Jedro

Sredstvo zavarovanja mora omogočiti bodočo izvršbo, ker je to namen začasne odredbe. Z regulacijsko začasno odredbo je mogoče začasno urediti sporno razmerje med pravdnima strankama, takšna začasna odredba pa ne omogoča izvršbe zavarovane terjatve. Predlagana začasna odredba ureja sporno razmerje med tožnikom in osebo, ki ni stranka postopka, zato namen take začasne odredbe ne more biti dosežen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, da se podjetju M. d.d. naloži, da je iz naslova plačevanja najemnine na podlagi aneksa k najemni pogodbi za trgovino na S. ..., C., z dne 7. 5. 2007, dolžan nakazovati najemnino namesto na račun podjetja F. d.o.o., na račun N. d.d., št. ... ter da sta toženki dolžni plačati tožniku vse stroške izdaje začasne odredbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila ter da tožnik sam krije stroške postopka zavarovanja.

Tožnik je s pravočasno pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navajal je, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nima zahtevka iz naslova dvojne prodaje, ker ni bil knjižen kot lastnik nepremičnine, saj je bila prodaja med tožnikom in njegovim sinom o prodaji sinovega deleža izvršena in je tožnik vso kupnino že plačal, ni pa bila sklenjena ustrezna pogodba, ki bi omogočala prepis lastninske pravice še v zemljiški knjigi. S prodajo nepremičnine drugi toženki je prvi toženec kršil prisilne predpise, moralna načela, zaradi česar je pogodba med njima nična. Prodaja nepremičnine drugi toženki je nedvomno škodovala tožniku, saj je prvi toženec vedel, da je nepremičnino obljubil svojemu očetu, in da je vseskozi dobival plačilo za to nepremičnino. Prvi toženec je vedel, da je s prodajo nepremičnine drugi toženki povzročil tožniku škodo, tožnik je prepričan, da določbe 255. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) merijo tako na denarne kot tudi na nedenarne terjatve, in da lahko tožnik uveljavlja izpodbijanje pravnega posla tudi za uveljavljanje nedenarnih terjatev. Vsa dejstva so razvidna iz tožbe in tudi iz predloga za izdajo začasne odredbe, kažejo pa na to, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje meni, da tožnik ni izbral primernega sredstva za zavarovanje terjatve. Takšna možnost, ki jo je tožnik izbral, pa je po njegovem mnenju edina možnost, da se nepremičnina na dražbi ne bi prodala. Dogovor, ki je bil sklenjen, je namreč ta, da se kredit poplačuje iz najemnin in bi se s takšno začasno odredbo lahko dogovor izpeljal. Toženca sta v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, ker ni prispeval k odločitvi o utemeljenosti pritožbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izbral primernega sredstva za zavarovanje svojih terjatev, ki so predmet tožbenega zahtevka (prirednega, prvega podrednega in drugega podrednega zahtevka), ker sredstvo zavarovanja ne meri na to, da omogoči bodočo izvršbo, saj je to namen začasnih odredb.

Zavarovanje ugotovitvenih in oblikovalnih tožbenih zahtevkom z začasno odredbo ni mogoče, ker takih zahtevkov ni mogoče prisilno izvršiti, saj se izčrpajo s pravnomočnostjo sodbe. Takšna zahtevka sta (nedenarna) zahtevka pod točko 1 in 5 primernega zahtevka, pod točko 1 in 5 prvega podrednega zahtevka ter pod točko 2 drugega podrednega zahtevka.

Za zavarovanje oblikovalnih tožbenih zahtevkov je sicer možna takoimenovana regulacijska začasna odredba, s katero se začasno ureja sporno razmerje med strankama. Predlagana začasna odredba pa ni regulacijska začasna odredba, saj ne ureja spornega razmerja med strankama, oziroma strankami tega pravdnega postopka.

Iz navedenih razlogov je za navedene zahtevke predlagana začasna odredba neprimerna in zato neutemeljena.

Zahtevka pod točko 2 in 3 primarnega tožbenega zahtevka in pod točko 2 in 3 prvega podrednega tožbenega zahtevka sta dajatvena nedenarna zahtevka. Z njima tožnik zahteva od obeh tožencev in nato še samo od prvega toženca izdajo zemljiškoknjižne listine. Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo tožnik ne more doseči zavarovanja teh svojih nedenarnih zahtevkov, prav tako pa ne zavarovanja dajatvenih denarnih zahtevkov pod točko 4 primarnega tožbenega zahtevka in točko 4 prvega podrednega tožbenega zahtevka ter pod 1. točko drugega podrednega tožbenega zahtevka, z denarnimi zahtevki namreč iztožuje terjatev iz naslova preveč plačane kupnine. S predlagano začasno odredbo po presoji pritožbenega sodišča skuša tožnik (vsaj začasno) urediti svoje sporno razmerje do N. d.d., ki je nastalo zaradi njegovega neplačevanja kredita, torej sporno razmerje s stranko, ki ni pravdna stranka v tem pravdnem postopku.

Glede na obrazloženo so pravno nerelevantne pritožbene trditve o tem, da je tožnik z navedbami izkazal verjetnost svojih tožbenih zahtevkov.

Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo takšnih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Stroški sestave odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni, zato morata toženca sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 25. čl. ZIZ).