Jedro

Pravilno je stališče, da je šlo za nesrečo premikajočih se motornih vozil (178. člen ZOR) in da zato voznik neznanega vozila ne more biti tretja oseba (drugi odstavek 177. člena ZOR). Kot tretje osebe ni mogoče šteti voznika vozila, ki je tudi obratovalec z nevarno stvarjo. In pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da ima toženec kot cestno podjetje lastnost tretje osebe in da zato tožniku toženka kot zavarovalnica, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan lastnik tovornjaka in toženec odgovarjata solidarno (četrti odstavek 177. člena ZOR). Čeprav je bil tudi tožnik udeležen v prometni nezgodi kot imetnik motornega vozila, zanj pa je bilo ugotovljeno, da ni sozakrivil nesreče, ima nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil (v tem primeru tovornjaka in neznanega vozila) položaj, ki mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odstavek 178. člena ZOR obravnava kot "druge", torej subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti (glej Pravna mnenja VS RS št. II/97 stran 4-5). Upoštevaje povedano je pravilna odločitev o solidarni obveznosti toženke in toženca.

Izrek

Reviziji toženca se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsegu, ki se nanaša nanj, v izpodbijanem delu razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija toženke se zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških toženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi v zvezi s prometno nesrečo 26.6.1987, ko se je tožnik na kolesu z motorjem Tomos APN 6 umikal tesnemu prehitevanju neznanega vozila znamke Golf, zapeljal na bankino, izgubil ravnotežje in padel po cesti, kjer ga je zadel zavarovanec toženke s tovornjakom - je sodišče prve stopnje razsodilo, da mu mora toženec plačati 4,100.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo in več zneskov za gmotno škodo, kar predstavlja glede na krivdo odgovornih oseb 50%. Toženki pa je naložilo plačilo 1,640.000,00 SIT za negmotno škodo in več zneskov za gmotno škodo, kar predstavlja 20% vse škode. Zavzelo je stališče, da je voznik tovornjaka objektivno odgovoren, toženec pa krivdno, ker bankina ni bila takšna, kot bi morala biti, medtem ko voznik neznanega vozila odgovarja zaradi pretesnega prehitevanja po načelu krivdne odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je toženo stranko obsodilo na nerazdelno plačilo celotne odškodnine za negmotno škodo 8,200.000,00 SIT in različnih zneskov za nepremoženjsko škodo. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo v presežku za 3,300.000,00 SIT. Toženi stranki je še naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji.

Zavzelo je stališče, da je nevarno situacijo ustvaril neznani voznik; da k škodi tožnik ni prispeval; da toženec odgovarja krivdno (prvi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR); da toženka odgovarja za objektivno odgovornost voznika tovornjaka (173. člen ZOR); da voznika neznanega vozila ni mogoče šteti kot tretje osebe (po drugem odstavku 177. člena ZOR); da oškodovanec lahko izkoristi solidarno odgovornost obeh vozil in da lahko zahteva celotno odškodnino od kateregakoli imetnika; da ima toženec v razmerju do toženke položaj tretje osebe, oba pa odgovarjata oškodovancu solidarno (četrti odstavek 177. člena ZOR); da tožena stranka odgovarja solidarno za vso škodo (177. in 178. člen v zvezi z 206. členom ZOR). Po višini je bila odškodnina pravilno odmerjena.

Proti tej sodbi sta vložila revizijo tako toženec kakor tudi toženka. Prvi iz razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Oba predlagata, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Toženec postavi na prvo mesto vprašanje standarda vzdrževanja sporne bankine glede na predpise in izkustvena pravila. Iz predpisov izhaja, da bankina ni vozni del cestišča, saj mu je le opora. Izvedba bankine v isti niveleti z voziščem se je zahtevala le v primerih, ko se je dotrajani obrambni sloj vozišča nadomestil z novim. Bankina v gramozni izvedbi se namreč sčasoma posede. Veljavni standard vzdrževanja bankine je zdaj preciziran v 31. členu pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. list SRS, št. 11/88 - pravilnik/88). Sodišču očita napačen zaključek o obstoju vzročne zveze med ugotovljenim odstopanjem v odnosu na vozišče in zahtevanim standardom vzdrževanja ter padcem tožnika. Opozarja na določbo osme alinee drugega odstavka 61. člena pravilnika/88, ki prepoveduje vožnjo po bankini. Če bi sodišče pravilno interpretiralo pravo in ga uporabilo bi moralo dopustiti izvedbo dokaza z izvedencem tudi gradbene stroke in po potrebi še enkrat z izvedencem cestnoprometne stroke. Tako pa gre za kršitev po 2. točki prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določb 177. in 178. člena v zvezi z 206. členom ZOR, ker ni upoštevalo prispevka neznanega voznika rdečega golfa. Odškodnina za negmotno škodo je prisojena v previsokem znesku.

