da zakon ne pogojuje novega izvršilnega postopka s končanim predhodnim izvršilnim postopkom. Slednji zaključek je v direktnem nasprotju z izrecno določbo prvega odstavka 229. člena ZIZ, po katerem izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi (s katerim naloži vrnitev stvari v posest, oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik) le, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba (potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja še, da pritrjuje stališču, izraženem v starejših sodnih odločbah, in sicer, da „izdaja odločbe o ponovnem motenju posesti ni vezana na končan izvršilni postopek po prvotnem sklepu o izvršbi oz. pravnomočnem izvršilnem naslovu, pač pa je dovolj, da ali dolžnik obveznost izpolni ali da upnik zoper njega vloži izvršbo“, pri tem pa ne navede konkretnih sodnih odločb, iz katerih bi to izhajalo. Pri pregledu informatizirane baze sodne prakse (IUS INFO) pritožbeno sodišče odločb, ki bi izražale tako stališče, ni našlo, iz dosegljivih odločb pa je mogoče posredno sklepati, da se zahteva izpolnitev enega ali drugega pogoja iz prvega odstavka 229. člena ZIZ. Središčnega vprašanja obravnavane zadeve objavljene odločbe ne obravnavajo, zato tudi pritožbeno sodišče ne bo navajalo posameznih judikatov. Nenazadnje je stališče sodišča prve stopnje že pojmovno zgrešeno, saj do ponovnega motenja posesti sploh ne more priti, če prejšnje posestno stanje ni bilo že vzpostavljeno, kar lahko vodi le k zaključku, da mora biti za izdajo sklepa o izvršbi po 229. členu ZIZ obveznost po prvotnem izvršilnem naslovu prostovoljno izpolnjena ali pa mora biti proti dolžniku opravljena izvršba.

Sodišče prve stopnje nadalje utemeljuje svoje stališče z namenom zakonodajalca in sicer, da je 229. člen ZIZ namenjen „hitri preprečitvi nadaljnjega protipravnega ravnanja dolžnika, ne pa čakanju na pravnomočno zaključen prvotni izvršilni postopek“. Tudi ta argument je neprepričljiv ob upoštevanju jasne zakonske določbe, ki jo je mogoče razložiti že z gramatikalno razlago, zato teleološka razlaga ni potrebna.

V konkretnem primeru torej ni izpolnjen že prvi zakonsko določen pogoj za izdajo novega sklepa o izvršbi na podlagi istega izvršilnega naslova po prvem odstavku 229. člena ZIZ (ki morajo biti izpolnjeni kumulativno), zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnika že iz tega razloga ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, do drugih pritožbenih očitkov (v smeri, da niso podani niti drugi pogoji za izdajo sklepa o izvršbi v tej zadevi) pa se ni opredeljevalo.

Posledično pa je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških vsega postopka. Stroške, katere je dolžnik priglasil v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku, je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1) in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZOdvT), pri čemer je kot vrednost obravnavanega (spornega) predmeta, ki je podlaga za pravilno odmero stroškov, upoštevalo vrednost, za katero se v pritožbi zavzema dolžnik, in sicer 2.500,00 EUR, saj to ni v nasprotju v skladu z 22. členom v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZOdvT.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče dolžniku za sestavo ugovora ni priznalo nagrade v zahtevani višini 275,00 EUR, ampak v višini 63,00 EUR (tar. št. 3468 ZOdvT), prav tako mu ni priznalo izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve v zahtevani višini 20,00 EUR, ampak v višini 12,60 EUR (20% od priznane nagrade, kot je določeno v tar. št. 6002 ZOdvT), priznalo pa mu je še 7,50 EUR izdatkov za fotokopiranje in tiskanje (tar. št. 6000 ZOdvT), kar skupaj z 20% DDV in 40,00 EUR sodne takse (tar. št. 4021 ZST-1) znaša 139,72 EUR ugovornih stroškov. Za prisotnost na naroku mu pritožbeno sodišče ni priznalo nagrade v zahtevani višini 330,00 EUR, ampak v višini 31,50 EUR (tar. št. 3467 ZOdvT), prav tako mu ni priznalo niti izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve niti izdatkov za fotokopiranje in tiskanje, saj dolžnik ne izkazuje, zakaj bi mu ti izdatki nastali zaradi prisotnosti na naroku (na katerem je bil, kot izhaja iz podatkov v spisu, sicer prisoten tudi zakoniti zastopnik dolžnika), prav tako mu ni priznalo potnih stroškov v zahtevani višini 33,67 EUR, ampak v višini 25,90 EUR (35 x 2 x 0,37 EUR, saj cestna razdalja Grosuplje – Vrhnika znaša 35 km in ne 45,5 km), kar vse skupaj z 20 % DDV znaša 68,88 EUR stroškov za prisotnost na naroku. Skupaj je pritožbeno sodišče za postopek pred sodiščem prve stopnje dolžniku priznalo 208,60 EUR stroškov, zato mu jih je upnik, zaradi njegovega končnega uspeha v tem postopku, dolžan povrniti v roku osmih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe.

O pritožbenih stroških pa je pritožbeno sodišče odločilo tako, da glede na zgoraj navedeno vrednost spornega predmeta, dolžniku ni priznalo nagrade za pritožbo v zahtevani višini 275,00 EUR, ampak v višini 63,00 EUR (tar. št. 3468 ZOdvT), prav tako mu ni priznalo stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve v zahtevani višini 20,00 EUR, ampak v višini 12,60 EUR (20% od priznane nagrade, kot je določeno v tar. št. 6002 ZOdvT), priznalo pa mu je še 7,50 EUR izdatkov za fotokopiranje in tiskanje (tar. št. 6000 ZOdvT), kar skupaj z 20% DDV in 100,00 EUR sodne takse (tar. št. 4031 ZST-1) znaša 199,72 EUR pritožbenih stroškov. Ker je dolžnik s pritožbo v celoti uspel, je upnik dolžan dolžniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 199,72 EUR EUR, v roku osmih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).