Jedro

Obd. V.H. je obtožba očitala, da je pod točko I storil kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, saj je znašala velika premoženjska škoda, ki bi jo naj povzročil oškodovancu M.K. 41.357,86 EUR, ki je presegala 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo (3. točka trinajstega odstavka 126. člena KZ). Ker pa novi KZ-1 v 99. členu v 3. točki devetega odstavka za veliko premoženjsko škodo šteje znesek večji od 50.000,00 EUR, je takšna določba novega zakonika za obdolženca milejša. S svojim dejanjem je torej storil kaznivo dejanje goljufije, ki ga je potrebno kvalificirati po prvem odstavku 211. člena novega KZ-1, za storitev katerega pa je zagrožena kazen do treh let zapora. 90. člen KZ-1 v 4. točki prvega odstavka določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Ker pa bi naj obdolženec to kaznivo dejanje storil 28.8.1998 oziroma 23.10.1998, je kazenski pregon zoper njega zastaral najkasneje 23.10.2008. Zato je pritožbeno sodišče obtožbo zoper obdolženca za omenjeno kaznivo dejanje zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrnilo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v krivdnem izreku tako, da se dejanje, opisano v izreku napadene sodbe pod točko I pravno opredeli kot kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, nato pa se na novo odloči, da se obtožba zoper obd. V.H. (osebni podatki v prvostopenjski sodbi), da je z namenom, da bi družbi, katere direktor je bil, pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, da bo posojeni denar s 6 % obrestmi vrnil v dogovorjenem roku do 30.5.1999 in da za zavarovanje kredita zastavlja delež družbe v stanovanjski hiši, na parc. št. 36/1 k.o., ki ga je družba pridobila s kupno pogodbo z dne 7.5.1997 od kupcev A. in D.M., v zmoto M.K., da je le-ta z njim, kot direktorjem družbe dne 28.8.1998 in 23.10.1998 v Slovenj Gradcu sklenil pogodbo in aneks o kratkoročnem posojilu, s katerima je K. dal posojilo družbi v znesku 105.000,00 DEM, pa je H. že ob sklepanju pogodbe in aneksa vedel, da se družba nahaja v težki likvidnostni situaciji, da dolguje številnim upnikom, da se nahaja v neprekinjeni blokadi žiro računa ter da družba sredstev za vrnitev posojila nima, danega posojila pa H. tudi ni vrnil, z opisanim dejanjem pa je M.K. povzročil premoženjsko škodo v znesku 41.357,86 EUR, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ-1, po 4. točki 357. člena ZKP zavrne.

V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornice obd. V.H. zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom zgoraj navedene sodbe je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe obd. V.H. zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obd. V.H. naložilo plačilo stroškov, ki jih je povzročil po svoji krivdi, in sicer v znesku 63,35 EUR za vročitev vabila dne 7.10.2006 za glavno obravnavo dne 9.10.2006 in v znesku 400,00 EUR za stroške preložitve glavne obravnave dne 12.9.2007. Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP pa bremenijo ostali stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Proti taki sodbi sta se pritožila: - okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj po obtožbi in mu za kaznivo dejanje goljufije izreče kazen osem mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije pa kazen eno leto zapora, nakar mu naj ob uporabi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - zagovornica obd. V.H. zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti plačila naloženih stroškov.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: K zavrnilnemu delu: Ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče obdolženca pod točko I oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika (KZ), s katerim bi naj oškodovancu M.K. povzročil veliko premoženjsko škodo v znesku 41.357,86 EUR. KZ je v 3. točki trinajstega odstavka 126. člena določal, da se za veliko premoženjsko škodo šteje znesek, ki presega 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo. S 1.11.2008 pa se je začel uporabljati KZ-1, ki pa v 3. točki devetega odstavka 99. člena določa, da se za veliko premoženjsko škodo med storitvijo kaznivega dejanja šteje znesek, ki presega 50.000,00 EUR.

Iz načela zakonitosti v kazenskem postopku, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v drugem odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika - KZ-1 (prej drugi odstavek 3. člena KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov (upoštevajo se torej tudi t.i. interni zakoni). Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona torej ni absolutna, temveč velja le v situaciji, ko je novejši kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni načeli: načelo konkretnosti in načelo alternativnosti. V skladu s prvim, je vprašanje, kateri zakon je milejši, treba vselej obravnavati glede na konkretno dejansko stanje. Ni torej odločilno, kateri zakon je abstraktno gledano milejši, temveč kateri je milejši glede na institute, ki jih mora sodišče uporabiti v konkretni zadevi. To torej pomeni, da je potrebno izhajati iz konkretnega dejanskega stanja, ki se ga potem presoja glede na stari in novi zakon. Odločitev sodišča pa mora biti vedno enoznačna, kar pomeni, da je potrebno uporabiti bodisi stari, bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh (načelo alternativnosti).

Obd. V.H. je obtožba očitala, da je pod točko I storil kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, saj je znašala velika premoženjska škoda, ki bi jo naj povzročil oškodovancu M.K. 41.357,86 EUR, ki je presegala 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo (3. točka trinajstega odstavka 126. člena KZ). Ker pa novi KZ-1 v 99. členu v 3. točki devetega odstavka za veliko premoženjsko škodo šteje znesek večji od 50.000,00 EUR, je takšna določba novega zakonika za obdolženca milejša. S svojim dejanjem je torej storil kaznivo dejanje goljufije, ki ga je potrebno kvalificirati po prvem odstavku 211. člena novega KZ-1, za storitev katerega pa je zagrožena kazen do treh let zapora. 90. člen KZ-1 v 4. točki prvega odstavka določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Ker pa bi naj obdolženec to kaznivo dejanje storil 28.8.1998 oziroma 23.10.1998, je kazenski pregon zoper njega zastaral najkasneje 23.10.2008. Zato je pritožbeno sodišče obtožbo zoper obdolženca za omenjeno kaznivo dejanje zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrnilo.

