Jedro

Kot zavestno sestavino obdolženčevega naklepa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da se je s tem, ko je odredil preizkus alkoholiziranosti osebi, za katero je vedel, da ni voznica zaustavljenega vozila in na ta način prestopil meje uradnih pravic, zavedal, da s tem ne opravlja svoje uradne dolžnosti uradne osebe (preverjanje psihofizičnega stanja dejanske voznice). Voljno sestavino obdolženčevega direktnega naklepa, torej, da je svojo uradno dolžnost v predmetnem primeru hotel opustiti, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno našlo v poznanstvu s P. V. in posledično v obdolženčevi želji oziroma hotenju, da na ta način njegovi partnerici pridobi nepremoženjsko korist, ko se je s pomočjo njegove opustitve izognila morebitni ugotovitvi alkoholiziranosti in globi zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. Ž. pod točko I. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Pod točko III. izreka pa je bil na podlagi 358. člena ZKP oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. 2. Zoper sodbo sodišče prve stopnje in sicer zoper obsodilni del so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ter odloči o stroških predmetnega kazenskega postopka oziroma podrejeno, da obsodilno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožniki, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženega B. Ž. pa pod točko I. izreka izpodbijane sodbe utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. 6. Pritožniki jedro pritožbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja gradijo na očitku prvostopenjskemu sodišču o nerazumevanju diskrecijske pravice policista po 107. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), saj menijo, da če bi obdolženec M. T. nameraval kakorkoli pomagati, potem ji sploh ne bi odredil preizkusa alkoholiziranosti, ne glede na to, da se je opravljal poostren nadzor psihofizičnih sposobnosti voznikov. Sodišče druge stopnje sklicevanje pritožnikov na diskrecijsko pravico obdolženca kot policista v konkretno obravnavanem primeru ne prepriča, še zlasti ne, ker je sodišče prve stopnje v tej zvezi, pod točkami 27 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, nanizalo razumne in prepričljive argumente, ki podpirajo sprejeto dokazno oceno. V smislu določbe prvega odstavka 107. člena ZPrCP policistu sicer res ni naloženo obligatorno preizkušanje udeležencev v cestnem prometu zaradi ugotavljanja alkohola v organizmu, saj takšno napotilo niti ne bi bilo življenjsko, pač pa presojo o odreditvi preizkusa prepušča oceni policista z zakonsko dikcijo „policist sme zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola“. Vendar pa pri oceni, kakšna je dejansko bila obdolženčeva diskrecijska pravica kot policista pri opravljanju službe nadzora prometa po delovnem nalogu z dne 14. 12. 2013 (list. št. 9 do 10), še zlasti v konkretnem primeru zaustavitve vozila VW Golf, reg. št. ..., ni mogoče mimo po prvem sodišču pravilno poudarjenih in prepričljivo argumentiranih okoliščin. Tako je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da se je v obravnavanem primeru preizkus alkoholiziranosti moral odrediti, ker se je to od obdolženca pričakovalo. Patruljo, v kateri je nadzor izvajal obdolženec, je na predmetno vozilo VW Golf, reg. št. ..., opozoril pomočnik komandirja J. K. Ta je bil, kot sam navaja in dokazno niti ni sporno, patrulji pridružen kot strokovna pomoč. Opazoval je vozila, ki so se odpeljala, tako kot vozilo VW Golf, izpred lokala B. C., ker je bila tako večja verjetnost za kontrolo alkoholiziranih voznikov. Da se je kontrola psihofizičnih sposobnosti voznikov izvajala poostreno, sam po sebi dovolj priča že podatek iz delovnega naloga, da je bilo tisto noč od 28 zaustavljenih voznikov, preizkus alkoholiziranosti opravljen pri 27. Prav tako sodišče prve stopnje ni spregledalo tistega dela pričevanja P. V., ki potrjuje sklepanje, da se v obravnavanem primeru obramba zmotno sklicuje na diskrecijo. Izpovedal je namreč, da ga je policist poslal po voznico zaradi oprave preizkusa alkoholiziranosti. Torej kako je potem lahko obdolženec ocenil psihofizično stanje domnevne voznice in pri njej uporabil diskrecijsko pravico, če je pred tem sploh še ni videl. V tem delu so pritožbene navedbe celo same s seboj v nasprotju, saj se pritožniki najprej, kot že rečeno, sklicujejo na diskrecijo, potem pa v nadaljevanju oporekajo razlogom sodišča prve stopnje glede pridobitve nepremoženjske koristi, češ da bi obdolženec lahko M. T. prihranil morebitno ugotovitev alkoholiziranosti in globo le, če bi jo videl in ocenil, ali je pod vplivom alkohola ali ne. Prav tako za sodišče druge stopnje ni sprejemljiv pritožbeni očitek, da naj bi se prvo sodišče povsem po nepotrebnem ukvarjalo s tem, ali se je P. V. med postopkom policistov razburil. Pod točkama 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje s tehtnimi argumenti, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, pojasnilo, da razlog za izstop P. V. iz vozila ni bila zatrjevana predhodna večkratna zaustavitev po policistih, pač pa predvsem poskus vplivanja na policista, da voznici ne bi odredila preizkusa alkoholiziranosti. Ker pa policista v smislu delovnega naloga (poostrena kontrola psihofizičnih sposobnosti voznikov) ter še zlasti dejstva, da sta bila na konkretno vozilo opozorjena s strani pomočnika komandirja, ki je tudi v določeni meri nadziral njuno delo (kar se je izkazalo v nadaljevanju postopka), nista mogla kontrolo zaključiti brez izvedbe preizkusa alkoholiziranosti, je sledilo iskanje druge rešitve z nadomestno osebo, ki bo opravila preizkus.

7. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče uspešno izpodbilo tezo obrambe, da naj obdolženec ne bi vedel, da preizkusa alkoholiziranosti ne opravlja oseba, ki je pred tem upravljala osebno vozilo oziroma da naj bi bil s strani P. V. in njegovih sopotnikov preslepljen. Kritične presoje ne vzdrži argument obrambe, da se P. V. v nasprotnem primeru, torej, če bi se z obdolžencem karkoli dogovoril, ne bi vrnil k svojemu vozilu in dejal: „Pizdarija, pihat bo treba!“, ampak bi rekel, da je zadevo uredil. Ker P. V., zaradi zgoraj opisanih okoliščin opravljanja poostrenega nadzora, zadeve ni mogel „urediti“ brez opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, se je moral vrniti do svojega vozila, in zadevo „urediti“ na drug način. Glede nadaljnjih dogodkov pa je po oceni drugega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo skladnim in prepričljivim izpovedbam priče N. P. Sodišče prve stopnje je temeljito dokazno ovrednotilo njene izpovedbe in se opredelilo tudi do manjšega razhajanja v skladnosti (točka 30 obrazložitve), ki pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne vpliva na pričino verodostojnost. Priča je dosledno vztrajala pri prepričljivi izpovedbi kje oziroma skozi katera vrata je izstopila iz vozila na poziv P. V., medtem ko je priča M. T., torej oseba, s katero naj bi se po navedbah obrambe zamenjala na voznikovem sedežu, izpovedbe večkrat spremenila, tako da je na glavni obravnavi 8. 11. 2016 sprva celo trdila, da sploh ni bila voznica, ampak da je sedela zadaj (hrbtna stran l. št. 127). Ni mogoče slediti obrambi, da naj bi ta priča sodišču logično in razumno pojasnila razloge za spreminjanje izjav. Pod točko 20 obrazložitve je sodišče prve stopnje izpostavilo nasprotje med zagovorom obdolženca, da ni videl kje je izstopila oseba, ki je opravila preizkus alkoholiziranosti, ker je iskal alkotester ter izpovedbo priče D. Š. (hrbtna stran na list. št. 54), da je to napravo obdolžencu podal on. Upoštevaje dejstvo, da je bilo vozilo VW Golf zaustavljeno na osvetljenem avtobusnem postajališču, policijsko vozilo pa je se je nahajalo, kot navaja tudi obdolženec v zagovoru (list. št. 53), le nekaj metrov za njim, policista nikakor nista mogla spregledati, kje je oseba, ki je opravila preizkus alkoholiziranosti, izstopila iz vozila, še zlasti upoštevaje navedbe priče N. P., da je P. V. prišel po njo tako, da je odprl zadnja desna vrata na vozilu VW Golf (list. št. 119). Zavedanje obdolženca o tem, da preizkusa alkoholiziranosti ne bo opravljala dejanska voznica, pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dodatno potrjuje okoliščina, da policista nista N. P. vprašala za osebne podatke niti od nje nista zahtevala dokumentov. Tudi sodišče druge stopnje namreč ne najde nobenega razloga, da ne bi verjelo priči N. P., da ima dokumente vedno pri sebi in da če bi bili od nje zahtevani, bi jih pokazala. Ob tem pa je bil v delovni nalog zapisan lažen podatek, da naj bi bila kontrola listin pri N. P. opravljena. Torej okoliščine, da od N. P. dokumenti, ki jih je sicer imela, niso bili zahtevani, ni mogoče razumeti drugače, kot da se je na ta način skušalo prikriti, da preizkusa alkoholiziranosti ni opravljala dejanska voznica, saj je bilo v delovni nalog zapisano, da je preizkus opravljala M. T. Opustitve zahtevanja dokumentov torej nikakor ni mogoče pripisati obdolženčevi malomarnosti, kot to skušajo prikazati pritožniki.

