Jedro

Stroškom, ki so oškodovancu nastali v zvezi s prometno nezgodo in jih je tožena stranka dolžna kriti na podlagi zavarovalne pogodbe (premoženjska škoda), se zavarovalnica ne more izogniti s sklicevanjem na določbe 13. in 40. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki urejajo povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja.

Urna postavka za tujo pomoč, kot pomoč svojcev v pri opravljanju fizioloških potreb, tuširanju oziroma kopanju, pri oskrbovanju in pripravi hrane itd., je po novejši sodni praksi od 4,00 do 6,00 EUR.

Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov prevoza v višini 0,37 EUR/km.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh po vročitvi te sodbe povrniti tožeči stranki 1.076,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 34.913,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 ter mu povrniti 3.822,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ni v ničemer upoštevalo nasprotujočih si trditev tožnika o tem, kdo je odgovoren za prometno nesrečo v tem postopku in v postopku pri zavarovalnici soudeleženega voznika A. Ravnanje tožnika ni izključni vzrok za nastanek nesreče, na potek dogodkov bi lahko vplival tudi drugi udeleženec, kot je v ponovljenem postopku ugotovil izvedenec. Če bi A. pravočasno in ustrezno reagiral, bi prišlo do trčenja z več kot polovico manjšo hitrostjo in bi bile poškodbe tožnika manj hude. A. bi moral začeti z zaviranjem takoj, ko je lahko opazil, da se tožnik vključuje v promet. Sodišče bi moralo ustrezno upoštevati soprispevek A. Glede višine prisojene odškodnine tožena stranka meni, da je previsoko odmerjena za telesne bolečine in nevšečnosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih. Tožnik je sicer trpel določene bolečine in nevšečnosti, sodišč ni dovolj upoštevalo, da je bil po nezgodi nezavesten ter da takrat bolečin ni trpel. Tožnik še vedno opravlja svoje delo vodovodnega inštalaterja, ne potrebuje obravnave pred invalidsko komisijo, da naj bi opustil rekreacijo pa ni dokazano. Glede odškodnine zaradi skaženosti tožena stranka meni, da ne gre za takšno obliko, ki bi opravičevala priznanje dosojenega zneska. Tožnik je bil ob odpustu iz rehabilitacije samostojen pri opravljanju vsakodnevnih opravil in mu ne gre odškodnina za tujo pomoč, tudi urna postavka je previsoka. Tožnik ni upravičen do prevoznih stroškov v času, ko je bil na zdravljenju, neutemeljeno je povišal stroške, ker si je izbral svojega zdravnika v B. Poleg tega bi moral zahtevati povrnitev prevoznih stroškov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja od ZZZS. Tudi v primeru priznanja te škode bi tožniku pripadali samo dejanski stroški za porabljeno gorivo za povprečno vozilo. Tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ker predpravdnemu zahtevku ni predložil ustrezne dokumentacije glede temelja zahtevka, zato ni bilo mogoče izdati poravnalne ponudbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju potem, ko je dopolnilo dokazni postopek, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Tožnik zahteva od tožene zavarovalnice nepremoženjsko in premoženjsko škodo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za prostovoljno AO plus zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Tožnik je bil kot voznik udeležen v prometni nezgodi 12. 7. 2011 v C., v kateri je bil huje telesno poškodovan. V celoti priznava svojo odgovornost za nastanek prometne nezgode, v kateri sta bili udeleženi dve vozili. Tožena stranka odklanja plačilo odškodnine iz AO plus zavarovanja, ker meni, da tožnik ni odgovoren oziroma ni v celoti odgovoren, da je prišlo do prometne nezgode in njenih posledic, ampak je zanjo odgovoren tudi voznik drugega udeleženega vozila, hrvaški državljan A.1

7. Enako kot v prvem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je za prometno nezgodo v celoti odgovoren tožnik sam, glede na sledeč potek dogodkov: tožnik je svoje vozilo najprej ustavil na desnem robu cestišča, nato pa nenadoma, ne da bi nakazal smer s smernim kazalcem ter se prepričal, ali je cesta prazna, zapeljal levo čez cestišče takrat, ko je pravilno po svojem voznem pasu pripeljal voznik A. Ker mu je tožnik presekal pot, se je skušal trku izogniti, vendar ga ni bilo več mogoče preprečiti. Takšen potek dogodkov pred trčenjem izhaja iz skladnih izpovedi tožnika in priče A., potrdil pa ga je tudi izvedenec cestnoprometne stroke, ki je v dopolnitvi izvedenskega mnenja in ob svojem zaslišanju razjasnil vprašanja o morebitni soodgovornosti voznika A. in odpravil vsak dvom o njegovi sokrivdi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenca, da je edini vzrok za prometno nezgodo ravnanje tožnika, medtem ko vožnji A. ni moč ničesar očitati, niti prekoračitve dovoljene hitrosti, niti prekratke varnostne razdalje, niti neustrezne reakcije glede na tožnikovo vožnjo.

