Jedro

Dvom v izvedljivost poslovnega načrta izhaja ravno iz okoliščine, da dolžnik ne izkazuje niti izkušenj niti izobrazbe z vodenjem podjetja, načrtuje pa tako poslovanje, ki bo terjalo za vsa tista dela, ki jih dolžnik sam ne bo mogel opravljati, delo s pogodbenimi podizvajalci.

Predvsem dolžnik v predlogu ni pojasnil, kakšna bo višina stroška dela podizvajalcev in računovodskih storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ne ugodi predlogu dolžnika, da začne poslovati v postopku osebnega stečaja kot podjetnik.

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Uveljavljal je kršitve v postopku, ker ga sodišče prve stopnje pred zavrnitvijo njegovega predloga ni pozvalo k odpravi pomanjkljivosti v poslovnem načrtu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stečajni dolžnik lahko po začetku postopka osebnega stečaja z dovoljenjem sodišča začne poslovati kot podjetnik (1. odstavek 389.a člena ZFPPIPP). Dolžnik je sodišče, ki vodi postopek osebnega stečaja obvestil, da mu je 23. 4. 2015 prenehalo delovno razmerje in da bi se čim prej želel registrirati kot samostojni podjetnik. Priložil je izdelan poslovni načrt in še predlagal, da se iz stečajne mase izvzame orodje in prevozno sredstvo za službene namene, kar vse bo pridobil v času poslovanja.

5. Glede postopka odločanja ZFPPIPP v 389.a členu določa, da sodišče odloča na predlog dolžnika in kaj mora predlog vsebovati (2. odstavek) ter da odloči na podlagi mnenja upravitelja in upniškega odbora (4. odstavek). Materialnopravni pogoji za dovolitev poslovanja pa so določeni v 5. odstavku 389.a člena ZFPPIPP, po katerem sodišče dovoli poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika: 1) če je že izdalo sklep o začetku postopka odpusta obveznosti in 2) če je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 odstotkov, mogoče oceniti, da stečajni dolžnik ni namerno povzročil svoje insolventnosti, in da ne bo posloval z izgubo.

6. V obravnavanem primeru je dolžnik v poslovnem načrtu navedel opis poslov, ki jih bo opravljal kot podjetnik, navedel je tudi načrtovani poslovni izid. Upraviteljica je v odgovoru sodišču z dne 18. 5. 2015 podala mnenje, da načrt ni izvedljiv. Pri tem je izpostavila, da dolžnik pred začetkom stečaja ni posloval kot podjetnik, da je opis poslov, ki naj bi jih po poslovnem načrtu opravljal (prevzemanje zaključnih del v gradbeništvu) zanj (ima le dokončano osnovno šolo) prezahteven oziroma nerealen, da predvideva poslovanje v poslovnih prostorih, ki so delno v njegovi lasti, pa teh prostorov nima, da nima niti predvidenih začetnih sredstev v višini 5.510,00 EUR, od katerih naj bi kupil orodje za delo in avtomobil. Sodišče prve stopnje je takemu mnenju sledilo in glede na stroške, ki bi jih imel dolžnik s predvidenim načinom poslovanje je dolžniku smiselno odgovorilo, da več okoliščin kaže na to, da bi bil izid njegovega poslovanja, če mu dovoli poslovati v skladu s predvidenim poslovnim načrtom, izguba.

7. Dolžnik s trditvami, da je v poslovnem načrtu navedeno (na strani 5 v 1. odstavku), da bo imel pogodbene podizvajalce za tisti del, ki ga ne bo mogel sam opravljati oziroma mu tega zakon ne dovoljuje, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni utemeljen. Upraviteljica in sodišče tega dejstva nista prezrli, saj dvom v izvedljivost poslovnega načrta izhaja ravno iz okoliščine, da dolžnik ne izkazuje niti izkušenj niti izobrazbe z vodenjem podjetja, načrtuje pa tako poslovanje, ki bo terjalo za vsa tista dela, ki jih dolžnik sam ne bo mogel opravljati, delo s pogodbenimi podizvajalci. Dolžnik v načrtu ni povedal, katera dela v gradbeništvu od naštetih (vodovod, elektrika, centralna, ogrevanje, keramičarstvo, soboslikarstvo, polaganje talnih oblog, izdelava kovinskih konstrukcij...) zna sam, zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo trditvam v načrtu, da bo „v podjetju vse te storitve izvajal in opravljal ustanovitelj podjetja in sicer 6 dni v tednu od 7. do 17. ure, hkrati bo tudi poskrbel za sprejemanje naročil od strank, izdelavo načrtov za gradnjo in predračunov ter nabavo materialov, za vsa pisarniška dela pa bo poskrbela študentka računovodstva, ki bo delo izvajala prek študentske napotnice...“ Predvsem dolžnik v predlogu ni pojasnil, kakšna bo višina stroška dela podizvajalcev in računovodskih storitev. V predračunskem izkazu uspeha je predvidel kot letni strošek dela s prispevki le 4.200,00 EUR (350,00 EUR na mesec), iz česar je mogoče sklepati, da je predvidel le svoj strošek dela. Pritožbena trditev, da je dolžnik predvidel poslovanje z dobičkom v enaki višini kot je višina plače, ki jo je prejemal kot zaposlen, kaže na izhodišče, ki mu je dolžnik očitno sledil s predlogom za dovolitev poslovanja kot podjetnika, pri tem pa je očitno tudi to, da so posli, ki jih je predvidel za dosego tega cilja, nerealni za dolžnika, ker ne temeljijo v celoti ali pretežno na njegovem lastnem delu, pač pa na organiziranem podjetju, ki zahteva visoke stroške poslovanja, ki pa jih dolžnik v načrtu sploh ni predvidel. V kolikor bo delal s podizvajalci in sam kot naročnik sklepal pogodbe o delu, mu bodo s tem nastali določeni stroški, ki jih bo moral svojim upnikom tudi v roku plačati. Dolžnik sam priznava v pritožbi, da je zmotno načrtoval, da bi lahko dobil zagonska sredstva od Zavoda za zaposlovanje, trditve in dokazi o tem, da je z očetom dne 3. 6. 2015 sklenil dogovor, da bi mu v primeru poslovanja kot podjetniku zagotovil orodje in prevozno sredstvo, pa so za odločitev o pritožbi nepomembne, ker tudi v tem primeru ni izkazano, da dolžnik glede na opis poslov, ki naj bi jih opravljal s podizvajalci in s pogodbenimi delavci, ob upoštevanju prihodkov in vseh stroškov, ne bi posloval z izgubo.

8. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno dolžniku zavrnilo izdajo soglasja k predlogu, da začne poslovati kot podjetnik. Pritožnikov očitek, da je sodišče sprejelo odločitev na podlagi nepopolnega predloga, ni utemeljen, ker predlog ni nepopoln pač pa po vsebini povsem neutemeljen in neprilagojen konkretnemu dolžniku. Če kazalniki temeljijo na strokovni literaturi in na formulah, ki so razložene na podjetniškem portalu, na kar se sklicuje pritožba, to še ne daje garancije za uspeh. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni zavrnilo soglasja iz razloga, ker bi menilo, da za dolžnika v nobenem primeru ne bi bilo primerno, da opravlja dejavnost kot podjetnik, pač pa zato, ker je glede na predstavljeno načrtovano poslovanje, upoštevaje mnenje upraviteljice ocenilo, da bi dolžnik posloval z izgubo. Zato pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča v nasprotju z mnenjem upraviteljice, ki naj bi sprva (glede na predstavljeno idejo) dala pozitivno mnenje, ni utemeljen.

9. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena. Glede na navedeno je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).