Jedro

Če stranka v postopku ne zatrjuje dejstev ali okoliščin, s katerimi bi zakonsko domnevo nelojalnosti izpodbijala kot dejansko neutemeljeno, upravni organ ni dolžan ugotavljati zakonite domneve nasprotnega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1741/96-19 z dne 20.10.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.8.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo z dne 25.2.1997, Oddelka za notranje zadeve Upravne enote M., s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih, ki so veljali na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana. Na podlagi arhivskih podatkov Ministrstva za notranje zadeve, Pokrajinskega arhiva v M. in Muzeja narodne osvoboditve v M. je bilo ugotovljeno, da sta bila tožnikova starša osebi nemške narodnosti, tožnik pa je kot mladoletna oseba sledil njuni narodnosti, ter da se je že pred 4.12.1948 nahajal v tujini. Zato sta v obravnavani zadevi upravna organa svojo odločitev utemeljeno oprla na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) in na njeni podlagi izdala negativno ugotovitveno odločbo o tožnikovem državljanstvu. Navedena določba se je za čas od 28.8.1945 do njene uveljavitve (4.12.1948) uporabljala retroaktivno in jo uporabljajo pristojni organi tudi v današnjih postopkih o ugotavljanju državljanstva. Določbe 2. odstavka, skupaj z določbo 1. odstavka 35. člena ZDrž, ni mogoče razlagati drugače kot z zakonom določeno retroaktivno uporabo, ki ji tudi po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, ni mogoče očitati, da je nedopustna. Sklicujoč se na navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije je zavrnilo tudi ugovor, da upravna organa nista ugotavljala tožnikove nelojalnosti. Z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je pri ugotavljanju državljanstva vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna, vendar nosi breme dokazovanja nasprotnega, tisti, ki se z njo ne strinja. Ker dajejo podatki upravnih spisov zadostno dejansko podlago za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki jo je tožnik sicer predlagal. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navaja, da po določbi 39. člena ZDRS velja za državljana Republike Slovenije po navedenem zakonu, kdor je po tedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ. Tožnik je z rojstvom pridobil državljanstvo takratne Kraljevine Jugoslavije in ga tudi obdržal do uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ (28.8.1945). Na dan 6.4.1941 je bil domovinsko pristojen v takratno občino M. in z uveljavitvijo Zakona o državljanstvu DFJ avtomatično postal državljan DFJ. Navedeni zakon je v 1. odstavku 35. člena namreč določil, da se z dnem njegove uveljavitve (28.8.1945) smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik na navedeni dan ni pridobil jugoslovanskega državljanstva je zato napačna, materialni zakon pa je zmotno uporabljen. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana tudi glede na uporabo novele ZDrž, ki je začela veljati dne 4.12.1948 in je uporabljena retroaktivno. Tožnik je vložil zahtevo za ugotovitev državljanstva po 29. členu ZDRS. Dokazno breme glede njegove nelojalnosti je zato na toženi stranki in ne na tožniku. Ker tožena stranka njegove nelojalnosti ni ugotavljala, je kršila določbi 7. in 135. člena ZUP/86, dejansko stanje pa je glede navedenega zakonskega pogoja ostalo nepopolno ugotovljeno. Navaja tudi, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka o upravnem sporu, ko ni opravilo predlagane glavne obravnave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž) se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948 živele, v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Glede na podatke priloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvoma o tem, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi podatkov Ministrstva za notranje zadeve, Pokrajinskega arhiva v M. in Muzeja narodne osvoboditve v M. Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, je na tej podlagi bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da je bil tožnik oseba nemške narodnosti.

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila uporabljena novela ZDrž, objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48. Prvostopno sodišče je navedlo pravilne razloge za retroaktivno uporabo navedenih določb novele. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja. Sicer pa je o navedenem pravnem vprašanju odločilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, na katero se sklicuje tudi prvostopno sodišče. Ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki je bila predlagana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno. Zato dejstvo, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki je bila predlagana, ni vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil postopek denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno tožnikovima staršema, prekinjen zaradi ugotovitve njunega in tožnikovega državljanstva. Dejansko stanje, kolikor gre za ugotovitev tožnikove nemške narodnosti ter dejstva, da je pred 4.12.1948 že živel v tujini, je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožniku je bila tudi dana možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavi in da se seznani z uspehom dokazovanja. Nista pa upravna organa dolžna ugotavljati pogoja nelojalnosti, ker se po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen pri osebah nemške narodnosti ta domneva. Stranka sicer v postopku lahko uveljavlja dejstva in okoliščine, s katerimi to domnevo izpodbija, vendar pa v obravnavani zadevi tožnik niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu na prvi stopnji ni navajal in dokazoval tej zakoniti domnevi nasprotnih dejstev in okoliščin. Zato pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da tožena stranka tožniku ni dokazala njegove nelojalnosti, saj je breme dokazovanja, da nelojalnost ni obstajala, prevaljeno nanj.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.