K pritožbi okrožne državne tožilke: Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolženca za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. V posledici tega ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe.

Po stališču pritožbe je obdolženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot direktor družbe pri izvajanju posla preslepil tako direktorja družbe kot direktorja družbe. Pritožba še opozarja na ugotovitve izvedenke finančne stroke I.L. v njenem izvedenskem mnenju, da v času sklepanja poslov družba ni bila sposobna poravnati svojih obveznosti do vseh oškodovancev.

Z navedenimi stališči pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da obdolžencu pri opravljanju gospodarske dejavnosti in sklepanju pogodb z oškodovanima družbama in ni mogoče očitati, da je ravnal z goljufivim namenom oziroma da je pri izvajanju posla preslepil obe omenjeni družbi, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da gre v primeru omenjenih pogodb za civilnopravno razmerje med obdolženčevo družbo in družbami oškodovancev. Za vse to sodišče prve stopnje navaja ustrezne in prepričljive razloge, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožba okrožne državne tožilke povsem prezre, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo zgolj ugotovitev izvedenke I.L., na katere mnenje se sicer pritožba tudi sklicuje, ampak je upoštevalo tudi druge dokaze, kot so izpovedbe prič, predvsem še predstavnikov podjetij, kot tudi izpovedbo stečajnega upravitelja. Izvedenka I.L. je ugotovila, da podjetje obdolženca konec leta 2001 še ni bilo prezadolženo, saj je bil kapital družbe konec leta 2001 še pozitiven, konec leta 2002 pa že negativen, zaradi česar bi iz tega podatka lahko sklepali, da je bila družba v zadnjem letu pred uvedbo stečaja (junij 2003) prezadolžena. Konec leta 2001 je imelo podjetje res za 308,554.000,00 SIT obveznosti in bi jih lahko pokrilo z izterjavo svojih terjatev v višini 234,835.000,00 SIT in s prodajo osnovnih sredstev v višini 19,854.000,00 SIT. Po mnenju pritožbe obdolženčeva družba ne bi mogla pokriti vseh svojih obveznosti. Pritožba pri tem spregleda, da okrožno državno tožilstvo obdolžencu očita, da je oškodovanima družbama bila povzročena velika premoženjska škoda, ki ne znaša toliko, kot je obdolženčeva družba imela terjatev do drugih. Ni moč torej upoštevati vseh dolgov, ki jih je imela obdolženčeva družba, ampak le dolgove do v obtožbi oškodovanih družb. Nedvomno je prvostopenjsko sodišče na podlagi zaslišanja stečajnega upravitelja ugotovilo, da je obdolženec imel smolo s poslovnimi partnerji. Ves čas do uvedbe stečajnega postopka nad obdolženčevo družbo si je le-ta prizadeval, da bi svoje obveznosti do upnikov izpolnil, kar pa mu ni uspelo zaradi okoliščin, ki niso bile na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je prav tako povsem pravilno zaključilo, da se po izvedenem dokaznem postopku ni potrdil očitek, da je obdolženec predstavnikom prej omenjenih družb prikril, da se družba nahaja v težki likvidnostni situaciji in da dolguje številnim upnikom, saj so predstavniki družb pred sklenitvijo posla preverili boniteto družbe. Povsem pravilno je tudi ugotovilo, da obstaja dvom, da je obdolženec spravil družbo v zmoto v zvezi z avtobazo, saj je imela ta družba že izkušnje s poslovanjem obdolženčeve družbe iz avtobaze in prav zaradi tega je direktor te družbe še kasneje dodatno sklenil pogodbo za avtobazo. Na kraju je zato potrebno pritrditi pravilnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov, ki bi z vso gotovostjo potrdili, da je bil pri obdolžencu podan naklep za storitev očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, zaradi česar ga je tudi upravičeno oprostilo obtožbe za to kaznivo dejanje.

K pritožbi obdolženčeve zagovornice: Ni moč pritrditi pritožbi obdolženčeve zagovornice, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo razloge za plačilo stroškov, ki bi jih naj obdolženec povzročil po svoji krivdi. Spregleda namreč, da je sodišče večkrat poslalo obd. V.H. vabilo za glavno obravnavo 9.10.2006, in sicer 16.8.2006, o čemer je bil obveščen dne 17.8.2006 in 18.8.2006, pa še 5.9.2006, kot tudi 6. in 7.9.2006, nakar je pošta sodišču nevročeno pisanje vrnila. Zaradi tega je sodišče moralo vabilo za glavno obravnavo obdolžencu vročiti preko pooblaščenega vročevalca, zaradi česar so nastali stroški. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje tudi ravnalo, ko je obdolžencu naložilo še plačilo stroškov preložitve glavne obravnave dne 12.9.2007, saj je o njej bil pravočasno obveščen in bi si lahko svoje delo organiziral tako, da bi se glavne obravnave udeležil. Ker se glavne obravnave ni udeležil, opravičilo pa prvostopenjsko sodišče upravičeno ni sprejelo, je zaradi preložitve oziroma neoprave glavne obravnave sodišče prve stopnje povsem utemeljeno obdolžencu naložilo stroške. Po obrazloženem se zato pokaže, da pritožbi obdolženčeve zagovornice ni moč ugoditi.

Po obrazloženem je moč zaključiti, da pritožbi okrožne državne tožilke in obdolženčeve zagovornice ne moreta omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ter sta zato pritožbi okrožne državne tožilke zoper prvostopni oprostilni izrek kot obdolženčeve zagovornice zoper izrek o stroških kazenskega postopka, neutemeljeni.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke in pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.