Jedro

Z navedbami, da obtoženka nima nobenih sredstev za preživljanje, da podjetje v ZDA že več let ne posluje in ni več registrirano, da obtoženka ni lastnica nobenih nepremičnin in premičnin v tujini, kjer tudi nima nobenih denarnih sredstev, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po končani glavni obravnavi dne 22.3.2001 je bila obt. M.Č. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznana za krivo kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena v zvezi s 25. členom KZ ter oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje ji je bila določena kazen 7 let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 2 leti zapora, nato pa ji je sodišče po 2. točki 2l. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 8 let zapora, v katero ji je vštelo pripor od 27.9.2000 do 3.10.2000. Na predlog višjega državnega tožilca v Mariboru, podanega na glavni obravnavi, je odločilo, da se zoper obt. M.Č. odredi pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena KZ, ki teče od 22.3.2001 od 19. ure dalje. S sklepoma z dne 22.3.2001 je sodišče prve stopnje iz istega pripornega razloga odredilo pripor tudi zoper soobtožena M.Č. in S.Ž. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 24.3.2001 pritožbo zagovornika obt. M.Č. zavrnilo kot neutemeljeno, s sklepoma z dne 24.3.2001 pa je zavrnilo tudi pritožbe obt. S.Ž. in njegovega zagovornika ter zagovornika obt. M.Č.

Zagovornik obt. M.Č. je dne 6.4.2001 priporočeno po pošti vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjski in drugostopenjski sklep ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se zagovornik obtoženke ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem ter drugače ocenjuje ugotovljeno dejansko stanje. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP iz tega razloga ni mogoče vložiti. Niso pa tudi utemeljene navedbe, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedeni razlogi, ki so sodišče vodili pri utemeljevanju pripornega razloga begosumnosti (izrečena visoka kazen zapora, velika premoženjska korist, ki se je pretakala v tujino).

Zahteva zagovornika obt. M.Č. varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje zagovornika obt. M.Č., da iz izreka sodbe in tudi iz njene obrazložitve ne izhaja, da bi si obtoženka pridobila protipravno premoženjsko korist, je neutemeljeno. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki sicer ni pravnomočna, je namreč razvidno, da sta obtoženka in soobtoženi M.Č. z izvršitvijo kaznivega po 2. odstavku 244. člena KZ sebi in drugim pridobila veliko premoženjsko korist, in sicer najmanj 1,900.000 tolarjev.

S pravnomočnim sklepom je bil po izreku sodbe iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrejen pripor zoper obt. M.Č., ker je glede na dejstvo, da ji je bila izrečena visoka kazen zapora ter da si je pridobila veliko premoženjsko korist, ugotovilo, da obstaja realna nevarnost, da bi obtoženka, če bi bila na prostosti, pobegnila v tujino, kamor se je del pridobljene premoženjske koristi tudi pretakal, in sicer v podjetje W. v Združenih državah Amerike, katerega lastnica je obtoženka, in preko katerega se je pral denar, ter tudi v podjetje MRT. v Republiki Nemčiji, katerega lastnik je soobtoženi S.Ž. Z navedbami, da obt. M.Č. nima nobenih sredstev za preživljanje ter da firma W. v Združenih državah Amerike, ki že od leta 1996 dalje ni poslovala in ni več registrirana, ter z navedbami, da obtoženka ni lastnica nobenih nepremičnin in premičnin v tujini in da v tujini tudi nima nobenih denarnih sredstev, zagovornik obt. M.Č. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

V določilu 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, na katero se smiselno sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, je sicer res predpisano, da se sme oseba, za obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. V zvezi s tem zagovornik obt. M.Č. navaja, da mora sodišče glede na določilo 2. odstavka 192. člena ZKP pri odločanju o tem, katerega od ukrepov iz 1. odstavka 192. člena ZKP bo uporabilo, pri izbiri ukrepa tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom, na primer s hišnim priporom. Take navedbe zagovornika obt. M.Č. so celo v nasprotju z njegovim stališčem, da pri obtoženki ni podan priporni razlog begosumnosti, ki se namreč lahko odredi tudi iz pripornega razloga iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Sicer pa je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora pojasnjeno, da je le z odreditvijo pripora mogoče zagotoviti obtoženkino navzočnost v kazenskem postopku ter da noben milejši ukrep ne pride v poštev.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da s pravnomočnim sklepom, s katerim je bil zoper obt. M.Č. odrejen pripor, ni podana kršitev zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki v nasprotju z določilom 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).