Toženka v reviziji očita sodiščema, da nista izhajali s stališča, kdo je povzročil nevarno situacijo, ki je privedla do posledic. Njen zavarovanec se je namreč delno ekskulpiral zaradi pretesnega prehitevanja neznanega vozila golf, ki je tretja oseba v smislu 177. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe 177. in 178. člena v zvezi z 206. členom ZOR, ko je obsodilo toženo stranko na solidarno plačilo celotne odškodnine.

Na vročeni reviziji tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njiju ni izjavilo.

Revizija toženca je utemeljena, revizija toženke pa ne.

K reviziji toženke. Nižji sodišči sta ugotovili, da voznik pri toženki odgovornostno zavarovanega tovornjaka ni ravnal dovolj skrbno... ker bi lahko glede na dogajanje na cesti pred seboj predvidel, kaj se bo zgodilo - da bo tožnika zaneslo z bankine pred tovornjak. Moral bi zmanjšati hitrost in se ne le umikati v levo. Ni storil vsega, da bi preprečil nesrečo ali jo vsaj omilil. Ko toženka zdaj v reviziji trdi, da iz izvedenčevega mnenja sledi, da vzrok za škodo ni v ravnanju voznika tovornjaka in da je ta reagiral z zaviranjem, skuša prikazati drugačno stanje oziroma uveljaviti izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v revizijskem postopku ni dovoljen (tretji odstavek 385. člena ZPP). To pomeni, da sta tako pravdni stranki kakor tudi revizijsko sodišče vezani na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Iz opisanih dejanskih ugotovitev pa sledi, da gre za krivdno ravnanje voznika tovornjaka in da je to ravnanje v vzročni zvezi z nastalo poškodbo tožnika. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik prišel pod desni sprednji del tovornjaka, ki mu je stisnil desni gleženj. Res je, da je sprožilo nevarno situacijo, ki se je končala s tožnikovo poškodbo, tesno prehitevanje neznanega vozila, vendar nižji sodišči nista ugotovili, da bi bila prekinjena vzročna zveza med nadaljnjim dogajanjem vse do trenutka, ko je tovornjak stisnil tožnika. Sicer pa ta revizija kaj takšnega niti ne trdi. Navsezadnje posredno priznava odgovornost voznika tovornjaka in s tem svojo, ko trdi, da se je voznik delno ekskulpiral. Nepravilno je revidentkino stališče oziroma za pravilno razsojo nepomembno, češ da je voznik neznanega vozila tretja oseba v smislu 177. člena ZOR. Pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, da je šlo za nesrečo premikajočih se motornih vozil (178. člen ZOR) in da zato voznik neznanega vozila ne more biti tretja oseba (drugi odstavek 177. člena ZOR). Kot tretje osebe pač ni mogoče šteti voznika vozila, ki je tudi obratovalec z nevarno stvarjo. In pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da ima toženec kot cestno podjetje lastnost tretje osebe (glede na sedanji položaj - če se bo pač izkazalo, da je njegovo ravnanje pripomoglo k nastali škodi) in da zato tožniku toženka in toženec odgovarjata solidarno (četrti odstavek 177. člena ZOR). Čeprav je bil tudi tožnik udeležen v prometni nezgodi kot imetnik motornega vozila, zanj pa je bilo ugotovljeno, da ni sozakrivil nesreče, ima nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil (v tem primeru tovornjaka in neznanega vozila) položaj, ki mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odstavek 178. člena ZOR obravnava kot "druge", torej subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti (glej Pravna mnenja VS RS št. II/97 stran 4-5). Upoštevaje povedano je pravilna odločitev o solidarni obveznosti toženke in toženca. Revizijo toženke je bilo zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

K reviziji toženca. Ni se mogoče z njo strinjati v stališču, da bi bil toženec prost odgovornosti iz razloga, ker tožnik sploh ne bi smel zapeljati na bankino. Že po naravi stvari bankina ni samo opora cesti, marveč je to del cestišča (7.1. točka pravilnika o temeljnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati javne ceste in njihovi elementi zunaj naselja s stališča prometne varnosti, Ur. list SFRJ, št. 35/81), ki ga uporabljajo pešci in vozila, ki se morajo umakniti zaradi kakšne ovire. Če naj bi bila samo opora cestišču, ne bi bilo predpisano njeno dosipavanje z ustreznimi materiali (drugi odstavek 18. člena v času nezgode veljavnega pravilnika o vzdrževanju in varstvu cest, Ur. list SRS, št. 17/82-pravilnik/82) in njena izvedba ob nadomestitvi obrambnega sloja vozišča oziroma njegovi obnovi v isti niveleti z njim (14. člen in peti odstavek 48. člena pravilnika/82). Tudi takratne prepovedi voziti in parkirati po neurejenih bankinah (mimogrede, v tej zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za neurejeno bankino, sedma alinea drugega odstavka 57. člena pravilnika/82) ne gre razumeti tako, da bi bilo prepovedano vozilu v sili zapeljati na bankino. Prepovedana sta bila le "običajna" vožnja in parkiranje.

Odgovor na nadaljnjo trditev te revizije, da je podana tudi tožnikova odgovornost in da so nepravilno uporabljene določbe 177., 178. in 206. člena ZOR, je delno zajet že v obrazložitvi zavrnitve toženkine revizije. Tudi toženčeva revizija posega v ugotovljeno dejansko stanje s trditvijo, da je imel tožnik zadosti prostora za varno vožnjo in da se mu ni bilo potrebno umakniti na bankino. Ne gre pa niti za to, da bi pritožbeno sodišče naprtilo tožencu krivdo voznika neznanega vozila, ker se ni spuščalo v tehtanje obsega prispevkov v nesrečo vpletenih in odgovornih subjektov, marveč je pravilno, kot je bilo pojasnjeno, uporabilo določbe 177. in 178. člena ZOR o solidarni odgovornosti (res določbe 206. člena ZOR ne pridejo v poštev, kar pa pravne rešitve ne spreminja).

Pač pa ima revizija prav, da nižji sodišči nista kljub večkratnim opozorilom toženca dovolj raziskali vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo posledico. Tako ni bilo razjasnjeno, ali je v času nesreče res obstajal standard vzdrževanja bankin s toleranco ne več kot 2 cm v njenem nivoju v razmerju do utrjenega roba vozišča (kakršna je bila dopuščena kasneje s pravilnikom o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, Ur. list SRS, št. 11/88; zdaj celo 3 cm - 16. člen pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, Ur. list RS, št. 62/98). Ker pravilnik/82 ni imel glede nivojev tolerančne določbe, je tako potrebno posebej ugotoviti, ali je v času nesreče res obstajal splošno sprejet standard vzdrževanja, ki ga vseskozi zatrjuje toženec. Nadalje ni bilo raziskano, ali bi tožnika zaneslo, spodneslo tudi pri razliki v nivoju 2 cm. Kajti, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ni videti, da bi bila podana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem, ko je dopustil razliko 3 cm v nivojih, in nastalo posledico, če bi do nje prišlo tudi ob "dovoljeni" razliki 2 cm.

Ker dokazni postopek navzlic toženčevim predlogom ni tekel tudi v tej smeri in ko zato sodišče ni moglo podati popolnega odgovora na vprašanje vzročne zveze, je šlo za relativno kršitev postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, storjeno na prvi stopnji in kljub zadevnim pritožbenim trditvam nesankcionirano na drugi stopnji sojenja. Tako gre za uveljavljano kršitev po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev obeh sodb v razmerju do toženca in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in z izvedencem oziroma izvedencema ustreznih strok dognati, ali je šlo za toženčev prispevek k nastali škodi v smislu četrtega odstavka 177. člena ZOR.

Odločitev o revizijskih stroških toženca temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.