Jedro

Pritožbena teza, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev o verjetni izkazanosti nedenarne terjatve, je neutemeljena. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila skupaj s tožbo, izrecno navedla, da se glede razlogov za izdajo začasne odredbe v celoti sklicuje na tožbeno naracijo. V tožbeni naraciji je svojo terjatev v zadostni meri konkretizirala, tako da je mogoč preizkus izkazanosti njene nedenarne terjatve na podlagi standarda verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prve tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 9. 1. 2014 in odločilo, da bo o stroških v zvezi s predlagano začasno odredbo odločilo s končno odločbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prvi toženec ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne; podrejeno pa predlaga vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita. Opozarja, da se predlog tožeče stranke nanaša na zavarovanje njene denarne terjatve, ki jo ima do druge tožene stranke in predstavlja davčni dolg. V svojem predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka nikjer ne omenja zavarovanja nedenarne terjatve, ki naj bi izhajala iz tožbe. Njena terjatev iz naslova davčnega dolga pa se v predmetnem postopku ne more zavarovati, še posebej ne na premoženju prve tožene stranke, ki ni davčna dolžnica. Tožeča stranka se sicer res sklicuje na določbo 272. člena Zakona o izvršbi(2), vendar pa ne poda nobenih trditev o verjetni izkazanosti svoje nedenarne terjatve, kar ima za posledico nesklepčnost zahtevka. Zgolj pavšalno se sklicuje na svojo tožbeno naracijo, pri čemer pa sklicevanje na druge vloge ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage predloga za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da je tak predlog po ustaljeni sodni praksi nujno nesklepčen – to pa izhaja tudi iz zadeve I Cpg 1142/2011. Sodišče je odločalo o predlogu tožeče stranke, za katerega sploh ni pristojno, saj je skladno z določbami Zakona o davčnem postopku za tovrstne zadeve pristojen davčni organ, ne pa pravdno sodišče. Tožeča stranka verjetnosti obstoja svoje terjatve sploh ni zatrjevala ne dokazovala. Opozarja, da podpis zapisnika o davčnem postopku potrjuje le, da je zapis o poteku postopka in danih izjavah ustrezen, ne dokazuje pa resničnosti dejstev, ki so jih stranke v tem postopku navajale. Pojasnjuje potek poslovanja z drugo toženo stranko in opozarja na neobrazloženo spreminjanje dokazne ocene ter posledično kršitev 8. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarja, da ni izkazana nobena nevarnost, da bo nepremičnino odtujil ali z njo kakorkoli drugače razpolagal in s tem otežil uveljavitev terjatve tožeče stranke. To bi lahko storil že prej, pa ni; sicer pa je že v svojem ugovoru natančno pojasnil okoliščine, zaradi katerih je sporno nepremičnino kupil. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da z izdano začasno odredbo ne bo pretrpel nobene škode. Tak opis meče nanj izrazito slabo luč, saj je ugleden in spoštovan poslovnež, zato mu v zemljiški knjigi vpisana začasna odredba nedvomno škoduje. Tožeča stranka tudi ni izkazala konkretne nevarnosti, da namerava nepremičnino odtujiti ali obremeniti in s tem onemogočiti uveljavitev tožbenega zahtevka.

3. Odgovor na pritožbo je podal drugi toženec, ki v celoti pritrjuje pritožbenim naziranjem in izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja – verjetno izkazana terjatev ter ena izmed naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; in 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Zmoten je pritožbeni očitek, da tožeča stranka uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, ki jo ima do druge tožene stranke. V predlogu za izdajo začasne odredbe je sicer res navedeno, da v zavarovanje denarne terjatve predlaga izdajo začasne odredbe, vendar pa je tožeča stranka kot pravno podlago navedla določbo 272. člena ZIZ, ki ureja zavarovanje nedenarnih terjatev, poleg tega pa iz celotnega konteksta smiselno izhaja, da zahteva zavarovanje nedenarne terjatve.

