Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, ko je dovolilo zastopniku obtožbe, da je po zaključni besedi zagovornika obdolženca obtožni predlog ponovno modificiral, saj z obtožnim aktom lahko razpolaga do naznanila predsednika senata, da je glavna obravnava zaključena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obdolženčevih zagovornikov se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 256/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine.

Zoper takšno sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je v mesecu juniju 1996 obdolženec predložil A. R. kot komercialistu v podjetju S... fotokopijo pogodbe št. xxx, v kateri je bil kot sklenitelj zavarovanja (zavarovanec) lažno navedeno podjetje M... d.o.o. Ljubljana, čeprav je v resnici to pogodbo Z... d.d. Ljubljana sklenila z E. G. Glede na trditev v obtožnem aktu, da je obdolženec kaznivo dejanje storil tako, da je navedeno predrugačeno listino uporabil kot pravo, bi sodišče lahko kot povsem nepotreben izpustilo opis v izreku sodbe, povzet iz spremenjenega obtožnega akta, ki se nanaša na način izdelave navedene fotokopije, saj obtožni predlog obdolžencu ni očital tudi ponareditve listine. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije, zagovora obdolženca, ki je priznal, da je res sam izbrisal ime in priimek E. G. ter izpoved zaslišanih prič, dokazalo obdolžencu tudi ponareditev listine in ne le njeno uporabo ter glede na naravo obdolženčevega posla in vlogo zaslišanih prič prav tako zanesljivo ugotovilo tudi namen ponareditve listine, nenazadnje dokazan že z njeno uporabo. Za presojo kazenske odgovornosti obdolženca je tako povsem irelevantno, kaj si o ravnanju obdolženca misli priča A. R. Več kot jasno je namreč, da tej priči obdolženec fotokopije ponaredka ni predložil le kot osnutek, ko pa je iz izpovedi iste priče razvidno, da je bila R.-ju pogodba s strani obdolženca predložena v zvezi s konkretnim poslom, sam obdolženec pa je v zagovoru tudi pojasnil, da si je zaradi zahteve italijanskega pogodbenega partnerja originalno pogodbo sposodil od G.-ja, pogodbo fotokopiral, na fotokopiji z belilom izbrisal oznako pravega zavarovanca in na to mesto odtisnil svoj žig ter takšno pogodbo izročil R.-ju. Nobenega dvoma ni, da v kolikor bi obdolženec predložil fotokopijo res le kot "osnutek" in bi takšna pogodba imela le značaj vzorca, kar v pritožbi trdijo pritožniki, obdolženec ne bi imel nobenega razloga za spreminjanje pogodbe. Pri tem ni mogoče prezreti, da je obdolženčevo podjetje M... za italijansko podjetje že opravljalo prevoze (računa z dne 12.6. in 21.8.1996) in da je E. G. izročil obdolžencu originalni izvod pogodbe v mesecu marcu ali aprilu 1996 na zahtevo obdolženca in z njegovim kasnejšim pojasnilom, da je hotel s pogodbo nekomu dokazati, da ima zavarovan tovor. Ob povedanem tudi po oceni sodišča druge stopnje ni vprašljiv obdolženčev naklep, saj je s predloženo listino dokazoval pravnorelevantno dejstvo, da ima njegovo podjetje kot prevoznik sklenjeno zavarovalno pogodbo, čeprav temu ni bilo tako. Enako kot mnenje priče A. R., je za ugotovljeno kazensko odgovornost obdolženca tudi povsem nepomembno, na kakšen način in kako hitro je delavka zavarovalnice odkrila ponaredek, na kar se prav tako sklicujejo obdolženčevi zagovorniki, ki tudi zmotno menijo, da so v celoti ostali nedotaknjeni ostali podatki o resničnem sklenitelju zavarovanja. Že površna in laična primerjava zadnjih strani fotokopij ponarejene in originalne pogodbe, pa tudi obeh dodatkov k pogodbi (listovne št. 12, 13 ter 43 in 44) jasno napotujejo na zaključek o ponarejenih podpisih in neupravičeno odtisnjeni štampiljki obdolženčevega podjetja, na kar opozarja tudi Zavarovalnica v svojem dopisu z dne 1.10.1996 (list 14) in kar sicer državni tožilec ni vnesel v opis obdolženemu očitanega kaznivega dejanja. Dejansko stanje tako ni bilo niti nepopolno, še manj pa zmotno ugotovljeno, kar v pritožbi neutemeljeno zatrjujejo obdolženčevi zagovorniki.

Čeprav pritožniki niso navedli, katero določbo zakona o kazenskem postopku naj bi kršilo sodišče prve stopnje, ko je "tožilstvu dopustilo ponovno modifikacijo obtožnega predloga", velja vseeno opozoriti obrambo, da sme državni tožilec ob določenih pogojih na glavni obravnavi spremeniti ali razširiti obtožnico (člen 344 in 345 ZKP), pri čemer ne more in ne sme biti omejen v številu takšnih modifikacij ter nobena določba ZKP ne preprečuje državnemu tožilcu, da spremeni obtožni akt tudi po zaključni besedi obrambe in vse dotlej, dokler predsednik senata ali sodnik posameznik ne naznani, da je glavna obravnava končana. Zato v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni kršilo nobene določbe ZKP, ko je zastopnica obtožbe po zaključnem govoru zagovornika obdolženca ponovno modificirala obtožni predlog in sicer tisti del, glede katerega je bilo že omenjeno, da bi ga lahko sodišče prve stopnje v celoti izpustilo iz opisa dejanja.

Na podlagi povedanega sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan ter je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožba sicer izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ko se je odločilo za izrek pogojne obsodbe, pri čemer sta ustrezni tudi višina določene kazni in dolžina preizkusne dobe. Ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob vrednotenju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje.