Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Očitno je, da od obravnave vloge ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, saj bi bilo treba sporno vprašanje najprej sploh jasno opredeliti.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izkazani, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Obravnavana zadeva se je začela kot predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - računov, ki jih je tožnica kot upravnik večstanovanjske stavbe izstavila toženi stranki, ta pa jih ni plačal. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi se je postopek nadaljeval kot spor majhne vrednosti v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, zato je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

3. Zoper odločitev vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma trdi, da je od odločitve mogoče pričakovati oblikovanje zakonite in enotne sodne prakse glede aktivne legitimacije upravnika. Trdi, da je isto pritožbeno sodišče v zadevi istih pravdnih strank o enakih pravnih vprašanjih odločilo povsem drugače kot v drugi zadevi. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Po povzetku dela trditvene podlage ter odločitev nižjih sodišč navaja, da je odločitev očitno nepravilna in nezakonita. Pritožbeno sodišče naj bi kljub drugačnim tožbenim in pritožbenih trditvam ter izvedenim dokazom (z računi) vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi. Isto sodišče naj bi istega dne v pravdni zadevi P 39/2017 glede aktivne legitimacije upravnika oziroma glede potrebnih razlogov o pravno odločilnih dejstvih odločilo povsem nasprotno. Trdi, da je v izpodbijani sodbi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (računi).

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkreten primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča. 7. Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP).

8. Po prvem odstavku 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

9. Vrhovno sodišče je že v več zadevah poudarilo, da je odločitev o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, prepuščeno Vrhovnemu sodišču. Kadar je presodilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo1. 10. Sodba, ki jo izpodbija zahteva za varstvo zakonitosti, je sodba sodišča druge stopnje. Zato bi moralo Vrhovno državno tožilstvo utemeljiti, da je sodišče druge stopnje o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje odločilo napačno. To pomeni, da bi moralo podati jasne trditve o tem, da je na določeno pritožbeno navedbo odgovorilo s pravnim stališčem, ki je napačno ali pa da je pri preizkusu po uradni dolžnosti podalo pravno stališče, ki je pravno napačno. V nadaljnjem koraku bi se moralo nato izkazati, da obravnava takšnega (napačnega) pravnega stališča lahko odpira razpravo o pomembnem pravnem vprašanju, katerega rešitev je v javnem interesu.

11. Namesto tega je iz obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti mogoče zgolj slutiti, da naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča neskladen z listinami v spisu (pri čemer pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi ugotavljalo dejansko stanje, v obravnavani zadevi, ki je spor majhne vrednosti, pa tudi ni pristojno preizkušati njegove pravilnosti oziroma popolnosti). V zaključku vloge pa je postavljena še trditev, da naj bi bilo glede aktivne legitimacije tokrat odločeno drugače kot v drugi zadevi med istima strankama. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, v čem naj bi se odražala pravna različnost obeh odločitev ter kateri pravni problem naj bi v zvezi s tem sploh obravnavalo Vrhovno sodišče. 12. Očitno je, da od obravnave vloge ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, saj bi bilo treba sporno vprašanje najprej sploh jasno opredeliti.

13. Enako velja glede morebitnih procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje. Kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ju po navedbah Vrhovnega državnega tožilstva zagrešilo sodišče druge stopnje, sta uveljavljani povsem pavšalno.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izkazani, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

1 Glej odločbe VS RS: II Ips 138/2016 z dne 8. 9. 2016, II Ips 175/2015 z dne 12. 11. 2015, III Ips 77/2015 z dne 29. 9. 2015 ter III Ips 76/2014 z dne 25. 11. 2015.