8. Pritožba nima prav, da je voznik A. odgovoren, ker ni pravočasno in ustrezno reagiral, ko je oz. bi lahko opazil tožnikovo vozilo na razdalji 19 metrov pred trčenjem. Po mnenju pritožbe bi se moral v tistem trenutku odločiti za zaviranje, namesto da je skušal obvoziti tožnika, saj bi v primeru zaviranja prišlo do trka ob nižji hitrosti. Pritožbeni očitek v tej smeri je treba zavrniti. Izvedenec je na izrecno vprašanje sodišča odgovoril, da vožnji voznika A. ni moč ničesar očitati, torej tudi ne neustrezne reakcije pred trčenjem, ki je bilo neizbežno. Na pritožbeni očitek, da sodišče tožniku ne bi smelo verjeti, ker je sprva zahteval odškodnino pri odgovornostni zavarovalnici soudeleženega A., je toženi stranki že pravilno odgovorjeno v obrazložitvi sodbe. Če je pritožnik poskušal najprej doseči izplačilo odškodnine od zavarovalnice voznika soudeleženega vozila, še ne pomeni, da so v obravnavani zadevi njegove trditve o poteku nezgode neverodostojne. Za odločitev pomembne določbe splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus), ki so sestavni del med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe (priloge B6 do B8), je prvostopenjsko sodišče zato pravilno uporabilo in toženi stranki naložilo povrnitev škode za nastali zavarovalni primer.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ) tudi pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obseg tožnikovih poškodb zaradi prometne nezgode ni sporen, podrobno izhaja tudi iz v sodbi pravilno povzetega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke: pretres možganov, nestabilen zlom medenice(zlom obeh krakov sramnic obojestransko, zlom lateralne mase desne križnice, poka v predelu leve kolčne ponvice), zdrobljen zlom leve ključnice, zlom glenoida leve lopatice in zlom drugega rebra levo. Nedvomno gre za hude telesne poškodbe oziroma takšne, ki jih Fischerjev sistem razvrščanja telesnih poškodb uvršča med srednje hude in hude primere (III in IV). Tudi ni sporno obdobje trajanja bolečin in obseg nevšečnosti, ki jih je tožnik pretrpel, razen v delu, ki ga izpodbija pritožba, ko trdi, da je bil tožnik po nezgodi v nezavesti in da takrat bolečin ni trpel. Četudi to drži, na višino odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti ne more vplivati. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnik ob nezgodi izgubil zavest, vendar je bil že ob sprejemu v bolnišnico pri zavesti in je tožil zaradi hudih bolečin. Pravilna je tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema presojo sodišča prve stopnje, da tožnik trpi, ker ga bolečine med ostalim ovirajo pri opravljanju poklica vodovodnega inštalaterja in ker je moral opustiti športne aktivnosti. Tožnik je navedeno dokazoval s svojo izpovedbo, izvedenec medicinske stroke pa je glede na svoje dolgoletne izkušnje trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti v navedenem obsegu potrdil. Zato nima prav pritožba, da tožnik trajnih posledic ni dokazal. Prav tako ni nobenih razlogov za zavrnitev oziroma znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca in tožnikovo izpoved o tem, zakaj ga vidne brazgotine po operacijah motijo oziroma se zaradi njih počuti neprijetno, zato prisojena odškodnina ustreza okoliščinam primera in je primerljiva s podobnimi odškodninskimi primeri v sodni praksi.