8. Napačno je stališče zagovornika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri ocenjevanju dokazov ravnati po načelu "in dubio pro reo". Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je obdolžencu določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča našlo in pravilno ocenilo kar nekaj dokazov, ki ga ne puščajo v dvomu, saj z gotovostjo obdolžencu dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja.

9. Pritožniki kršitev kazenskega zakona po sodišču prve stopnje uveljavljajo na podlagi trditev, ki pa po mnenju sodišča druge stopnje prej ciljajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Obdolžencu naj namreč ne bi bila dokazana krivdna oblika direktnega naklepa glede opustitve dolžnega ravnanja, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Tudi v tem delu se namreč pritožnik sklicuje na diskrecijsko pravico policista po prvem odstavku 107. členu ZPrCP, na kar pa je bilo odgovorjeno že zgoraj (točka 6 obrazložitve). Pri izpodbijanju obstoja obdolženčevega naklepa v nadaljevanju pritožniki zopet izpostavljajo obdolženčev zagovor in izpovedbe priče D. Š., češ da nista videla N. P., da naj bi iz avtomobila izstopila zadaj desno. Tudi v tem delu gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so po oceni sodišča druge stopnje neoporečne. O obdolženčevi krivdi se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo pod točkami 33 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot zavestno sestavino njegovega naklepa je izpostavilo, da se je s tem, ko je odredil preizkus alkoholiziranosti osebi, za katero je vedel, da ni voznica zaustavljenega vozila in na ta način prestopil meje uradnih pravic, zavedal, da s tem ne opravlja svoje uradne dolžnosti uradne osebe (preverjanje psihofizičnega stanja dejanske voznice na podlagi prvega odstavka 107. člena ZPrCP). Voljno sestavino obdolženčevega direktnega naklepa, torej, da je svojo uradno dolžnost v predmetnem primeru hotel opustiti, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno našlo v poznanstvu s P. V. in posledično v obdolženčevi želji oziroma hotenju, da na ta način V. partnerici pridobi nepremoženjsko korist, ko se je s pomočjo njegove opustitve izognila morebitni ugotovitvi alkoholiziranosti in globi zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

10. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni šestih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo, sta se dovolj odrazili tudi ugotovljeni olajševalni okoliščini in sicer obdolženčeva dosedanja neobsojenost ter da je po navedbah pomočnika komandirja J. K. sicer zanesljiv in dober policist. Po prepričanju pritožbenega sodišča bo izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

11. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.