Jedro

Tožnica je kot nosilka koncesijske dejavnosti s pisno vlogo za povečanje obstoječega obsega programa z dne 28. 6. 2012 zaprosila za razširitev koncesije do polnega programa, ter je naknadno dne 5. 11. 2014 ponovno pozvala toženo stranko naj odloči o njeni vlogi z dne 28. 6. 2012, vendar je tudi dodatni 7-dnevni naknadni rok za izdajo odločbe neuspešno potekel dne 14. 11. 2014, saj toženka ni ne do izteka naknadnega roka niti do vložitve tožbe izdala nobenega individualnega konkretnega upravnega akta o zahtevku tožeče stranke z dne 28. 6. 2012.

Izrek

Tožbi tožeče stranke zaradi molka tožene stranke se ugodi tako, da se Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije naloži, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati in stranki vročiti posamični konkretni upravni akt o njeni vlogi z dne 28. 6. 2012 za razširitev že podeljene koncesije za opravljanje zdravstvene javne službe na specialističnem področju parodontologije.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 25. 11. 2014 vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da ji je bila dne 31. 1. 2012 podeljena koncesija za opravljanje javne službe na področju parodontologije. Sklenjena je bila tudi Pogodba o koncesiji št. 1/2012 z dne 16. 2. 2012 v obsegu „0,6 tima parodontologije /.../, ki ga je pred prenosom na izvajalca v drugo regijo opravljal koncesionar B.B., dr. dent. med.“. V tožbi pojasnjuje, da je nosilka koncesijske dejavnosti dne 28. 6. 2012 vložila pisno vlogo za povečanje prej omenjenega obsega programa in sicer za razširitev koncesije do polnega programa, vendar na njeno vlogo še ni prejela nobenega odgovora. Tožbi prilaga potrdilo o oddani pošiljki z dne 28. 6. 2012 (tožbena priloga A6). Naknadno je dne 5. 11. 2014 ponovno pozvala toženo stranko naj o njeni vlogi dne 28. 6. 2012 odloči, saj bo sicer po izteku 7-dnevnega naknadnega roka za izdajo odločbe štela, da so izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa. Vendar je tudi naknadni rok za izdajo odločbe neuspešno potekel dne 14. 11. 2014, saj tožeča stranka ni niti do izteka naknadnega roka in tudi vse do vložitve tožbe prejela še nobenega odgovora oziroma nobene odločbe tožene stranke. Zato vlaga tožbo zaradi molka organa ob sklicevanju na 2. alinejo 1. odstavka 33. člena ZUS-1 v povezavi z 2. in 3. odstavkom 28. in 65. ter 69. člena ZUS-1. Meni, da bi ob upoštevanju 2. odstavka 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej) ter 2. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) bilo potrebno o ustreznem povečanju obsega izvajanja koncesijske dejavnosti odločiti z upravno odločbo kot posamičnim upravnim aktom, kar velja tudi ob upoštevanju 25. člena Zakona o zavodih. V nadaljevanju tožbe podrobneje pojasnjuje razloge, s katerimi utemeljuje zahtevo po razširitvi koncesijskega programa zdravstvenih storitev za parodontalne paciente, kakršnega je predhodno izvajal sedaj že upokojeni koncesionar B.B., dr. dent. med., za gorenjsko regijo vse do njegove upokojitve leta 2008, ko je nato bilo izvajanje javne službe na področju parodontologije za gorenjsko regijo preneseno na izvajalca v drugo regijo, vse do podelitve koncesije tožeči stranki v letu 2012, vendar slednji le v bistveno manjšem obsegu (0,6 tima) od obsega, ki ga je izvajal predhodni koncesionar, sedaj upokojeni B.B., dr. dent. med.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Sodišče je na podlagi 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) toženko s pozivom z dne 17. 12. 2014 pozvalo, da v roku 30 dni pošlje sodišču vse upravne spise, ki se nanašajo na sporno zadevo ter sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno. Ker v danem roku toženka upravnih spisov sodišču ni poslala, jo je sodišče ponovno pozvalo z urgenco z dne 23. 1. 2015, ki je bila toženki vročena dne 26. 1. 2015, da naj v dodatnem roku 15 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na sporno zadevo in v istem roku poda tudi odgovor na tožbo. Toženka je dne 9. 2. 2015 sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje, da ni pristopila k vsebinskemu reševanju vloge, ker vse potrebe v okviru mreže javne zdravstvene službe niso ustrezno definirane in razvrščene glede na prioriteto po posameznih območjih in področjih dejavnosti. Glede na to, da se, predvsem v zadnjem obdobju, srečuje s težavami pri zagotavljanju finančnih pogojev za izvedbo programov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, težko zagotavlja dodatna sredstva za širitve programov. Le-te se sprejemajo z vsakoletnim splošnim dogovorom za posamezno pogodbeno leto, ki se sprejema v drugi polovici meseca februarja, zato o vlogi tožeče stranke še ni bilo odločeno, vendar si bo tožena stranka v okviru dodatnih finančnih sredstev prizadevala za povečanje programa izvajalca A. d.o.o., sedaj tožeče stranke, saj vsi podatki kažejo, da je zahteva po povečanju programa upravičena. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa, ki jih je zakonodajalec opredelil v 2. in 3. odstavku 28. člena ZUS-1. Zakonodajalec je z določilom 2. odstavka 28. člena ZUS-1 predpisal, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena; v 3. odstavku 28. člena ZUS-1 pa je še določil, da sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

V obravnavani zadevi ne gre za dvostopenjski upravni postopek, pač pa za enostopenjski upravni postopek, ki poteka izključno pred drugostopenjskim upravnim organom (sedaj toženo stranko), kjer je s posebnim predpisom določen rok, v katerem bi toženka morala odločiti o zadevi. Drugi stavek 4. odstavka 28. člena ZUS-1 namreč določa, da če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe o zahtevi stranke. Prav za tak primer gre tudi v obravnavani sporni zadevi, v kateri med strankama sicer niso sporna dejstva, ki jih tožnica navaja v tožbi ter v dokazne namene prilaga tudi listine (tožbene priloge A2-A11) in jih toženka ne izpodbija v odgovoru na tožbo, in sicer da je tožnica kot nosilka koncesijske dejavnosti s pisno vlogo za povečanje obstoječega obsega programa z dne 28. 6. 2012 zaprosila za razširitev koncesije do polnega programa, ter je naknadno dne 5. 11. 2014 ponovno pozvala toženo stranko naj odloči o njeni vlogi z dne 28. 6. 2012, vendar je tudi dodatni 7-dnevni naknadni rok za izdajo odločbe neuspešno potekel dne 14. 11. 2014, saj toženka ni ne do izteka naknadnega roka niti do vložitve tožbe izdala nobenega individualnega konkretnega upravnega akta o zahtevku tožeče stranke z dne 28. 6. 2012. Glede na navedeno so torej po presoji sodišča podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je presodilo, da je potrebno tožbi zaradi molka organa ugoditi.

Tožeča stranka je tudi predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije s tožbenim zahtevkom, kot je primarno postavljen v tožbi, ki glasi: „Tožbi se ugodi in se toženi stranki naloži naj v roku 15 dni izda odločbo, s katero odloči o koncesiji tožeče stranke na podlagi vloge z dne 22. 6. 2012 tako, da izda odločbo o podelitvi koncesije tožeči stranki v kateri določi tudi obseg opravljanja javne službe, za katero je tožeči stranki podeljena koncesija“.

Vendar sodišče temu predlogu ni sledilo, saj meni, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1, ki morajo biti za meritorno odločanje sodišča podani kumulativno. ZUS-1 v 2. odstavku 65. člena namreč določa, da sme po prejšnjem (to je po 1. odstavku 65. člena ZUS-1) sodišče odločiti (v sporu polne jurisdikcije) tudi, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno. V konkretnem primeru pa niti ne gre za upravni spor zaradi varstva ustavne pravice, ampak za redni upravni spor v smislu določil 2. člena ZUS-1 v zvezi s presojo zakonitosti (neizdanega) upravnega akta. Prav tako po oceni sodišča to ni potrebno zaradi narave pravice (razširitev že podeljene koncesije izbranemu koncesionarju), pri tem pa je tudi upoštevalo, da gre po naravi stvari pri tovrstnih zadevah (koncesijah v zdravstveni dejavnosti na sekundarni in terciarni ravni) po naravi stvari v pretežni meri za opravila strokovno-tehnične narave, pomembna pa je pri tem tudi presoja ekonomske upravičenosti (enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 208/2013 z dne 17. 3. 2015, zlasti tč. 19-22 obrazložitve). Zato je po mnenju sodišča primerneje, da pristojni organ izvršilne veje oblasti, ki je za to tudi visoko strokovno usposobljen in specializiran, presoja o tem, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma strokovno primerno odločitev upoštevajoč pravila stroke (lex artis). Sodišče tudi sicer v skladu z izoblikovano in ustaljeno sodno prakso, kot med drugim izhaja iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 454/2010, v sporih glede koncesij praviloma ne odloča v sporu polne jurisdikcije.

Po povedanem je sodišče v skladu s 1. odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni odloči o zahtevi tožeče stranke z dne 22. 6. 2012.Po presoji sodišča je tolikšno časovno obdobje primerno in ustrezno glede na zapletenost konkretnega primera, da bo toženka lahko izdala v obravnavani sporni zadevi individualen konkretni upravni akt. K točki 2: Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in toženi stranki naložilo, da v sodno določenem roku odloči o tožničini vlogi in ji izda ter vroči individualni konkretni upravni akt, je obenem v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo tudi o zahtevku tožnice za povrnitev stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik), V skladu z določilom 1. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, povečanih za 22% DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od pravdnih stroškov je sodišče prisodilo tožnici od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (1. odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika – OZ, enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).