12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-9129/03 z dne 10. 6. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-39775/02 z dne 20. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo Sodnika za prekrške je bila pritožnica spoznana za odgovorno storitve prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta ji bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo ji je bilo plačilo stroškov. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena, 28. člena Ustave ter zmotno uporabo prava. Stopnja pritožničine odgovornosti v postopku o prekršku naj ne bi bila taka, da bi terjala obligatorni izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Med domnevnim prekrškom in izrečeno sankcijo naj ne bi obstajalo nikakršno sorazmerje. Po mnenju pritožnice organom za postopek o prekršku v smislu individualne prevencije ne bi bilo treba izreči stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodnik za prekrške bi moral uporabiti 33. člen Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju ZP), ki ureja izrek opomina. Zatrjuje, da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku. V zvezi z izrekom stranske sankcije zatrjuje tudi kršitev 28. člena Ustave (načelo zakonitosti).

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje nepravilno uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene pritožničine človekove pravice.

4.Neutemeljen je pritožničin očitek kršitve enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do vsakega posameznika. Poseben izraz tega splošnega načela enakosti pred zakonom pomeni na področju varstva pravic v sodnih in drugih postopkih določba 22. člena Ustave, po kateri je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in obveznostih. Izrek stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v primeru, ko jo je sodnik po določbi ZVCP dolžan izreči, ne more pomeniti arbitrarne uporabe prava. Zato organa za postopek o prekrških s tem nista kršila pravice iz 22. člena Ustave. S čim naj bi sicer pritožnici kršila pravico do enakega varstva pravic, pritožnica ni utemeljila.

5.Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. To ustavno načelo je vsebovano tudi v 2. členu ZP, ki določa, da nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom ali s kakšnim drugim predpisom določeno kot prekršek, še preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Pritožnica ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov prekrška, za storitev katerega je odgovorna na podlagi pravnomočne odločbe Sodnika za prekrške. Pritožnica se ne strinja z razlago določb ZP in ZVCP. To je stvar uporabe in razlage prava, ki ji ni mogoče očitati nerazumnosti in arbitrarnosti. Prvi odstavek 28. člena Ustave bi bil lahko kršen, če bi bila pritožnici izrečena sankcija, ki ji po ustreznih določbah ZVCP in ZP ne bi smela biti izrečna. V pritožničinem primeru pa za to ne gre. Ustavno sodišče je tudi že presojalo ustavnost sankcij po ZP v odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58). Sprejeto stališče, da predpisana sankcija (stranska sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) zaradi tega, ker jo sodnik za prekrške mora izreči, ni v neskladju z Ustavo. Glede na navedeno za kršitev pravice iz prvega odstavka 28. člena Ustave ne gre.

6.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer