Jedro

Izločitveni zahtevki iz 32. člena ZD praviloma niso podvrženi poračunavanju koristi, ki jih je imel dedič zaradi uporabe zapustnikovega premoženja, v katerega ohranitev ali povečanje je vlagal. Gre za stvarnopravni skupnosti podobno skupnost med zapustnikom in potomci, ki temelji na prispevkih potomca. Izjemoma, če bi zapustnik takšno pomoč dediča poplačal ali mu zato nudi kakšno drugo protidajatev oziroma ga oprostil takšne obveznosti, katero bi sicer terjal, dedič nima pravice do takšnega zahtevka oziroma je ta utemeljen v sorazmerno manjšem obsegu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločalo s končno odločbo.

Obrazložitev

: Na podlagi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pok. FL, roj. 23.7.1930, umrlem 23.4.1996, ne spada 859/10000 nepremičnin, parc. št. 125/7, dvorišče 185 m2, stanovanjska stavba 106 m2, garaža 52 m2, vpisane v vl. št. 998, k.o. R, ker je last tožnika AL, da se po pravnomočnosti te sodbe parc. št. 125/7, k.o. R odpiše od vl. št. 998 iste k.o., zanjo otvori nova vl. št. in pri njej novootvorjeni vl. št. vknjiži lastninska pravica na tožnika AL do 859/10000, do 9141/10000 pa na pok. FL. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na izločitev vrednosti omenjene nepremičnine do 859/10000, katere vrednost je ocenjena na dan 1.8.2005 na 15.652,35 EUR (prej 3.750.930,00 SIT). O stroških postopka je odločilo tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti 4.242,28 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke stroškovno ugodi v celoti in da ustrezno spremeni tudi sklep o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Poudarja, da je v obrazložitvi sodbe na 4. strani in na 5. strani napačno povzeto mnenje izvedenke gradbene stroke, saj je vrednost opredeljena na znesek 195.631,00 EUR in ne na znesek 182.206,67 EUR, kot je ocenila izvedenka (oziroma na 43.664.246,00 SIT). Napačno je povzet tudi znesek ocenjenih vlaganj v garažo, saj ta vlaganja upošteva v višini 3.217.828,00 SIT izvedenka pa ta vlaganja upošteva v višini 3.042.828,00 SIT(izvedenka je namreč od zneska 3.217.828,00 SIT odštela vrednost oblog in izolacije v višini 175.000,00 SIT tako da je pravilni znesek vlaganj 3.042.828,00 SIT). Izvedenka ni upoštevala vrednosti telefonskega priključka v višini 21.000,00 SIT, kar pomeni, da je sodišče v tem delu napačno izračunalo vlaganja oziroma napačno povzelo mnenje izvedenke. Nadalje se pritožnik sklicuje na to, da je na Vinici stanoval do 23.1.1982, pa tudi kasneje, ko se je preselil v sporno hišo, kjer je prebival do 23.12.1995 in pomagal na posestvu pokojnega očeta. Tožnik se je izselil iz hiše pred smrtjo očeta in ni od očeta prejel nikakršnega zahtevka za plačevanje najemnine. Pokojni oče tudi ni zahteval najemnine od toženke. Opozarja na ugotovitev izvedenke, da stanovanje v obravnavani nepremičnini ni bilo primerno za oddajanje, saj ni bilo opremljene kopalnice in sanitarij in ni bilo ogrevanja. Pokojni oče tudi ni plačeval ničesar in tudi tožnik ni terjal ničesar od očeta. Nikoli ni omenil, da bi se bivanje tožnika v sporni hiši v Ribnici poračunalo z njegovimi vlaganji v hišo oziroma garažo. Tudi če bi se po volji pokojnega očeta ne preselil v sporno hišo, bi še naprej bival brezplačno na domu pri očetu na Vinici, kjer ni plačeval najemnine in je tudi ne bi, saj oče takšnega zahtevka ni postavil. V vsakem primeru bi torej tožnik stanoval brezplačno pri očetu na Vinici. Zato je dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo, da koristi tožnika presegajo vrednost vloženega dela in materiala, zmotno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. V zvezi s podrejenim zahtevkom pa poudarja, da je ta opredeljen v skladu z 32. členom Zakona o dedovanju, ki določa, da ima potomec pravico do izločitve adekvatnega dela zapuščine.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika storilo, ker naj ne bi pravilno povzelo izvedenkinih cenilnih ugotovitev v razloge izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedenkino cenitev, po kateri znaša vrednost sporne nepremičnine 195.631,00 EUR (glej 9. točko A izvedenkinega mnenja z dne 15.8.2005 na strani 22), okoliščina, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kot vrednost vlaganj v garažo znesek 3.217.828,00 SIT in ne znesek 3.042.828,00 SIT, ki predstavlja znesek vrednosti vlaganj v garažo, zmanjšan za znesek vrednosti oblog in izolacije v višini 175.000,00 SIT, pa predstavlja avtonomno dokazno presojo sodišča prve stopnje, ki je v korist pritožnika, in sicer, da je treba upoštevati tudi ta tožnikova vlaganja. S takšno dokazno oceno pa se sodišče druge stopnje za sedaj strinja, saj temelji na skladnih izpovedbah tožnika in zaslišanih prič. Je pa sicer izvedenka napravila vmesno računsko napako, ko je v dopolnitvah z dne 4.9.2008 in v dveh dopolnitvah z dne 22.12.2008 pri seštevanju vrednosti stanovanjske hiše z zemljiščem in garažo znesku vrednosti stanovanjske hiše in zemljišča 43.650.815,00 SIT namesto zneska vrednosti garaže 3.217.868,00 SIT prištela evrski znesek 13.431,00 in napačno navedlo kot seštevek tolarskih zneskov 43.664.246,00 SIT namesto pravilno 46.868.643,00 SIT oziroma 195.631,00 EUR, katerega pa je izvedenka pravilno navedla že v mnenju z dne 15.8.2005 in je ta znesek pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Prav tako je pravilno povzeta v razlogih izpodbijane sodbe izvedenkina ugotovitev, da znaša vrednost vseh vlaganj 5.185.590,00 SIT, kar predstavlja protivrednost 21.639,00 EUR (glej dopolnitev mnenja z dne 20.12.2006 na strani 13), pri čemer v ta znesek ni všteta vrednost telefonskega priključka v višini 21.000,00 SIT, katerega sodišče prve stopnje ni upoštevalo (tudi s to dokazno oceno za sedaj soglaša pritožbeno sodišče, saj je oprta prav tako na pravilno dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič na 5. strani sodbe), pri čemer pa je najpomembneje, da je celo sam tožnik določil vrednost svojih vlaganj manjši znesek 15.652,00 EUR (prej 3.750.930,00 SIT) in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okvirih postavljenih tožbenih zahtevkov.