10. Prvostopenjsko sodišče je tožniku za obdobje šestih mesecev po zaključku hospitalizacije in rehabilitacije prisodilo odškodnino iz naslova tuje pomoči in sicer za prva dva meseca po tri ure dnevno, nato za en mesec po dve uri dnevno in za nadaljnje tri mesece po eno uro dnevno, vse po urni postavki 5,00 EUR/uro. Ugotovilo je, da je tožnik podal ustrezno trditveno in dokazno podlago, da je potreboval tujo pomoč v navedenem obdobju, obseg tuje pomoči v tem obsegu in trajanju pa je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Zato je treba zavrniti pritožbene očitke, da je bil tožnik že ob odpustu z rehabilitacije sposoben in samostojen pri opravljanju vsakodnevnih opravil ter da pomoči ni potreboval. Da je tožniku v tem obdobju pomagala žena, je dokazano z izpovedbama obeh. Urna postavka za pomoč svojcev v podobnih primerih (pri opravljanju fizioloških potreb, pri tuširanju oziroma kopanju, pri oskrbovanju in pripravi hrane ipd.) je po novejši sodni praksi od 4,00 do 6,00 EUR2. 11. Glede premoženjske škode, nastale tožniku zaradi stroškov prevozov na zdravljenje, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnika, da je v času zdravljenja moral prevoziti 2.170 kilometrov, ker se je na preglede vozil iz Č. v B. Tožnik je višino stroškov za prevoz na zdravljenje pravočasno in natančno opredelil v pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2015 in sicer je navedel, na katere preglede, kdaj in kam oz. koliko km se je moral peljati z osebnim vozilom. Sodišče je z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo ugotovilo, da je bil tožnik prisoten na vseh terapijah, hospitalizacijah in pregledih, za katere je uveljavljal povrnitev potnih stroškov. Zavrniti je treba še pritožbeni očitek, da je tožnik uveljavljal povrnitev potnih stroškov tudi za čas, ko se je nahajal v bolnišnici in rehabilitacijskem zavodu, saj pritožba ne pove, konkretno kateri prevozi naj bi to bili, enako pavšalen pa je tudi pritožbeni očitek, da si je tožnik stroške povišal z izbiro zdravnika v B. in ne v kraju bivanja. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi moral tožnik potne stroške zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, gre za stroške v zvezi s prometno nezgodo, ki so tožniku nastali (174. člen OZ) in jih je tožena stranka dolžna kriti na podlagi zavarovalne pogodbe. Tožena stranka se ne more izogniti plačilu zahtevane premoženjske škode zgolj s sklicevanjem na določbe 13. in 40. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki sicer urejajo povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnik je upravičen zahtevati povrnitev stroškov prevoza od tožene stranke, ker gre za pravno priznano škodo, ki jo obsega zavarovalno kritje. Sodna praksa v podobnih primerih oškodovancem priznava strošek kilometrine 0,37 EUR/km3, zato se pritožbeno sodišče glede višine kilometrine strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. 12. Pritožba končno nima prav, da tožnik ni upravičen do zakonskih obresti od 20. 12. 2012 dalje. Tožnik je v odškodninskem zahtevku z dne 4. 12. 2012, v katerem je dal toženi stranki 15-dnevni rok za poravnalno ponudbo, navedel vse okoliščine poteka prometne nezgode, natančno opredelil poškodbe in potek zdravljenja ter specificiral vse postavke odškodnine. Priložil je tudi zdravstveno dokumentacijo, s katero je takrat razpolagal. Tožena stranka je šele 15. 1. 2013, torej po poteku roka iz odškodninskega zahtevka in tudi po poteku roka iz prvega odstavka 943. člena OZ, pisno pozvala tožnika, da ji pošlje še dodatno dokumentacijo glede podlage odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je tudi po prejemu zahtevanih listin (sodbe hrvaškega sodišča) vztrajala pri vseh do tedaj uveljavljenih ugovorih. O začetku teka zakonskih zamudnih obresti je prvostopenjsko sodišče zato pravilno odločilo skladno z določbo 299. člena OZ.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je zavrnilo pritožbo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka mora sama kriti svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki so opredeljeni v stroškovniku na koncu te vloge in sicer za izdatke, poštnino in nagrado za postopek v zvezi z rednimi pravnimi sredstvi, skupaj z DDV 1.076,39 EUR. Te stroške mora tožena stranka plačati v 15-tih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), v primeru zamude pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 S sodbo Okrajnega sodišča v Slavonskem Brodu št. K-142/12-24 z dne 3. 7. 2013 je bil A. pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja zoper varnost v prometu. 2 VSL I Cp 1649/2016, VSL II Cp 1665/2015, II Cp 2734/2014. 3 VSL II Cp 796/2017, VSL II Cp 3308/2012, VSL I Cp 2682/2016, VSC Cp 382/2016.