Jedro

Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba prenehala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.189,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo 126.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe1 dalje do plačila in njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Obširno povzema dejansko stanje in potek dogodkov pred odstopom od pogodbe 1. 7. 2021. Graja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker sodišče prve stopnje tožnika ni opozorilo na svoje naziranje, da bo sporno pogodbo štelo za mandatno pogodbo niti ga ni opozorilo na svoje stališče, da mu ne pripada odškodnina iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, ampak zgolj iz naslova negativnega pogodbenega interesa, zlasti z ozirom na to, da tožena stranka (v nadaljevanju toženka) ni podala nobenih ugovornih navedb v tej smeri in ni nikoli zatrjevala, da je sporno pogodbeno razmerje po svoji pravni naravi mandatno razmerje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je pogodbo o sodelovanju z dne 31. 5. 2020 štelo po njeni pravni naravi za mandatno pogodbo. Mandatna pogodba se največkrat uporabi za pravni posel, ne pa za dejanske posle, zlasti ne za delo nogometnega skavta, kar je bil tožnik. Ker se tožnik ni zavezal opravljati pravnih poslov, ne gre za mandatno pogodbo. Gre za atipično pogodbo o delu, in sicer zato, ker pri kateri ne gre za obligacijo rezultata, temveč za obligacijo prizadevanja oziroma za pogodbeno razmerje, ki navzven spominja na delovno razmerje. Sklicuje se na potrdilo z dne 26. 10. 2020, iz katerega izhaja, da tožena stranka potrjuje, da je tožnik v pogodbenem razmerju s toženko, da je njegovo delovno mesto skavt, zaradi česar je po službeni dolžnosti napoten po različnih krajih po Sloveniji za ogled nogometnih tekem. Sporno pogodbeno razmerje ima po vsebini vse elemente delovnega razmerja (bil je vključen v delovni proces toženke, direktorja toženke A. A. in B. B. je štel za njegova nadrejena, od njiju je prejemal navodila in jima poročal o svojem delu, šlo je torej za razmerje nadrejenosti in podrejenosti, tožnik je delo opravljal osebno za mesečno plačilo pod nadzorstvom in navodili toženke), kar izhaja iz razgovora med tožnikom in športnim direktorjem B. B., izpovedbe B. B. in C. C.. Nadalje navaja, da ima tožena stranka z vsemi svojimi zaposlenimi sklenjene takšne pogodbe kot s tožnikom in bi on, v kolikor bi sodišče izvajalo materialno procesno vodstvo in ga opozorilo, da bo sporno pogodbo štelo za mandatno pogodbo in da je upravičen zgolj do odškodnine iz naslova negativnega pogodbenega interesa, navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze. Zato mu je bila kršena pravica do izjavljanja. Gre mu odškodnina iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, ne le iz naslova negativnega pogodbenega interesa v tej zvezi se sklicuje na številne judikate). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo argumentacijo povzelo iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 311/2015 z dne 15. 6. 2017, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker je tožnik svoje delo ves čas opravljal. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati posnetek razgovora med tožnikom in pričo B. B., ni šlo za nedovoljen dokaz. Ker predlagani dokaz ni bil izveden, mu je bila kršena pravica do izjave. Pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Zatrjuje, da je v drugi pripravljalni vlogi z dne 11. 8. 2022 izrecno navedla, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, v isti pripravljalni vlogi se je toženka tudi v opombah sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 311/2015 glede višine tožbenega zahtevka v zvezi z razlikovanjem med pozitivnim in negativnim pogodbenim interesom. Priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Zato sodišče druge stopnje povzema razloge sodišča prve stopnje in zgolj še odgovarja na pritožbena izvajanja.

7.Tožnik v predmetni zadevi vtožuje odškodnino zaradi odstopa od pogodbe. Zatrjuje, da je toženka neutemeljeno odstopila od pogodbe o sodelovanju z dne 31. 5. 2020 (v nadaljevanju: pogodba) in mu zato gre odškodnina iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da sta tožnik v obliki samostojnega podjetnika (s.p.) kot sodelavec in toženka (Nogometni klub) kot naročnik dne 31. 5. 2020 sklenila pogodbo o sodelovanju, s katero se je tožnik zavezal, da bo za naročnika (toženko) v času trajanja pogodbe opravljal storitve s spremljanjem mladih talentiranih nogometašev na področju "RH, RBiH in RS", ki bi bili primerni za vključevanje v selekcije toženke in da bo izročil mesečna poročila o izvršenem delu, prav tako sta se dogovorili, da ima naročnik (toženka) pravico dajati navodila in posel nadzorovati (5. člen Pogodbe); naročnik pa se je navezal, da bo sodelavcu mesečno plačeval opravljeno storitev v znesku 3.600,00 EUR brez DDV in mu povrnil potne stroške, ki mu nastanejo pri izvršenem delu (4. člen Pogodbe). V skladu s 6. členom pogodbe je sodelavec (tožnik) za svoje delo neposredno odgovoren direktorju naročnika (toženke). Sporna pogodba je bila sklenjena za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 5. 2024, toženka pa je od nje odstopila 30. 6. 2021.

9.Sodišče prve stopnje je štelo, da je navedena pogodba po svoji pravni naravi predstavljala mandatno pogodbo, da je tožnik pogodbo izpolnjeval, in zaključilo, da je bil zato odstop od pogodbe s strani toženke z učinkom od 1. 7. 2021 neutemeljen, vendar tožniku kljub temu ni prisodilo odškodnine. Nosilni razlog sodišča prve stopnje je bil, da gre v skladu s 782. členom Obligacijskega zakonika (OZ)2 tožniku zgolj odškodnina iz naslova negativnega pogodbenega interesa, ne pa odškodnina v obliki pozitivnega pogodbenega interesa.3 Ker tožnik negativnega pogodbenega interesa ni zatrjeval, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

10.Sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih in se je da preizkusiti, pritožbeno uveljavljani očitki o kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so tako pavšalni, da se sodišče druge stopnje o njih ne more konkretizirano opredeliti.

11.Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti dokaza s predvajanjem zvočnega posnetka pogovora med tožnikom in športnim direktorjem toženke B. B. z dne 17. 6. 2021, ki je bil posnet brez vednosti slednjega (nedovoljeno snemanje). Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da gre za nedovoljen dokaz. To je utemeljilo s tem, da gre za nedovoljen poseg v pravico do varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter zasebnosti iz 37. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje temu stališču in pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12 z dne 10. 7. 2004, v skladu s katero bi bil poseg v pravico do zasebnosti in tajnosti pisem (35. in 37. člen Ustave) pod določenimi pogoji dopusten le, če bi za izvedbo dokaza, pridobljenega z nedovoljenim posegom v zasebnost drugega, obstajale posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno prisoditi, kateri pravici je treba dati prednost.4 V predmetni zadevi pa je tožnik s predvajanjem navedenega zračnega posnetka želel dokazati, da je temelj njegovega tožbenega zahtevka utemeljen, čemur je sodišče z izpodbijano sodbo v celoti pritrdilo (saj je štelo, da je tožnik pogodbo izpolnjeval in je toženka neutemeljeno odstopila od sporne pogodbe). Glede na to, da je bilo dejstvo, ki ga je tožnik z izvedbo predlaganega dokaza, s katerim je nedovoljeno posegel v zasebnost drugega, že dokazano, predlaganega dokaza že po splošnih pravilih (287. člen ZPP) ni potrebno izvesti, kaj šele, da bi bilo mogoče govoriti o tem, da obstajajo posebej utemeljene okoliščine za izvedbo tega dokaza v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12 z dne 10. 7. 2004.

12.Glede na to, da je pritožbeno nesporno, da je temelj tožbenega zahtevka podan (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), so brezpredmetna vsa pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka (zlasti obširno opisovanje kronologije dogodkov brez konkretizirane pritožbene graje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja).

13.Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo in da gre tožniku zgolj odškodnina iz naslova negativnega pogodbenega interesa. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela.5 Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki utemeljujejo zahtevek.6 Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.7 Po ustaljenem stališču v sodni praksi pa sodišču materialno procesnega vodstva ni potrebno izvajati, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka,8 saj bi stranka ob zadostni procesni skrbnosti to pravno podlago lahko predvidela. Tak je bil tudi primer v predmetni zadevi. Pritrditi je toženki, da je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 11. 8. 2022 izrecno navedla, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo in da se je v isti pripravljalni vlogi v opombah pod črto sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 311/2015, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, da gre v primeru neutemeljenega odstopa od pogodbe mandatarju zgolj odškodnina iz naslova negativnega pogodbenega interesa. To pomeni, da v predmetni zadevi ni šlo niti za sodbo presenečenja niti ni bilo potrebno sodišču prve stopnje izvajati materialno procesnega vodstva, tožnik pa je prekludiran s svojimi zatrjevanji (in s tem povezanimi dokaznimi predlogi), da so tudi drugi sodelavci toženke (nogometaši, trenerji, fizioterapevti) imeli sklenjene iste pogodbe in da je dejansko šlo za delovno razmerje, saj ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

14.Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sporna pogodba po svoji pravni naravi predstavlja netipično pogodbo o delu, ker niso bili dogovorjeni pravni, temveč dejanski posli. Pritožbeno ni sporno, da je pri sporni pogodbi šlo za obligacijo prizadevanja (kot ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo, da se tožnik kot nogometni skavt ni zavezal najti talentirane nogometaše za toženko, temveč se je zgolj zavezal, da si jih bo prizadeval najti). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je glavna razlika med podjemno in mandatno pogodbo namreč ravno v tem, da se s prvo dolžnik zaveže k rezultatu (obligacija rezultata), z drugo pa k prizadevanju, da bo dosegel rezultat (obligacija prizadevanja).9 Za razlikovanje med podjemno in mandatno pogodbo pa ni bistveno, ali sta se stranki dogovorili za opravo pravnih ali dejanskih poslov, kot napačno meni pritožba, saj se lahko k temu zavežeta z obema vrstama pogodb.10 Glede na navedeno in glede na to, da se je tožnik s sporno pogodbo zavezal k obligaciji prizadevanja, ni mogoče govoriti o tem, da bi bila sporna pogodba po svoji pravni naravi podjemna pogodba. Tosmerna pritožbena izvajanja so torej neutemeljena.

15.Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da ima sporna pogodba elemente delovnega razmerja in da gre dejansko za pogodbo o zaposlitvi. V prvi vrsti je treba izpostaviti, da je tožnik sporno "pogodbo o sodelovanju" sklenil v svojstvu samostojnega podjetnika ( s.p.) in da je bil obseg njegovih nalog zelo na splošno opisan, sam pa je imel, kot priznava tudi v sami pritožbi (ko povzema vsebino tajno snemanega pogovora s športnim direktorjem toženke) široko polje proste presoje, kako bo pogodbo izpolnjeval in v preteklosti ni dobival nobenih konkretnih navodil za svoje delo. Res je, da poimenovanje pogodbe ni pomembno (stranki sta sporno pogodbo poimenovali "pogodba o sodelovanju") in če sodišče ugotovi, da so med strankama dejansko obstajali elementi delovnega razmerja, potem gre za delovno razmerje, ne pa civilnopravno razmerje, ki sta ga stranki sicer formalno sklenili. Res je tudi, da se je tožnik zavezal delo opraviti osebno in da je imela toženka pravico dajati navodila in posel nadzorovati, kot je izrecno predvideno v 5. členu sporne pogodbe. Vendar je sodišče pri presoji pravne kvalifikacije razmerja med strankama vezano na trditveno podlago strank, tožnik pa je v predmetni zadevi zatrjeval, da je bil pri izbiri tekem, ki si jih bo ogledal, relativno samostojen. Tako je npr. že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 2.6.2022 v delu, kjer je povzemal vsebino svojega pogovora s športnim direktorjem toženke B. B. (z dne 17. 6. 2021), zatrjeval, da "je do sedaj bilo tako, da si je sam izbiral, katere tekme si bo ogledoval", po menjavi športnega direktorja pa je prosil za določena navodila. Tudi dokazi, ki jih je predložil tožnik, kažejo, da si je v različnih mesecih ogledal zelo različno število tekem. Tako si je marca 2017 ogledal dve tekmi, marca 2018 štiri tekme, februarja 2021 pet tekem, aprila 2021 13 tekem, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, maja 2021 štiri tekme, kot izhaja iz priloge A32 sodnega spisa, in junija 2021 eno tekmo, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in prilog A28 in A29 v sodnem spisu. To pomeni, da je pri opravljanju poslov (t.j. izbiri nogometnih tekem, ki si jih je ogledal) dejansko bil sorazmerno samostojen, kar pomeni, da o klasičnem razmerju nadrejenosti in podrejenosti, ki je značilna za delovno razmerje, ni mogoče govoriti. Zgolj obstoj navodil in nadzora s strani toženke in osebno opravljanje posla s strani tožnika pa glede na relativno samostojnost opravljanja dela tožnika ne kažeta na elemente delovnega razmerja. Kajti tudi pri mandatni pogodbi (za katero je značilno, da je sklenjena v interesu naročnika) je predvideno, da ima naročnik pravico dajati navodila in posel nadzorovati (768., 769., 771. in 772. člen OZ) in da naročnik posel izvrši osebno (770. člen OZ), ostale okoliščine predmetne zadeve pa ne kažejo na obstoj elementov delovnega razmerja (na katerega se, nenazadnje, tožnik sklicuje šele v pritožbi). Tega prepričanja sodišča druge stopnje ne more omajati niti potrdilo z dne 26. 10. 2020, saj iz navedenega potrdila ne izhaja, da je tožnik s toženko v delovnem razmerju, temveč v "pogodbenem razmerju", zato je tudi v tej luči treba razlagati nadaljnje besedilo navedenega potrdila, da je tožnikovo "delovno mesto skavt, zaradi česar je po službeni dolžnosti napoten po različnih krajih po Sloveniji za ogled nogometnih tekem."

16.Prav tako so neutemeljena tožnikova pritožbena izvajanja, da mu gre odškodnina iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa. Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba prenehala.

17.Pritožba nima prav, da VSRS sodba II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017 ni primerljiva s predmetno zadevo. Tudi v predmetni zadevi je bil obseg tožnikovih obveznosti zelo ohlapno opredeljen, tožnik je bil (po svojem naziranju in po naziranju sodišča prve stopnje) upravičen do plačila za delo ne glede na to, ali si je v enem mesecu ogledal zelo veliko število ali zelo malo tekem, do plačila za delo pa je bil upravičen tudi v obdobjih, ko tekem ni (splošno znano namreč je, da je v letnem in zimskem premoru obdobje, ko določen čas ligaških ali prijateljskih tekem ni), poleg tega pa tožnik sam priznava, da je upravičen do plačila za delo, če obišče zgolj eno nogometno tekmo na mesec (kot se je to zgodilo v mesecu juniju 2021, ko je 2. 6. 2021 obiskal tekmo v Kopru). To pomeni, da je naveden judikat Vrhovnega sodišča v bistvenem primerljiv s predmetno zadevo in uporabljiv v obravnavanem primeru. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik do škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa ni upravičen in da bi bil upravičen zgolj do škode v obliki negativnega pogodbenega interesa, ki pa je ni zatrjeval. Ker kljub obstoju temelja odškodninske odgovornosti nastanek pravno priznane škode ni niti zatrjevan (kaj šele dokazan), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

18.Judikati, na katere se sklicuje pritožba, niso primerljivi s predmetno zadevo, saj gre bodisi za judikate, ki se nanašajo na podjemno pogodbo ali na razrešitev direktorja gospodarske družbe (torej gre za statusno pravno razmerje med strankama), v predmetni zadevi pa gre za mandatno pogodbo.

19.Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Tožnik je s pritožbo propadel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP), in sicer: nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.625 točk po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22% DDV znese 1.189,50 EUR. Rok za plačilo pritožbenih stroškov je določen skladno s 313. členom ZPP, pri čemer začnejo zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (kot to določa 299. člen OZ).

-------------------------------

1Tožba je bila vložena 11. 10. 2021.

2V skladu z navedeno določbo lahko naročitelj odstopi od pogodbe, vendar mora v primeru odstopa od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, prevzemniku naročila izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

3Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na VSRS sodbo II Ips 311/2017 z dne 15. 6. 2027, točko 9 navedene sodbe, kot je razvidno iz 7 opombe pod črto prvostopenjske sodbe.

4Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12 z dne 10. 7. 2004.

5VSRS Sodba II Ips 75/2016 z dne 01.02.2018.

6VSRS Sodba II Ips 75/2016 z dne 01.02.2018.

7VSRS sodba II Ips 75/2016 z dne 01.02.2018.

8VSRS sodba III Ips 35/2012 z dne 15.04.2014.

9N. Plavšak v Juhart, Plavšak (ur.), Obligtacijski zakonik, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 211.

10N. Plavšak v Juhart, Plavšak (ur.), Obligtacijski zakonik, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 197; S. Cigoj, Obligacijska razmerja, Uradni list, Ljubljana 1978, str. 655.

11Značilnosti delovnega razmerja so, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR-1)

12Glej npr. VSRS sodba VIII Ips 77/2018 z dne 12.09.2018, VSRS sodba VIII Ips 120/2018 z dne 16.04.2019.

13Pri tem se je sklicevalo na stališče pravne teorije (S. Cigoj: "Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem", Ljubljana 1978, ČZ Uradni list SR Slovenije, strani 126 - 129), v skladu s katerim ima mandatar v primeru mandantovega neutemeljenega odstopa od pogodbe zgolj pravico do primernega dela nagrade, vendar pa "nima pravice do (celotne) nagrade, ker posel še ni bil (v celoti opravljen) in se tudi ne more šteti, da je mandatar oškodovan, ker posla ni mogel v celoti opraviti. Izpolnitev pogodbe je v mandantovem interesu." V tem smislu tudi Bukljaš v Bukljaš, Vizner, Komentar zakona o obveznim odnosima, 4. knjiga, Zagreb 1979, str. 2333-2334, ki zastopa stališče, da gre mandatarju v takem primeru zgolj povrnitev škode, če je že sklenil pogodbo s tretjo osebo in je ne more izvršiti, ali če zaradi pogodbe z mandantom ni prevzel kakšnega drugega posla (kar pomeni, da zagovarja stališče, da gre mandantu zgolj škoda iz naslova negativnega pogodbenega interesa).

14VSRS sodba II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017.

15Tožnik se je s pogodbo zavezal, da bo za naročnika (toženko) v času trajanja pogodbe opravljal storitve s spremljanjem mladih talentiranih nogometašev na področju RH, RBiH in RS, ki bi bili primerni za vključevanje od selekcije toženke (NK).

16Tožnik si je mesečno ogledoval zelo različno število tekem, od ene o trinajstih.

17Npr. VSRS sodba III Ips 226/2008, VSL I Cpg 916/2018 z dne 19. 6. 2019, VSL sodba I Cp 1554/2018 z dne 5. 9. 2018, VSL sklep I Cpg 277/2014, VSRS sodba VIII Ips 309/2017 z dne 22. 1. 2019.

18Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006 (Pravna mnenja 1/2006 str.7, obr).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35, 37 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 8, 722, 768, 769, 771, 772, 782, 782/2 Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 287, 337, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.