Jedro

Enotna kazen za kazniva dejanja v steku mora biti rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katere se enotna kazen izreka; biti mora torej v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi do celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti. V konkretnem primeru temelji izrek enotne kazni na takoimenovanem načelu asperacije, (2. točka 2. odstavka 47. člena KZ), po katerem mora biti, če so za kazniva dejanja v steku določene kazni zapora, enotna kazen večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči 15 let zapora. V kolikšni meri sodišče upošteva takšno načelo, je odvisno od okoliščin posameznih kaznivih dejanj, sinteze okoliščin vseh kaznivih dejanj, ki so bile upoštevane pri izreku enotne kazni in končno tudi od presoje, kolikšna enotna kazen ustreza teži teh dejanj, stopnji obsojenčeve krivde in njegovi nevarnosti.

Izrek

Pritožbi obsojenega M. P. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku takoimenovane "neprave obnove" obsojenemu M. P. na podlagi 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP spremenilo pravnomočni sodbi v odločbi o kazni in mu izreklo enotno kazen tri leta in en mesec zapora. Pri tem je kot že določeni kazni upoštevalo: kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Grosupljem, opr.št. K 78/92 z dne 15.7.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. Kp 1212/92 z dne 15.9.1992, obsodba se nanaša na kaznivo dejanje velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 166. člena KZ RS/1976; upoštevalo pa je tudi kazen eno leto in osem mesecev zapora, izrečeno za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS/1976 v zvezi s členom 22 KZ SFRJ s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani opr.št. III K 470/91 z dne 1.10.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. Kp 1624/92 z dne 21.1.1993. Obsojencu je v izrečeno enotno kazen štelo tudi pripor in že prestano kazen.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obsojenec. Iz obrazložitve pritožbe je mogoče razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlaga pa izrek nižje kazni.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da sta bili obsojencu v dveh pravnomočnih sodbah izrečeni dve kazni, da pri tem niso bile upoštevane določbe o izreku ene same kazni za kazniva dejanja v steku, kot to določata člena 47 in 48 KZ in je "zato obe navedeni pravnomočni sodbi v izreku o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izreklo enotno kazen tri leta in en mesec zapora".

Pritožnik v svoji pritožbi navaja, da ima glede na tako visoko kazen "pravico izvedeti, katera omilitvena določila oziroma katere obteževalne okoliščine je sodišče upoštevalo ob izreku enotne kazni".

Obsojenec se torej pritožuje zaradi pomanjkljive oziroma nejasne obrazložitve enotne kazni, torej smiselno zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojenčevi pritožbi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče odreči utemeljenosti.

Izrekanje enotne kazni ni zgolj obračunska operacija, pač pa sojenje.

Tudi pri izreku in odmeri enotne kazni se mora sodišče seznaniti z vsemi za odmero kazni relevantnimi okoliščinami, jih ovrednotiti in nato izreči enotno kazen, v obrazložitvi pa povedati, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni (8. odstavek 364. člena ZKP).

Enotna kazen za kazniva dejanja v steku mora biti rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katere se enotna kazen izreka; biti mora torej v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi do celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti. V konkretnem primeru temelji izrek enotne kazni na takoimenovanem načelu asperacije, (2. točka 2. odstavka 47. člena KZ), po katerem mora biti, če so za kazniva dejanja v steku določene kazni zapora, enotna kazen večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči 15 let zapora. V kolikšni meri sodišče upošteva takšno načelo, je odvisno od okoliščin posameznih kaznivih dejanj, sinteze okoliščin vseh kaznivih dejanj, ki so bile upoštevane pri izreku enotne kazni in končno tudi od presoje, kolikšna enotna kazen ustreza teži teh dejanj, stopnji obsojenčeve krivde in njegovi nevarnosti.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje omenjeno načelo upoštevalo le v omenjenem obsegu (enotna kazen je le za en mesec nižja od seštevka posameznih določenih kazni) in zakaj ne v večjem, kot bi ga po pritožnikovem mnenju moralo, ni pa navedena tudi podlaga (okoliščine) za izrek takšne enotne kazni.

Pritožnikov ugovor, da je sodba neobrazložena oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih, je torej povsem na mestu. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo utemeljeni pritožbi obsojenca, izpodbijano sodbo, ki je zaradi pomankljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem bo potrebno odpraviti navedene pomanjkljivosti v zvezi z izrekom enotne kazni.