Jedro

Ali je stečajni dolžnik (v obravnavani zadevi tožnik) upravičen do povračila stroškov zastopanja po odvetniški tarifi, je odvisno od presoje, ali se je postopek, v katerem je bilo zastopanje opravljeno, vodil v zvezi s stečajnim postopkom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za vračilo stroškov postopka v zadevi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2011 v znesku 36,00 EUR. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik v pritožbenem postopku sicer uspešen, vendar je pritožbo vložil njegov stečajni upravitelj, ki zastopa insolventnega dolžnika po določbi 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zato ne gre za pravno zastopanje po pooblaščencu, ki bi zastopal stečajnega dolžnika.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi navaja, da A.A. opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v stečajnem postopku kot odvetnik. Iz pritožbe v postopku, na katerega se nanaša zahteva za povračilo stroškov, je razvidno, da jo je vložil stečajni upravitelj odvetnik A.A., kar pomeni, da je to pritožbo vložil kot stečajni upravitelj tožnika in ne kot njegov pooblaščenec. Po 48. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravna oseba opravlja dejanja v postopku po zakonitem zastopniku, po 245. členu ZFPPIPP pa z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov za zastopanje dolžnika in ta pooblastila pridobi stečajni upravitelj. To pomeni, da je odvetnik A.A. v postopku nastopal kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, ne pa kot pooblaščeni odvetnik. Tožniku zato ne gre povračilo stroškov za zastopanje po odvetniki tarifi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na 103. člen ZFPPIPP, ki daje odvetniku, ki je hkrati upravitelj, pravico do povrnitve odvetniških stroškov v pravdnih in drugih postopkih, povezanih s stečajnim postopkom. Upravitelj, ki ima položaj odvetnika, je v predmetnem upravnem postopku uspešno zastopal tožnika in s tem pridobil pravico do nagrade oziroma plačila za zastopanje ter povrnitev stroškov, ki gredo v skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP v breme organa. Toženka je zato te stroške dolžna povrniti tožniku. Dodaja še, da zastopanja v upravnem postopku ni mogoče šteti med običajne naloge stečajnega upravitelja, ki zato lahko v tovrstnih primerih najame odvetnika ali pa stečajnega dolžnika kot odvetnik zastopa sam, saj mu ZFPPIPP to dopušča. Sklicuje se tudi na stališče sodne prakse v sklepu Višjega sodišča Maribor I Cpg 101/2012. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in meritorno odloči o njegovi zahtevi za povračilo stroškov v znesku 36,00 EUR oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naj naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, poleg tega pa dodaja, da predstavlja sklicevanje na določbo petega odstavka 103. člena ZFPPIPP tožbeno novoto. Navaja še, da je bila navedena določba ZFPPIPP z novelo tega zakona črtana, pri sodni praksi, na katero se sklicuje tožnica, pa ne gre za povsem enak primer, saj je tedaj sodišče odločalo o stroških postopka po 157. členu ZPP in ugotavljalo izpolnjevanje pogojev po tem členu. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporno izključno to, ali je tožnik upravičen do povračila stroškov po odvetniški tarifi za zastopanje v upravnem postopku, v katerem jo je zastopal stečajni upravitelj, ki je sicer odvetnik.

Po petem odstavku 103. člena ZFPPIPP, ki je veljal v času vložitve tožnikove zahteve za povračilo stroškov, je imel stečajni upravitelj, če je imel položaj odvetnika in je zastopal stečajnega dolžnika v sodnih ali drugih postopkih, ki so se vodili v zvezi s stečajnim postopkom, tudi pravico do nagrade za zastopanje, ki se je odmerila po odvetniški tarifi, in povrnitve stroškov v zvezi s tem. Po šestem odstavku istega člena je bil stečajni dolžnik v sodnem ali drugem postopku iz petega odstavka upravičen zahtevati povrnitev nagrade in stroškov iz petega odstavka po pravilih o povrnitvi stroškov postopka. Navedena odstavka sta sicer prenehala veljati z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-E), vendar se po prehodni določbi drugega odstavka 74. člena tega zakona še vedno uporabljata za sodne in druge postopke, ki so se v zvezi s stečajnim postopkom začeli pred uveljavitvijo tega zakona. Med strankama ni spora o tem, da to velja tudi v obravnavani zadevi.

Navedeni določbi četrtega in petega odstavka 103. člena ZFPPIPP posebej urejata pravico do povračila stroškov za zastopanje stečajnega dolžnika v primerih, ko to zastopanje opravi stečajni upravitelj, ki je odvetnik. Gre torej za izjemo od splošnega pravila iz sedmega odstavka 103. člena istega zakona, po katerem so v nagrado upravitelja vključena nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen tam naštetih izjem. Do uveljavitve ZFPPIPP-E je zakon med te izjeme uvrščal tudi odvetniške storitve iz petega odstavka 103. člena.

Po nedvoumnem zakonskem besedilu pa je navedena izjema vezana izključno na zastopanje v postopkih, ki so povezani s stečajnim postopkom. Ali je stečajni dolžnik (v obravnavani zadevi tožnik) upravičen do povračila stroškov zastopanja po odvetniški tarifi, je torej odvisno od presoje, ali se je postopek, v katerem je bilo zastopanje opravljeno, vodil v zvezi s stečajnim postopkom.

Med take postopke očitno ni mogoče šteti vseh postopkov, v katerih je po uvedbi stečaja udeležen stečajni dolžnik, ker sicer opisana posebna ureditev sploh ne bi bila potrebna. Gre torej le za postopke, ki so vezani prav na postopek stečaja in jih ni mogoče šteti za redno poslovanje stečajnega dolžnika. Nadomestilo za tako poslovanje je namreč po navedenem sedmem odstavku 103. člena ZFPPIPP že vključeno v nagrado upravitelja, saj – kot pravilno opozarja toženka – sodi vodenje poslov in zastopanje stečajnega dolžnika med zakonsko določena pooblastila stečajnega upravitelja (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP).

Upravni postopek za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, na katerega se nanaša zahtevek tožnice za povračilo stroškov zastopanja, po svoji naravi ni vezan na stečajni postopek. Česa takega ne trdi niti tožnik, ki navaja le, da tak upravni postopek ne sodi med „običajne naloge“ stečajnega upravitelja. Razen tega ne navaja nobenega dejstva ali okoliščine, iz katere bi bilo mogoče sklepati na povezavo predmetnega upravnega postopka s stečajnim, kaj takega pa ne izhaja niti iz sodne odločbe, na katero se sklicuje v tožbi.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da toženka ni imela podlage za uporabo petega in šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP, tako da je bila njena odločitev, da zahtevo tožnice za povračilo stroškov zastopanja po odvetniški tarifi zavrne, pravilna in v skladu z zakonom. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.