Pritožnik pa sicer pravilno opozarja na pravno relevantne okoliščine, da pokojni oče od njega ni nikdar zahteval plačila, ker je uporabljal njegove nepremičnine, tako tiste na Vinici kot v sporni hiši, prav tako je pravno pomembna zatrjevana okoliščina, da po eni strani stanovanje v sporni hiši naj ne bi bilo primerno za oddajanje v najem kot tudi dejstvo, da tožnik najemnine ne bi plačeval tudi, če ne bi uporabljal spornega zapustnikovega premoženja. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu z dne 26.4.2006, II Cp 1619/2006 jasno navedlo, da bi bilo treba morebitne koristi poračunati le, če bi se izkazalo, da bi moral tožnik morebiti plačevati kakšno najemnino, če ne bi uporabljal spornega zapustnikovega premoženja. Izločitveni zahtevki iz 32. člena Zakona o dedovanju (ZD) namreč praviloma niso podvrženi poračunavanju morebitnih koristi, ki jih je imel dedič zaradi uporabe zapustnikovega premoženja, v katerega ohranitev ali povečanje je vlagal. Gre za stvarnopravni skupnosti podobno skupnost med zapustnikom in potomcem, ki se ob smrti zapustnika razdruži, določi delež potomca in opravi delitev v obsegu opravljenega prispevka potomca. Izjemoma - predvsem, če je zapustnik takšno pomoč dediču že poplačal oziroma mu zato nudil kakšno protidajatev ali ga oprostil kakšne obveznosti, katero bi sicer terjal, dedič nima pravice do takšnega zahtevka oziroma je ta utemeljen v sorazmernem manjšem obsegu. Ker prvostopno sodišče o nanizanih pravno pomembnih okoliščinah ni zavzelo stališča, izpodbijana sodba nima vseh potrebnih razlogov in se ne da preizkusiti, kar pomeni, da je v tem delu storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se ni odločilo, da opravi pritožbeno obravnavo in na njej odpravi kršitev, saj je na tožbeni zahtevek iz tožnikove tožbe procesno vezana odločitev iz eventualno uveljavljenega pobotnega ugovora, o katerem pa sodišče prve stopnje do sedaj ni bilo treba odločati, saj je bil pobotni ugovor postavljen pogojno - le za primer, če bi bilo ugodeno kateremu od postavljenih tožbenih zahtevkov.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti še zgoraj nanizane trditve tožnika in po potrebi v tej smeri dopolniti dokazni postopek.

Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje: Trditve pritožnika, da naj bi pomagal zapustniku na kmetiji pred vselitvijo v sporno hišo in tudi kasneje in da naj se zato to njegovo delo oziroma pomoč poračuna s koristjo, ki naj bi jo imel, ko mu je oče dovolil, da se je preselil v sporno hišo, predstavljajo prvič v pritožbenem postopku navajana dejstva, katerih v pritožbenem postopku pa tudi v nadaljnjem postopku glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP ni (ne bo) mogoče upoštevati, saj pritožnik ni navedel nobenih razlogov, zakaj teh trditev ni navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP: