Jedro

Začasna odredba prepovedi izplačila na podlagi akceptnega naloga je začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve in se presoja po 272. členu ZIZ-a. V kolikor tožeča stranka enega izmed pogojev ne izkaže, je potrebno njen zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugovoru tožene stranke ugodilo, sklep o začasni odredbi, opr. št. II Pg 127/97 z dne 8.5.1997 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopno sodišče ni pravilno uporabilo pravno podlago, prav tako pa ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

Vztraja, da je tožena stranka z izpolnitvijo akceptnega naloga prekoračila dano pooblastilo. Za izpolnitev in vnovčitev akceptnega naloga v izpolnjeni višini ni bilo nikdar pogojev.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v konkretnem primeru pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialne pravne določbe, ni pa podana tudi na splošno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

S predlagano začasno odredbo zahteva tožeča stranka prepoved izplačila denarnega zneska v višini 31.375.229,70 SIT na podlagi akceptnega naloga številka C 7918961 z dne 1.3.1996, ki ga je v breme tožeče stranke izdala tožena stranka v izplačilo Agenciji za plačilni promet RS, Podružnica Kranj. Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, uveljavlja tožeča stranka izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (s tožbo zahteva izročitev spornega akceptnega naloga). Zato je potrebno presojati predlagano začasno odredbo po določilu 272. in 273. člena ZIZ-a. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka izkazati za verjetno, da njena terjatev obstoji ali da ji bo nastala (prvi pogoj); hkrati pa bi morala verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da tožena stranka kot dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki kot upniku. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka ni uspela izkazati kot verjetnega že prvega pogoja, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, torej da njena terjatev na izročitev akceptnega naloga obstoji, oziroma da ji bo nastala.

Neutemeljen je očitek tožeče stranke, da tožena stranka ni imela pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga oziroma, da je dano pooblastilo prekoračila. Predložena izjava k akceptnemu nalogu z dne 29.2.1996 (priloga B1) potrjuje, da je tožeča stranka izročila toženi stranki vse štiri akceptne naloge, tudi spornega, ravno v zavarovanje po leasing pogodbi z A d.o.o. V izjavi je izrecno zapisano, da tožena stranka lahko izpolni in vnovči vse akceptne naloge v primeru, če tožeča stranka ne bi pravočasno v skladu z dogovorom poravnala svoje obveznosti. Tega dejstva - plačila obveznosti iz sklenjene leasing pogodbe pa tožeča stranka tekom postopka ni izkazala. Nasprotno, iz dopisa tožene stranke A d.o.o., ki je bil poslan tudi v vednost tožeči stranki, izhaja da je ostalo neporavnanih več zaporednih obrokov (priloga B2), to okoliščino pa potrjuje tudi dopis glavne dolžnice A d.o.o. z dne 19.2.1997 (priloga B3).

Prvostopno sodišče je tudi pravilno kot pravno podlago uporabilo izjavo k akceptnemu nalogu (priloga B1), ne pa poroštveno izjavo z dne 20.2.1996 (priloga A4), na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Z omenjeno poroštveno izjavo se je zgolj tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki kot leasingodajalcu izpolnila vse obveznosti iz leasing pogodbe v primeru, če te obveznosti ne bi pravilno izpolnil leasingojemalec. Ne more pa ta poroštvena izjava zavezovati toženo stranko, saj ne gre za pogodbo oziroma za dvostranski akt (primerjaj 1. odst. 148. čl. ZOR) glede na to, da je tožena stranka ni podpisala ampak le tožeča stranka kot porok. Za odločitev zadostuje izjava tožeče stranke, ki jo je dala toženi stranki ob predložitvi spornih akceptnih nalogov (B1). Na podlagi te izjave je bila tožena stranka tudi pooblaščena za izpolnitev akceptnega naloga.

Ne drži tudi trditev tožeče stranke v pritožbi, da o dolgu glavnega dolžnika ni bila obveščena. Iz priloženega dopisa z dne 14.2.1997 (priloga B2) izhaja, da je tožena stranka, ko je z navedenim obvestilom pozvala glavnega dolžnika, da ji plača celotno terjatev, ta dopis poslala v vednost tudi tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogovanjem izpodbijanega sklepa, da je tožena stranka predložila sporni akceptni nalog v vnovčenje v skladu z določilom 9. in 12. člena Pogodbe o najemu leasing opreme. Vse to pa so razlogi, ki potrjujejo stališče izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka ni izkazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe to je verjetnega obstoja njene terjatve.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi v skladu z 2. točko 380 člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pravdni stranki nista uveljavljali.