Jedro

Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.

Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas in krajši delovni čas v obsegu 20 ur na teden, na delovnem mestu docenta za primerjalno književnost in literarno teorijo od 1. 10. 2015 dalje; da je delovno razmerje tožnika dne 16. 8. 2021 nezakonito prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi s pripadajočo osnovno plačo v višini 1.393,10 EUR bruto mesečno, z izplačilom do 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec ter mu priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja in za čas od 1. 10. 2015 do 16. 8. 2021 obračunati osnovno plačo v višini 1.393,10 EUR bruto mesečno, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati morebitno razliko med neto zneskom mesečne plače in že izplačanimi denarnimi prejemki za posamezen mesec ter izplačati pripadajoče stroške povezane z delom; da je tožena stranka dolžna od 16. 8. 2021 do pravnomočnosti sodbe tožniku obračunati ustrezno nadomestilo plače v višini 1.393,10 EUR bruto mesečno, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. delovnega dne v posameznemu mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2021, 2020, 2019, 2018 in 2017 (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče sodbo obrazložilo pomanjkljivo in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pri drugo toženki je 14 let opravljal delo visokošolskega predavatelja prek avtorskih pogodb, ki jih je sklepal osebno ali prek svojega s. p. Večkrat je zaprosil za sklenitev delovnega razmerja, vendar do tega ni prišlo. Za svojo socialno varnost je bil prisiljen poskrbeti na drug način. Njegova zaposlitev pri družbi A. d. o. o. (katere lastnik je skupaj z ženo) se je prilagajala ostalim zaposlitvam na način, da je bil ves čas vključen v obvezna zavarovanja za polni delovni čas. Stališče sodišča, da obstoja delovnega razmerja ne gre priznati, ker ima sklenjeno "veljavno" delovno razmerje z drugimi delodajalci za polni delovni čas, je zmotno. Ne drži, da obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas _per se_ onemogoča hkratni obstoj delovnega razmerja za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. Določba 147. člena ZDR-1 izrecno dopušča t. i. dopolnilno delo. Sodišče kot razlog za nepriznanje obstoja delovnega razmerja šteje tri mesečno delovno razmerje za določen in krajši (polovični) delovni čas pri drugo toženki, delovno razmerje s krajšim delovnim časom (4 ure) s fakulteto B., opravljanje storitev prek s. p. in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. Nobeno od navedenih razmerij ne bi smelo predstavljati izključevalnega razloga za priznanje delovnega razmerja. Sklepanje civilnopravnih pogodb prek statusne oblike s. p. sodna praksa ne šteje kot izključevalni kriterij za priznanje delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. v kateri je v relevantnem obdobju opravljal funkcijo direktorja, bi zahtevala presojo dejanske vsebine. Sklicuje se na zadevo VIII Ips 204/2008. Neobrazloženo in dokazno nepodprto je sodišče zapisalo, da nepretrganost delovnega razmerja pri tožniku ni podana. Da se je delo opravljalo nepretrgano, je potrdila priča C. C., predstojnik oddelka. Tožena stranka mu ob koncu študijskega leta nikoli ni pošiljala obvestil o nadaljevanju sodelovanja v naslednjem študijskem letu, navedeno se je štelo za samoumevno. Za toženo stranko je posredno pedagoško obveznost opravljal tudi zunaj časovnih okvirjev navedenih v avtorskih pogodbah. Vse spremembe v zvezi z dinamiko in obsegom dela so se dogajale z namenom, da bi se izognilo obstoju delovnega razmerja. Delo je opravljal v prostorih tožene stranke, po urniku, ki ga je določila tožena stranka, uporabljal je delovna sredstva, kabinet in računalnik pri toženi stranki, izvajal neposredno pedagoško obveznost, bil mentor pri diplomskih in magistrskih nalogah, opravljal govorilne ure s študenti in sodeloval na oddelčnih sestankih. Razlik pri nadzoru in navodilih za delo tožnika v primerjavi z ostalimi delavci ni bilo. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni opravljal raziskovalnega dela, ne drži. V organih upravljanja tožene stranke ni sodeloval, ker interna pravila članstvo v teh organih pogojujejo z obstojem delovnega razmerja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Neutemeljen je uveljavljani pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in je iz obrazložitve sodbe razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Tožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz navedene določbe ZPP, po kateri o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, nezakonito prenehanje delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo.

