Jedro

Storilčevih navedb, da v času prekrška ni vozil vozila, temveč je z njim upravljala oseba, katere ime, priimek in naslov je navedel, ni mogoče šteti kot dokazni predlog za zaslišanje navedene osebe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana (prekrškovni organ) je dne 1. 4. 2011 M. E. izdalo plačilni nalog, št. 51012019, zaradi prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS) in zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da prekrška ni storil, navedel pa je tudi ime, priimek in naslov osebe, ki je tistega dne upravljala z vozilom. Takšno navedbo je po mnenju vrhovne državne tožilke treba obravnavati kot konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje te osebe, pri čemer je tudi jasno, o čem bi predlagana priča izpovedala. Čeprav je storilec v celoti zadostil zahtevi po predlaganju razbremenilnih dokazov, sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Po prvem odstavku 233. člena ZVCP-1 (sedaj 8. člen Zakona o pravilih cestnega prometa), se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(1) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži oziroma predlaga razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je storilec dne 13. 5. 2010 v naselju vozil osebno vozilo s hitrostjo 66 km/h oziroma z upoštevanjem tolerance 61 km/h, s čimer je za 11 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost (50 km/h). Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Ker vozilo na kraju prekrška ni bilo ustavljeno, je prekrškovni organ skladno z 233. členom ZVCP-1 plačilni nalog izdal lastniku vozila M. E. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo (poimenovani ugovor) z dne 11. 4. 2011 navedel, da vozila v času prekrška ni vozil, saj je z njim upravljal M. O., … ulica.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegova pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 sicer ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.(2) Kljub takšnemu izhodišču pa mora biti iz storilčevih navedb razvidno, kateri konkretni dokaz naj sodišče izvede oziroma s katerim dokaznim sredstvom želi storilec dokazovati utemeljenost svojih trditev v zahtevi za sodno varstvo.

7. Po oceni Vrhovnega sodišča storilčevih navedb, da v času prekrška ni vozil vozila, temveč je z njim upravljal M. O., ulica ..., ni mogoče šteti kot dokazni predlog za zaslišanje navedene osebe. Gre le za trditev brez izražene pobude storilca, da bi sodišče njeno resničnost presojalo s kakšnim dokaznim sredstvom. Tako je Vrhovno sodišče tudi v dosedanji praksi vrednotilo primerljive navedbe storilcev v zahtevi za sodno varstvo.(3) Ker ne gre za dokazni predlog storilca, sodišče, s tem, ko ni zaslišalo M. O., ni moglo kršiti storilčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS). Sodišče je navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo tudi pretehtalo in se do njih opredelilo, zato ni podana niti druga uveljavljana kršitev, ki se nanaša na pomanjkljivost obrazložitve sodbe.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. odločbo U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008. Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS IV Ips 19/2012 z dne 20. 3. 2012 in IV Ips 38/2012 z dne 29. 5. 2012. Op. št. (3): Prim. npr. odločbi VS RS IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 19/2012 z dne 20. 3. 2012.