Jedro

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta sklep toženke o disciplinskem ukrepu z dne 12. 12. 2023 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 1. 2024 nezakonita in se razveljavita, toženka pa je tožniku dolžna povrniti 783,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje toženka in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo, in zatrjuje nepravilno uporabo določb ZJU glede odločanja o pravnem sredstvu v postopku o disciplinski odgovornosti delavca pred komisijo za pritožbe pri Vladi RS. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo (poznanemu) stališču sodne prakse (odločitvi VS RS VIII Ips 201/97 in VDSS Pdp 339/2017), da se vodenje disciplinskega postopka zaključi s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne že s sprejemom odločitve organa prve stopnje. Očita mu, da ni uporabilo določb četrtega in petega odstavka 129. člena ZJU, po katerih disciplinski postopek vodi in o disciplinski odgovornosti odloči predstojnik oziroma disciplinska komisija, zaradi česar zastaranja postopka ni mogoče širiti na postopek pred komisijo za pritožbe. Trdi, da citirani odločbi sodišč nista relevantni, saj je VS RS odločitev sprejelo še na podlagi ZTPDR oziroma zakona o disciplinskem postopku, ki že leta ne veljata več, ureditev po ZJU pa disciplinskih organov sploh ne pozna več, pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in upravi lokalne skupnosti namreč izvršuje predstojnik. Pove, da je od tega ločeno imenovana komisija za pritožbe, ki ne vodi disciplinskega postopka, ki je zaključen s sprejemom odločitve predstojnika, temveč po določbah ZUP le pritožbeni postopek zoper odločitev o disciplinski odgovornosti, kadar javni uslužbenec vloži pravno sredstvo. Zavrača tudi sklicevanje na odločitev VDSS Pdp 339/2027, ki se opira na navedeno starejšo odločitev VS RS. Navaja, da se je v citiranih zadevah sodišče ukvarjalo predvsem z drugim vprašanjem (ali se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje ali z vročitvijo pisnega odpravka sklepa). Nasprotuje stališču, da sklep predstojnika in sklep komisije za pritožbe kot celota predstavljata odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti, saj ni utemeljeno ne z določbami ZJU ne s primeri iz sodne prakse; zadeva VS RS VIII Ips 37/2015 se nanaša na vprašanje obrazloženosti sklepa o premestitvi, iz nje ne izhaja, da bi komisija za pritožbe vodila postopek premestitve. Vztraja, da šestega odstavka 128. člena ZJU, ki se nanaša na zastaranje vodenja disciplinskega postopka, ni mogoče širiti na postopek pred komisijo za pritožbe; zastaralni roki za vodenje disciplinskega postopka veljajo le za postopek pred predstojnikom, ki mora odločitev sprejeti pred njihovim potekom. Meni, da mora biti odločitev komisije za pritožbe skladno z drugim odstavkom 39. člena ZJU sprejeta najkasneje v 30 dneh, kar je v tej zadevi tudi bila. Poudarja, da smiselno enako velja glede prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odpoved je pravočasna, če jo predstojnik poda znotraj subjektivnega in objektivnega roka, nadaljnji postopek za varstvo pravic pa na tek rokov ne vpliva (VS RS VIII Ips 512/2008 in VIII Ips 366/2008). Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bil generalni direktor policije s kršitvijo, ki naj bi jo storil tožnik 30. 8. 2023, seznanjen 2. 10. 2023, skladno s šestim odstavkom 128. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki se uporablja na podlagi 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B), štelo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, ker o tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjski sklep o disciplinski odgovornosti do 2. 1. 2024 še ni bilo odločeno.

7.V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). V šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev.

8.Toženka neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da se vodenje disciplinskega postopka zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (komisija za pritožbe). Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

9.Enako stališče so sodišča na podlagi določb ZJU, ki se uporabljajo v tem sporu, sprejela poleg citiranih (VS RS VIII Ips 201/97 in VIII Ips 350/2005 ter VDSS Pdp 339/2017) še v več drugih zadevah (VDSS Pdp 929/2013, Pdp 527/2015, Pdp 627/2018, Pdp 657/2018), tako da je mogoče govoriti o enotni sodni praksi. Razlogov za odstop od nje v tem pravno in dejansko enakem primeru pritožbeno sodišče ne vidi, zato je svojo odločitev glede na načelo zaupanja v pravo iz 2. člena ter načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS utemeljilo na njej.

10.Pravnega pravila, ki se nanaša na prekluzivni rok za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ni mogoče analogno uporabiti za razlago pravne norme zastaranja vodenja disciplinskega postopka iz šestega odstavka 128. člena ZJU v povezavi z določbami 24. ter 33. do 39. člena ZJU v povezavi s 129. členom ZJU. Gre namreč za povsem drugačno pravno situacijo.

11.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je po 155. členu ZPP in veljavni Odvetniški tarifi (OT) dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (375 točk za njegovo sestavo, 20odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV), skupno 279,99 EUR. Strošek sodne takse mu ni nastal, zato mu ga ni mogoče priznati. V primeru zamude tožniku dolguje tudi zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.

-------------------------------

1Oziroma 16. 1. 2024, če bi se štelo, da je bil generalni direktor seznanjen s kršitvijo 16. 10. 2023, ko je podpisal sklep o uvedbi disciplinskega postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (2005) - ZJU-B - člen 85 Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 24, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 128, 128/1, 128/6, 129 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.