Jedro

Učinek izpodbijane odločbe je prenehal prej, preden je bilo možno odločati o vloženi tožbi. Zadnji datum učinkovanja odločbe je namreč 31. 12. 2020. Če bi sodišče sledilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen, in bi v primeru ugoditve tožbi odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, si tožeča stranka svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati, saj je že minilo obdobje učinkovanja izpodbijane odločbe. Pravni interes bi lahko tožeča stranka izkazovala kvečjemu z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ki pa v konkretnem primeru ni bil postavljen.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožeči stranki dovoli obratovanje v podaljšanem obratovalnem času v gostinskem obratu A., ..., Portorož, in sicer v obdobju od „6. 5. 2020“ (pravilno 1. 1. 2020) do 1. 5. 2020 in od 15. 9. 2020 do 31. 12. 2020 v ponedeljek, torek, sredo, četrtek in nedeljo od 22.00 ure do 1.00 ure ter v petek, soboto in praznikih od 22.00 ure do 2.00 ure. V obdobju od 1. 5. 2020 do 15. 9. 2020 pa se dovoli obratovanje vsak dan v podaljšanem času od 22.00 ure do 2.oo ure. Pri tem mora tožeča stranka zaključiti s predvajanjem glasbe in drugimi hrupnimi dejavnostmi ob 1.00 uri, pri obratovanju pa je potrebno upoštevati veljavne predpise o hrupu.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožeča stranka vložila vlogo za prijavo razporeda obratovalnega časa. Odlok o merilih za določitev podaljšanja obratovalnega časa gostinskih obratov v občini Piran (v nadaljevanju Odlok) v 10. členu daje možnost občinski upravi, da prekliče oziroma ne izda soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času zaradi kršitev določil tega Odloka oziroma določi ustrezno spremenjen obratovalni čas. S strani pristojnih organov sta bili pri tožeči stranki v letu 2019 zaznani dve kršitvi in sicer dne 2. 6. 2019 ob 2.30 uri in dne 28. 6. 2019 ob 1.55 uri, ko je Policijska postaja Piran zabeležila kršitvi Zakona o varstvu javnega reda in miru. V skladu s 4. členom Odloka morajo gostinski obrati zaključiti s predvajanjem glasbe in drugimi hrupnimi dejavnostmi najkasneje ob 1.00 uri. Prvostopenjski organ ugotavlja kršitve na podlagi najmanj dveh postopkov pristojnih organov. V letu 2019 je gostinski obrat A. povzročil dve kršitvi javnega reda in miru, zaradi česar je prvostopenjski organ dovolil podaljšan obratovalni čas do 2.00 namesto do 3.00 ure, kot je bilo zaprošeno v vlogi.

3. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je nesporno, da sta bili v dveh prekrškovnih postopkih zaradi domnevnih storjenih kršitev izdani odločbi. Zoper obe odločbi sta bili vloženi zahtevi za sodno varstvo, ki sta bili posredovani v odločitev pristojnemu sodišču. Oba postopka sta bila v času odločitve prvostopenjskega organa v tekočem odločanju pred sodiščem. Domnevno pravnomočna plačilna naloga tožeči stranki nista bila nikoli vročena in z njima ni seznanjena, čeprav jo je v obeh prekrškovnih postopkih zastopal isti pooblaščenec. Navedena postopka zaradi prekrška sta bila ustavljena s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 435/2019 z dne 9. 10. 2020. Samo obravnavanje domnevnih kršitev s strani pristojnih organov ne zadošča izpolnitvi pomena pravnomočnega postopka. Po 199. členu Zakona o prekrških postane odločba organa za odločanje o prekršku pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo. Prvostopenjski organ nepopolno ugotavlja dejansko stanje s tem, ko kot glavni razlog za odločbo navaja pravnomočnost prekrškovnih postopkov. V neposredni bližini se nahaja več lokalov, ki so v obravnavanem času predvajali glasbo na terasah. Ni podlage za zaključek, da je tožeča stranka kršila javni red in mir s predvajanjem preglasne glasbe. Prvostopenjski organ tožeči stranki tudi ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so za odločbo pomembne. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil pravilno uporabljen prvi odstavek 3. člena Odloka, ki govori o tem, da je eden izmed pogojev za soglasje k podaljšanju obratovalnega časa, da gostinski obrat ni imel v predhodnem letu zaznanih kršitev s strani pristojnih služb ali drugih ukrepov v zvezi s kršitvami iz 8. člena in če ne gre za kršitve, do katerih prihaja zaradi obratovanja gostinskega lokala v podaljšanem obratovalnem času, pri čemer Odlok izrecno določa, da pravnomočnost postopka ugotavljanja kršitve ni bistvena. Iz dopisa Policijske postaje Piran izhaja, da sta bila dne 2. 6. 2019 izdana dva plačilna naloga, in sicer eden pravni osebi in eden odgovorni osebi pravne osebe, dne 28. 6. 2019 pa sta bila prav tako izdana dva plačilna naloga, in sicer eden pravni osebi in eden odgovorni osebi pravne osebe. Oba navedena plačilna naloga proti pravni osebi sta postala pravnomočna, zahteva za sodno varstvo pa je bila podana le zoper plačilna naloga, ki sta bila izdana zoper odgovorno osebo pravne osebe. Ne glede na navedeno pa Odlok v prvi alineji 3. člena izrecno določa, da pravnomočnost postopka ni pogoj za upoštevanje take kršitve. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva pravno varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

8. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima odločba le omejen časovni učinek in sicer se nanaša na obdobja od 1. 1. 2020 do 1. 5. 2020, od 15. 9. 2020 do 31. 12. 2020 ter od 1. 5. 2020 do 15. 9. 2020. Kot izhaja iz 5. člena Odloka, izdaja prvostopenjski organ soglasje za podaljšan obratovalni čas za posamezno koledarsko leto. Tožeča stranka je vložila tožbo z izpodbojnim tožbenim zahtevkom, saj v tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena dne 30. 10. 2020, zadeva pa je bila zrela za sodno odločitev 29. 1. 2021, ko je bil tožeči stranki vročen odgovor tožene stranke na tožbo. Učinek izpodbijane odločbe je torej prenehal prej, preden je bilo možno odločati o vloženi tožbi. Zadnji datum učinkovanja odločbe je namreč 31. 12. 2020. Če bi sodišče sledilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen, in bi v primeru ugoditve tožbi odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, si tožeča stranka svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati, saj je že minilo obdobje učinkovanja izpodbijane odločbe. Pravni interes bi lahko tožeča stranka izkazovala kvečjemu z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, ki pa v konkretnem primeru ni bil postavljen.

9. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožeči stranki pravni interes za vodenje postopka zaradi izpodbojnega tožbenega zahtevka prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo, saj ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. Tožeča stranka si namreč v tem upravnem sporu z izpodbojnim tožbenim zahtevkom svojega položaja ne more več izboljšati. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist tožeče stranke.

10. Glede na to, da je tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb in navedb tožene stranke ni opredeljevalo. Prav tako v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.