Jedro

Pravno zmotno je sklicevanje pritožnice na določbo 2. odst. 324. čl. ZOR. Ta namreč ureja vprašanje dolžniške zamude, kadar rok za izpolnitev pogodbene obveznosti ni določen. Dolžnik v takšnem primeru pride v zamudo in trpi zamudne posledice (pri denarni terjatvi torej zamudne obresti) šele z opominom, kar pa ne vpliva na upnikovo pravico do terjatve, ki je nastala takoj po sklenitvi asignacijske pogodbe, v katerih izpolnitveni rok denarne obveznosti tožene stranke ni bil določen. Z vložitvijo tožbe po izteku zastaralnega roka tožeča stranka zastaranja ni pretrgala. Za pretrganje zastaranja pa tudi ni zadostovalo, da je z bremepisom z dne 2.11.1995 od tožene stranke zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora v znesku 80.325,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te odločbe dalje do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3,204.010,00 SIT s pripadki in razveljavilo prvo in tretjo točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/07316 z dne 10.09.1998. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 193.249,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 13.10.1999 dalje do plačila, glede pravdnih stroškov tožeče stranke pa sklenilo, da jih krije sama. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pritožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 2. odst. 324. čl. ZOR, saj je tožeča stranka toženo stranko šele z izdajo bremepisa št. T 95-001 z dne 02.11.1995 (priloga A1) pozvala na izpolnitev pogodbene obveznosti, kar pomeni, da je tožena stranka zamujala z izpolnitvijo šele po 02.11.1995, zaradi česar terjatev tožeče stranke tudi ni zastarala. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in napadeno sodbo potrdi. Pri tem je zlasti opozorila, da spornega bremepisa ni mogoče šteti za poziv k izpolnitvi nezapadle obveznosti, glede katere rok izpolnitve ni določen (po 2. odst. 324. čl. ZOR), temveč kot opomin na izpolnitev že zapadle obveznosti, ki jo je tožeča stranka lahko upravičeno zahtevala takoj po sklenitvi asignacijske pogodbe (primerjaj 314. čl. ZOR), s katerim pa zastaranje ni bilo pretrgano (primerjaj 391. čl. ZOR). Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa je priglasila stroške za sestavo pritožbenega odgovora po odvetniški tarifi z 19 % DDV ter pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga pritožba očita prvostopnemu sodišču, ni podan. Že zato, ker rok za izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke (nesporno) ni bil določen, je sodišče prve stopnje po določbi 314. čl. ZOR pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka lahko zahtevala od tožene stranke takojšnjo izpolnitev po dne 24.02.1995 sklenjeni pogodbi o asignaciji (priloga A3). Zastaranje, na kar se je tožena stranka v sporu sklicevala (primerjaj 3. odst. 360. čl. ZOR), je torej začelo teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (glej 1. odst. 361. čl. ZOR), kar je bilo v konkretnem primeru z dnem 25.02.1995. Zastaralni rok treh let (glej 1. odst. 374. čl. ZOR) se je iztekel zadnji dan z zakonom določenega časa (glej 362. čl. ZOR), kar je bilo v konkretnem primeru z dnem 25.02.1998. Tako se pokaže, da je z dne 03.09.1998 vloženo tožbo tožeča stranka prepozno zahtevala sporno denarno terjatev od tožene stranke. Pravno zmotno je sklicevanje pritožnice na določbo 2. odst. 324. čl. ZOR. Ta namreč ureja vprašanje dolžniške zamude, kadar rok za izpolnitev pogodbene obveznosti ni določen. Dolžnik v takšnem primeru pride v zamudo in trpi zamudne posledice (pri denarni terjatvi torej zamudne obresti) šele z opominom, kar pa ne vpliva na upnikovo pravico do terjatve, ki je nastala takoj po sklenitvi asignacijske pogodbe, v katerih izpolnitveni rok denarne obveznosti tožene stranke ni bil določen (glej 314. čl. in 1. odst. 361. čl. ZOR). Z vložitvijo tožbe po izteku zastaralnega roka tožeča stranka zastaranja ni pretrgala (glej 388. čl. ZOR), za pretrganje zastaranja pa tudi ni zadostovalo, da je z bremepisom z dne 2.11.1995 (priloga A1) od tožene stranke zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti (glej 391. čl. ZOR). S temi razlogi je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej 353. čl. ZPP). Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora. V njem je namreč tožena stranka navedla vse pravno-relevantne razloge, ki jih je pritožbeno sodišče v odločbi o pritožbi tudi upoštevalo (glej 1. odst. 165. čl., 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP). Priglašeni stroški so po višini odmerjeni v skladu s 1. točko 16. Tarifne številke OT (glej 2. odst. 155. čl. ZPP).