8. Tožnik je s prvo toženko od 1. 10. 2015 sklenil več pogodb civilnega prava (avtorske pogodbe in pogodbe o poslovnem sodelovanju) za opravljanje pedagoškega dela. Vtožuje ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas in krajši delovni čas (20 ur na teden) na delovnem mestu docenta za primerjalno književnost in literarno teorijo od 1. 10. 2015 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je bil tožnik v spornem obdobju že v delovnem razmerju za polni delovni čas pri drugih delodajalcih in pri delu tožnika niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja.

9. Po prvem odstavku 4. členu ZDR-1 je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delo se ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom ZDR-1 (drugi odstavek 13. člena ZDR-1).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa zavarovanj ZPIZ pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju v obvezno zavarovanje vključen pri Univerzi v D., fakulteta B., kot E. E. s. p., pri družbi A., d. o. o. in pri Univerzi v D., fakulteta F. Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih (tako npr. v Pdp 352/2017, Pdp 225/2020 in VIII Ips 5/2022).

11. Sodišče ni zaključilo, da obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas onemogoča obstoj delovnega razmerja za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu, kot to skuša prikazati pritožnik. Pritožbena navedba, da določba 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) dopušča t. i. dopolnilno delo in s tem možnost delavcu, ki sicer dela polni delovni čas, da izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem, vendar največ za osem ur na teden, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ne glede na to, da je bil tožnik del vtoževanega obdobja zavarovan tudi na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pri tožnikovem delu, ki je temeljilo na avtorskih pogodbah in pogodbah o poslovnem sodelovanju s toženo stranko, niso podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. 13. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik pri svojem delu na podlagi pogodb civilnega prava lahko uporabljal kabinet pri prvo toženki v katerem je imel svojo mizo, možnost uporabe računalnika in printerja, prav tako je izvajal predavanja v prostorih prvo toženke, dvakrat letno se je udeleževal sestankov na oddelku, naloge je opravljal na podlagi urnika določenega na oddelku, za svoje delo je prejel plačilo. V študijskem letu 2017/2018 je izpolnil obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe od 19. 2. 2018 do 30. 9. 2018 in v študijskem letu 2018/2019 na podlagi sklenjene pogodbe od 18. 2. 2019 do 30. 6. 2019, torej z vmesno prekinitvijo. V vmesnem času (1. 10. 2018 do 17. 2. 2019) pa je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih, kar pomeni, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgoma in niso podani vsi elementi delovnega razmerja.

14. Po stališču Vrhovnega sodišča RS (sodba opr. št. VIII Ips 236/2016 z dne 9. 5. 2017) je namreč poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

15. Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike. Tako tožnik ni opravljal raziskovalnega dela, niti ni bilo mogoče, da bi lahko vodil katedro ali sodeloval pri organih upravljanja tožene stranke. Da ni sporočal letnega dopusta in bolniškega staleža ter na oddelku za primerjalno književnost ni sodeloval pri razvoju predmeta in popravljanju učnega načrta, da ni sodeloval pri upravljanju v organih fakultete in univerze, ter da je sodeloval dvakrat letno na sestankih oddelka, je izpovedal tožnik sam. Drugače od zaposlenih delavcev, pri katerih se materialne avtorske pravice prenesejo na delodajalca za deset let, je bilo v pogodbah tožnika določeno, da tožnik ohrani avtorske pravice na svojem pedagoškem delu. Da med tožnikom in toženo stranko niso obstajali vsi elementi delovnega razmerja kaže tudi dejstvo, da tožena stranka plačila za delo tožniku ni izvedla vsak mesec (kot je to pri delavcih v delovnem razmerju), temveč le dvakrat na leto.

16. Povsem zmotno pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi tožnikova pogodba o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. zahtevala presojo dejanske vsebine, saj ta ni predmet tega postopka. Prav tako ni pravilno sklicevanje tožnika na zadevo VIII Ips 204/2008 v kateri je Vrhovno sodišče RS presojalo sklenitev pogodbe o zaposlitvi in nastanek delovnega razmerja edinega družbenika d. o. o. in direktorja družbe, torej pri enoosebni družbi, kar družba A. d. o. o. niti ni.

17. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da v razmerju med strankama v vtoževanem obdobju ni šlo za pogodbeno sodelovanje na podlagi pogodb civilnega prava.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

20. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.