Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 406,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da stroški niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, razen 20 točk za dopis z dne 10. 7. 2024, odgovor na poziv sodišča. Pooblaščenka tožnika je zastopala delodajalca zavarovanca, zato bi moralo sodišče upoštevati, da se skladno s 1. c točko tar. št. 16 OT v zadevah, opredeljenih pod točko 1. b te tarife (v sporih s področja socialne varnosti) tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov upravne pritožbe, nastalih v predsodnem upravnem postopku, ki znašajo 250 točk. Gre za stroške, nastale zaradi obveznega predhodnega postopka, ki so bili potrebni, saj brez njih ni bilo mogoče uveljavljati zahtevka. Sodišče ni preverilo, ali so priglašeni stroški v upravnem postopku v skladu z OT, niti se ni oprlo na določila Pravilnika o stroških v upravnem postopku. Tožnik si je s pritožbo v upravnem postopku zagotovil pravno varstvo njegovih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin v upravnem postopku, ki jih skladno s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1 ne sme navajati pred sodiščem, če je imel možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Posledično je sodišče pooblaščenki tožnika priznalo tudi prenizke materialne stroške in DDV. Skupaj odvetniški stroški znašajo 983,22 EUR, ki jih mora sodišče naložiti tožencu. Sklepa o stroških zaradi nezadostne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožniku sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov, pri čemer ni obrazložilo, zakaj teh stroškov ni priznalo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne in da za priznanje višjih točk v Odvetniški tarifi (OT) ni podlage. Odločitev je zato mogoče preizkusiti.

7. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožnika upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1. c točki tar. št. 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tar. št., tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj z njim ni uspel (1. odstavek 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.