Jedro

Prepoved iz 4. točke 39. člena ZKP, ki se nanaša na sodnika, ki je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ob katerih si je lahko ustvaril mnenje glede dejanskih in pravnih vprašanj, povezanih s kaznivim dejanjem in kazensko odgovornostjo storilca, je treba povezovati s sojenjem na glavni obravnavi.

Sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku po 152. členu ZKP izdala odredbi o posebnih ukrepih, nato pa je bila predsednica zunajobravnavnega senata, ko je ta odločal o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, ne predstavlja okoliščine, ki pomeni izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 24.09.2002 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor zoper obtoženega D.T., ki je obtožen kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 03.10.2002 zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Zagovornica obtoženega D.T. je zoper to pravnomočno odločbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter odredi izpustitev obtoženega D.T. na prostost. Vložnica ocenjuje, da je obtoženec v priporu že nerazumno dolgo ter da je podaljševanje povezano z vse hujšimi procesnimi napakami in kršitvami in se zato zavzema, da bi Vrhovno sodišče zahtevo obravnavalo kot prioritetno.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnice zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče z napadenim pravnomočnim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je po njenem mnenju glede sodnice M.M.R., ki je sodelovala pri preiskovalnih dejanjih, podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP. Vložnica meni, da sodnica ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti pri odločitvi, s katero je zunajobravnavni senat podaljšal pripor zoper obtoženca.

Po podatkih kazenskega spisa je sodnica M.M.R. v tej zadevi v predkazenskem postopku izdala odredbi, na podlagi katerih so bili odrejeni in izvajani posebni ukrepi zoper obtožena Z.R. in M.W. Iz tega sledi, da je pred uvedbo preiskave opravila preiskovalno dejanje po pooblastilih iz določbe 152. člena ZKP.

Po 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki ureja pravico do sodnega varstva, ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloči neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Razlogi za izločitev sodnika so določeni v 39. členu ZKP, postopek v zvezi z izločitvijo pa urejajo določbe določbe 40. do 43. člena istega zakona. Po 4. točki 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil dan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Namen te in tudi ostalih določb o sodnikovi izločitvi je v zagotovitvi njegove nepristranskosti in objektivnosti pri sojenju. Pri izključitvenem razlogu iz 4. točke 39. člena ZKP je zakonodajalec izhajal iz podmene, da ne more biti nepristranski tisti sodnik, ki je v istem postopku sodeloval kot preiskovalni sodnik ali je pred glavno obravnavo odločal o vprašanjih, ki so zahtevala njegovo opredelitev o zadevi, ali je v istem postopku sodeloval v vlogah, ki so nezdružljive s sodniško. Iz tega sledi, da je prepoved iz te določbe, nanašajočo se na sodnika, ki je opravljal v isti kazenski zadevi preiskovalna dejanja, ob katerih si je lahko ustvaril svoje mnenje oziroma izoblikoval svoje stališče tako do dejanskih kot tudi pravnih vprašanj v zvezi s kaznivim dejanjem in s kazensko odgovornostjo storilca, treba povezovati s sojenjem na glavni obravnavi. Da je tako, je mogoče zaključiti tudi na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po kateri je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena).

Zunajobravnavni senat je z izpodbijanim sklepom podaljšal pripor zoper obtoženca po vložitvi obtožnice na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena ZKP. Pri tem je senat, v katerem je kot njegova predsednica sodelovala sodnica M.M.R., preizkusil, ali so podani zakonski pogoji za podaljšanje pripora zoper obtoženca iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Gre za stadij kazenskega postopka, v katerem se ne odloča o glavni stvari in v katerem se ne ugotavljajo ter presojajo dejstva in okoliščine, ki so podlaga za morebitno odločitev o obtoženčevi krivdi za očitana kazniva dejanja. V takšnem procesnem položaju zato ni mogoče zaključiti, da je sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku izdala odredbi o posebnih ukrepih, v nasprotju z določbo 4. točke 39. člena ZKP. Tudi ob upoštevanju izhodišča, da se je sodnica lahko pri opravi navedenega preiskovalnega dejanja opredelila do zadeve in celo seznanila z dokazi, na katere ni mogoče opreti sodbe in jih je iz spisov potrebno izločiti, to zaradi prepovedi njenega sodelovanja pri sojenju na glavni obravnavi, ni odločilno.

Navedeni razlogi nasprotujejo zaključku, da sodelovanje sodnice v zunajobravnavnem senatu, ko je ta odločal o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, predstavlja okoliščino, ki pomeni izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik(ca) v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora biti v zahtevi zatrjevana kršitev tudi obrazložena.

Vložnica zahteve ne zatrjuje, da je bila sodnica M.M.R. s pravnomočno odločbo izločena iz sojenja, prav tako tudi ne, da bi bila podana katera druga od naštetih oblik, ki bi pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zgolj navedba v zahtevi, da je ta procesna kršitev podana, je v tolikšni meri posplošena, da njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obtoženega D.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).