7. Pritožbena teza, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev o verjetni izkazanosti nedenarne terjatve, je neutemeljena. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila skupaj s tožbo, izrecno navedla, da se glede razlogov za izdajo začasne odredbe v celoti sklicuje na tožbeno naracijo. V tožbeni naraciji je svojo terjatev v zadostni meri konkretizirala, tako da je mogoč preizkus izkazanosti njene nedenarne terjatve na podlagi standarda verjetnosti. Pritožba zmotno meni, da se tožeča stranka glede trditvene podlage za izdajo začasne odredbe ne more sklicevati na navedbe v tožbi. Takšnega sklepanja ne utemeljuje niti sklep I Cpg 1142/2011, ki ga pritožba izpostavlja kot dokaz o ustaljeni sodni praksi glede nesklepčnosti. Citirani sklep namreč ne ureja primerljive situacije. Obravnava zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo; jedrni del pa predstavlja ugotovitev, da navedb v prid utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče dopolnjevati po izdaji sklepa o začasni odredbi.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje davčne obveznosti v davčnem postopku, ampak za izpodbojno tožbo, vloženo na podlagi določb Obligacijskega zakonika, zato je za odločanje pristojno pravdno sodišče, ne pa davčni organ, kot razloguje pritožba.

9. Pravilno je pritožbeno zatrjevanje, da podpis zapisnika o davčnem postopku potrjuje ustreznost zapisa o poteku postopka in danih izjavah. Vendar pa je treba upoštevati, da mora tožeča stranka svojo terjatev v tej fazi postopka izkazati le s standardom verjetnosti, zato je za odločitev bistvenega pomena izjava priče I., očeta drugega toženca, ki je bila dana pred davčnim organom. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da ta izjava predstavlja prvo izjavo v zvezi s posojili, zato ima v tej fazi postopka večjo težo. Pod to svojo izjavo se je priča I. podpisala in s tem tudi potrdila vsebino zapisnika. Upoštevajoč celoten sklop okoliščin – odsotnost bančnih izpiskov o plačilu are v višini 100.000,00 EUR ter zanikanje obstoja posojil, kot tudi več odsvojitev drugega toženca, pa daje podlago za sklepanje o neodplačnih razpolaganjih in posledično s stopnjo verjetnosti izkazuje obstoj primarne terjatve.

10. Zmotni so tudi vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na dokazno oceno. Le-to je sodišče opravilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dejstvo, da mora tožeča stranka izkazati svojo terjatev le s stopnjo verjetnosti, vpliva tudi na obrazloženost dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 in 10 obrazložitve prepričljivo pojasnilo razloge za svojo odločitev in obenem tudi opozorilo, da se za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva zgolj objektivna nevarnost; opozorilo pa je tudi na ravnanja tožencev v preteklosti in njuno medsebojno povezanost. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na opustitev skrbnega ravnanja davčne uprave, ki naj bi tekom davčnega postopka opustila vse možnosti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede sedaj spornih prodajnih pogodb, pa so v tej fazi postopka povsem irelevantne.

11. Zatrjevanja prvega toženca o škodi, ki naj bi mu jo izdana začasna odredba povzročila na njegovem dobrem imenu, ne morejo imeti želene teže. Prav tako velja glede njegovih zatrjevanj o neizkazanosti konkretne nevarnosti, o čemer se je pritožbeno sodišče izjasnilo že zgoraj; na tem mestu pa zgolj poudarja, da tožeči stranki ni treba izkazati konkretne nevarnosti, saj je podan predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Objektivno nevarnost je tožeča stranka izkazala, tožena stranka pa je ni uspela izpodbiti.

12. Ker glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena ZPP pritožbo zavrniti.

13. Začasna odredba je bila izdana med pravdnim postopkom in predstavlja njegov del. Zato je sodišče odločanje o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno stroškovno odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ.