Jedro

Ker tožnik ni utrpel primarnega strahu, strah za izid zdravljenja pa je bil intenziven do prvega pregleda v bolnišnici, nato se je pomiril v srednjo intenziteto, po odpustu iz bolnišnice, to je po dveh dneh, pa je bil le še lažje intenzitete, in sicer malo več kot dva meseca, dosojenih 600,00 EUR ni premalo.

Ko se dokaže opustitev uporabe varnostnega pasu, preide trditveno in dokazno breme glede vzročne zveze med neuporabo varnostnega pasu in obsegom nastale škode na tožečo stranko.

Posamezne priznane postavke po OT in njihova višina sta razvidni iz odmere sodišča na specificiranih stroškovnikih v spisu. Ker imajo pravdne stranke in ostali udeleženci postopka ves čas pravico vpogleda v spis, je taka obrazložitev zadostna, saj je v primeru dvoma v odmero stroškov mogoč preizkus z vpogledom v spis.

Uspeh stranskega intervenienta je potrebno presojati v okviru interesa intervenienta za pravdo. Ker se je v obravnavani zadevi ugotovilo, da njegove trditve ne držijo in je dokazano, da tožnik ni bil voznik, mu tožnik, čeprav z zahtevkom ni v celoti uspel, ni dolžan povrniti stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako: - da se v I. izreka znesek 2.321,18 EUR nadomesti z zneskom 2.836,99 EUR, - točka IV. izreka pa se glasi: „Stranski intervenient sam nosi svoje stroške postopka“.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 90,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženi stranki naložilo v plačilo 2.321,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2007 dalje do plačila (točka I. izreka) ter na 4.139,23 EUR odmerjene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V točki IV. izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da je dolžna tožeča stranka stranskemu intervenientu povrniti 1.740,84 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Pritožuje se tožnik po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi 4.166,54 EUR odškodnine, spremeni stroškovni izrek pod točko II. in točko IV. sodbe ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V točki I. izreka je nasprotje med razlogi sodbe in izrekom. Iz razlogov sodbe izhaja, da bi bil ob 100 % temelju upravičen do 5.158,17 EUR, njegov prispevek k nastali škodi pa da je 45 %, torej bi mu morala biti prisojena odškodnina v znesku 2.836,99 EUR; to je 55 % od 5.158,17 EUR. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko mu je iz naslova odškodnine za strah prisodilo zgolj 600,00 EUR, namesto s prvotno sodbo prisojenih 650,00 EUR. Prvotno dosojenih 650,00 EUR pravdni stranki nista izpodbijali. V dokaznem postopku ni podlage, da je z nepripetostjo z varnostnim pasom povzročil nastanek večje škode. Sodišče izvedene dokaze povzema selektivno, v določenih segmentih in jim pripisuje pomen, ki ga nimajo, v določenih delih pa sodišče samo dela zaključke, čeprav ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Iz izvedenskega mnenja M. B., ki ga sodišče sprejema, izhaja, da je vozilo v trenutku trčenja imelo hitrost med 85 in 95 km/h. Splošno znano je, pa tudi izvedenec medicinske stroke je potrdil, da se pri taki hitrosti varnostni pas strga oziroma ne opravlja več svoje funkcije, v določenih primerih je uporaba varnostnega pasu celo kontraproduktivna. Zato ni podana pravno-relevantna vzročna zveza med morebitno opustitvijo uporabe varnostnega pasu ter obsegom škode. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da če bi bil pripet, ga morda ne bi s tako silo metalo po avtu, da bi prišlo do preloma vretenca, varnostni pas bi verjetno preprečil poškodbo glave, nastala pa bi poškodba vratne hrbtenice. Izvedenec je povedal tudi, da varnostni pas ne opravlja enako dobro funkcijo varovanja v bočno smer. Torej nikakor ni nujno, da bi bil obseg škode manjši. V vsakem primeru pa je ocena o 25 % soodgovornosti zaradi nepripetosti z varnostnim pasom glede na konkretne okoliščine primera bistveno previsoka. Tudi v tem delu je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v prvotni sodbi ugotovilo 20 % soodgovornost zaradi nepripetosti z varnostnim pasom. Protispisen, predvsem pa selektiven je zaključek, da večine poškodb ne bi utrpel, če bi bil pripet z varnostnim pasom; sodišče ni upoštevalo, da bi prišlo do odtrganja varnostnega pasu in da bi pripasanost povzročila druge, morda celo usodnejše poškodbe vratne hrbtenice. Ni mogoče govoriti o višji soodgovornosti kot 10 %. Potrebno je upoštevati, da lahko le izvedenec medicinske stroke podaja mnenje o vrsti in obsegu poškodb. V stroškovnem delu sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni navedlo katere izmed posameznih priglašenih postavk je priznalo in katerih ne. Da stroškovna odločitev ni pravilna kaže že dejstvo, da mu je bilo v prvotnem postopku priznanih več pravdnih stroškov. Odločitev o povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu pa je tudi v nasprotju s 154. členom ZPP. Tožena stranka v tem postopku ni uspela, zato ni utemeljenega razloga za povrnitev stroškov stranskemu intervenientu.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Res se je sodišče zmotilo pri izračunu odškodnine glede na 45 % soprispevek tožnika in bi bil pravilen znesek odškodnine 2.836,99 EUR. Ostali pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Tudi, če bi se varnostni pas strgal, bi sprejel nase določeno energijo in do določene mere zadržal tožnika. Sklicevanje tožeče stranke le na njej znana dejstva ne zadošča. Odločitev glede povrnitve stroškov je pravilna. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitane kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena prvostopenjsko sodišče s tem, ko je tožniku dosodilo 2.321,18 EUR namesto 2.836,99 EUR odškodnine, ni zagrešilo. Jasno je obrazložilo, da tožnikov soprispevek k nastali škodi ocenjuje na 45 % in da ob 100 % temelju znaša odškodnina 5.158,17 EUR. Narobe pa je izračunalo koliko to znaša. Gre za kršitev po 4. točki 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje iz pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na druga dejstva. Kršitev je lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in na podlagi 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 2.321,18 nadomestilo s pravilnim zneskom 2.836,99 EUR dosojene odškodnine.

S tem, ko v ponovljenem sojenju ni dosodilo tožniku enako visoke odškodnine za strah in določilo iste višine soprispevka tožnika zaradi neprivezanosti z varnostnim pasom, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka. Sodba P 3917/2007-III, ki jo je prvostopenjsko sodišče v tej zadevi izdalo 2.9.2011 in popravilo s popravnim sklepom z dne 8.11.2011, je bila s sklepom Višjega sodišča II Cp 552/2012 z dne 17.10.2012 v celoti razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvotnem postopku sta se pritožili obe pravdni stranki in ugodeno je bilo obema pritožbama. Prvostopenjsko sodišče je moralo na novo presoditi dokaze in ni vezano na nobeno od ugotovitev ali na zaključke v prvotno izvedenem postopku. Samo v primeru, ko se pritoži le ena stranka, pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v njeno škodo (359. člen ZPP), prvostopenjsko sodišče pa mora v primeru popolne razveljavitve sodbe v ponovljenem postopku o zadevi ponovno odločiti kot da bi odločalo prvič (vse kar je sporno mora ponovno pretehtati in obrazložiti).

Pritožba je v delu, ko graja dosojo odškodnine za strah kot materialnopravno zmotno, neargumentirana. Ker pa je dolžno pritožbeno sodišče na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je preizkusilo višino za strah dosojene odškodnine ob upoštevanju dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Ugotavlja, da glede na okoliščine konkretnega primera, ko tožnik ni utrpel primarnega strahu, strah za izid zdravljenja pa je bil intenziven do prvega pregleda v bolnišnici, nato se je pomiril v srednjo intenziteto, po odpustu iz bolnišnice, to je po dveh dneh, pa je bil le še lažje intenzitete, in sicer malo več kot dva meseca, dosojenih 600,00 EUR ni premalo. Odmerjena odškodnina za strah je na zgornji meji.

V postopku izvedeni dokazi dokazujejo, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Teh ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Ko pa se dokaže opustitev uporabe varnostnega pasu, preide trditveno in dokazno breme glede vzročne zveze med neuporabo varnostnega pasu in obsegom nastale škode na tožečo stranko. To je bilo pojasnjeno že v razveljavitveni odločbi v tej zadevi - sklepu II Cp 552/2012 v točki 13. Tožeča stranka je podala trditveno podlago glede pretrganja vzročne zveze v vlogi z dne 14.7.2011 (list. št. 334-336 spisa), ni pa za svoje trditve ponudila nikakršnih dokazov. Ker je tožeča stranka te trditve podala kot kritiko ugotovitev izvedenca medicinske stroke, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je v zvezi s temi trditvami zaslišalo izvedenca V. S. in na ta način odpravilo pomanjkljivosti oziroma dvome v izvedeniško mnenje (tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenca, ki bi glede na svoje strokovno znanje lahko odgovoril na vprašanja, ali bi se in če, kdaj bi se v primeru, da bi bil tožnik privezan z varnostnim pasom, ta pretrgal oziroma ne bi več opravljal svoje funkcije, kakšne sile bi glede na to delovale, ali in kako drugače bi se tožnik gibal v avtomobilu ob trkih, itd., tožeča stranka ni predlagala ne v vlogi z dne 14.7.2011 ne kasneje tekom postopka, tudi še potem ne, ko jo je višje sodišče v razveljavitvenem sklepu posebej opozorilo na njeno dokazno breme. Najkasneje po prejemu razveljavitvenega sklepa bi morala tožeča stranka glede na določila 286. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP (dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča) razen trditvene podlage ponuditi tudi ustrezne dokaze glede vzročne zveze med nepripetostjo z varnostnim pasom in obsegom škode. Ker tega ni storila, sodišče prve stopnje v pomanjkanju ustreznih dokazov ni moglo ravnati drugače, kot da je iz izvedenih dokazov izluščilo dejstva, ki se nanašajo na nepripetost z varnostnim pasom. Izvedenec medicinske stroke ni ocenjeval sil, ki so delovale na tožnika. To ni bila njegova naloga, saj za to ni ustrezno usposobljen, prav tako ne za ugotavljanje, ali bi oziroma do kdaj bi v okoliščinah konkretnega primera varnostni pas opravljal svojo funkcijo. Zato so ostale trditve tožeče stranke, s katerimi je skušala dokazati, da zaradi nepripetosti z varnostnim pasom škoda, ki jo je utrpel tožnik, ni bila večja, kot bi bila, če bi bil pripet z varnostnim pasom, niso dokazane. Glede na mnenje izvedenca medicinske stroke in računalniško simulacijo, (opravljena je bila zaradi odgovora na vprašanje, ali je bil tožnik voznik ali sopotnik v vozilu, ki je povzročilo prometno nesrečo), ugotovljena dejstva (gl. točki 10. in 11. izpodbijane sodbe), pa je pravilen materialnopravni sklep prvostopenjskega sodišča o vzročni zvezi med opustitvijo uporabe varnostnega pasu in obsegom poškodb tožnika. Če bi bil privezan z varnostnim pasom, ne bi utrpel takih poškodb glave in odloma stranskega odrastka tretjega ledvenega vretenca. Obseg utrpljene škode bi bil manjši in pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega, da je tožnikov prispevek k nastali škodi zaradi nepripetosti z varnostnim pasom 25 % (171. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Trditve tožeče stranke so ostale zgolj na ravni hipotez; so nedokazane.

Tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odmera višine stroškov je dovolj obrazložena, da je mogoč njen preizkus. Sodišče je navedlo pravno podlago stroškovne odločitve: drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP, Zakon o sodnih taksah in Odvetniška tarifa (OT). Obrazložilo je kakšen uspeh sta dosegli pravdni stranki, koliko znašajo stroški posameznega udeleženca postopka ter koliko glede na njihov uspeh. Posamezne priznane postavke po OT in njihova višina pa sta razvidni iz odmere sodišča na specificiranih stroškovnikih v spisu. Ker imajo pravdne stranke in ostali udeleženci postopka ves čas pravico vpogleda v spis, je taka obrazložitev zadostna, saj je v primeru dvoma v odmero stroškov mogoč preizkus z vpogledom v spis.

Prav pa ima pritožba, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP pri dosoji stroškov stranskemu intervenientu. Interes za udeležbo v tej pravdi je imel, ker je skušal dokazati, da ni bil voznik pri toženi stranki zavarovanega avtomobila. Uspeh stranskega intervenienta je potrebno presojati v okviru interesa intervenienta za pravdo. Ker se je v obravnavani zadevi ugotovilo, da njegove trditve ne držijo in je dokazano, da tožnik ni bil voznik, mu tožnik, čeprav z zahtevkom ni v celoti uspel, ni dolžan povrniti stroškov postopka. Zato je višje sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo ter na podlagi 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki IV. spremenilo tako, da tožnik stranskemu intervenientu ni dolžan povrniti stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je uspeh v pravdi računalo tako, da je v zvezi z višino dosojene odškodnine upoštevalo 100 % temelj, zato to, da je tožniku zmotno prisodilo 2.321,18 EUR odškodnine in ne 2.836,99 EUR, ne vpliva na pravilnost izračuna procenta uspeha strank in korekcija stroškov ni potrebna. Pritožbena graja odmere stroškov na podlagi primerjave stroškov z odmero v razveljavljeni sodbi ni zadostna. Tožeča stranka bi lahko s pritožbo uspela le, če bi konkretno navedla kateri stroški naj bi ji šli.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani ne uveljavljani ne uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki pritožbenih stroškov ni priglasila, mora tožniku, glede na njegov 28 % pritožbeni uspeh glede glavne stvari (točka I. izreka te sodbe), povrniti njegove potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške v tem procentu. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku na koncu pritožbe in skladno z Zakonom o sodnih taksah ter OT. Glede na v pritožbi sporno vrednost gre tožniku 300 točk po tar. št. 18 OT, za pritožbo pa po tar. št. 21 OT 375 točk, to je ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR 172,12 EUR. Temu je pritožbeno sodišče prištelo 3,43 EUR materialnih stroškov (13. člen OT), 34 ,42 EUR DDV-ja in 114,94 EUR sodne takse, kar skupaj znese 324,92 EUR. Glede na procent uspeha mora tožena stranka tožniku povrniti 90,98 EUR stroškov pritožbenega postopka. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15 dnevni paricijski rok. Če tožena stranka svoje obveznosti v postavljenem roku ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).