Jedro

Kljub temu, da je toženka med postopkom pred sodiščem opozarjala na nesklepčnost tožbe po višini, s čimer je odigrala vlogo materialnega procesnega vodstva, ki sicer pritiče sodišču, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, tožnica tožbe glede tapeciranja panelov po višini ni utemeljila. Toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe po višini in o nedokazanosti tožbenega zahtevka po višini je bil dovolj konkretiziran za presojo, da je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožnico. Torej bi ona morala, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, utemeljiti višino svojega zahtevka in dokazati, da je bil s toženko dosežen dogovor o višini plačila. Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno na več mestih poudarja, da je glede višine terjatve navedla ustrezno trditveno podlago, toženka pa za svoje navedbe ni predložila dokaza. Če dogovor o višini ni bil dosežen, je skladno z drugim odstavkom 642. člena OZ ona tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da znesek po vtoževanem računu ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. S poudarjanjem osebnega znanstva zastopnikov pravdnih strank, s sklicevanjem na pričakovano medsebojno zaupanje, na splošna načela obligacijskega prava, na toženkino neugovarjanje izdanemu računu ter njeno domnevno priznano višino terjatve, pa tega ni storila.

Iz nobenega pozitivnega predpisa ne izhaja, da račun, ki ga naslovnik ne zavrne oziroma, ki mu ne ugovarja, pomeni priznanje utemeljenosti terjatve, ki jo račun izkazuje. Nezavrnitev računa s strani toženke bi kvečjemu utegnila vplivati na dokazno oceno o utemeljenosti terjatve. Vendar to sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbiti.

Pripoznanje dolga po OZ nima učinka dogovora niti o nastanku obveznosti niti o njeni višini. Ne predstavlja torej samostojnega pravnega temelja za presojo obstoja ali nastanka terjatve in njene višine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v obrestnem delu izpodbijane II. točke izreka delno spremeni tako, da mora toženka plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 1.452,29 EUR tudi za obdobje od 22. 7. 2018 do 16. 8. 2018. II. V preostalem delu izpodbijane II. točke izreka in v izpodbijani III. točki izreka pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici v osmih dneh plača 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2018 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo tudi povrnitev (dela) pravdnih stroškov toženke v znesku 238,48 EUR s pripadki, (upoštevajoč uspeh tožnice v pravdi, III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da (1) sta pravdni stranki sklenili ustno podjemno pogodbo, s katero se je tožnica zavezala opraviti storitve (a) tapeciranje devetih panelov za šank in (b) tapetniška dela, toženka pa se je zavezala opravljeno delo plačati; (2) da je tožnica svojo obveznost izpolnila, toženka pa ne; (3) da je tožnica toženki po e - mailu 23. 1. 2018 posredovala ponudbo za tapetniške storitve, ki je vsebovala delo in ceno; (4) da je direktor tožnice B. V. izpovedal, da je na to ponudbo direktor toženke reagiral tako, da ga je poklical in sprejel ponudbo; (5) da pogodba o tapeciranju panelov cene ni vsebovala (6) da „je toženka zanikala sprejem ponudbe, tožnica pa nasprotnega dejstva ni zatrjevala“ (19. točka obrazložitve); (7) da je tožnica za opravljeno tapeciranje panelov toženki izdala račun št. 02 z dne 17. 7. 2018 v znesku 1.373,72 EUR (A 14), za opravljena tapetniška dela pa račun št. 01 z dne 28. 6. 2018 v znesku 1.452,29 EUR (A 12); (8) da je toženka sprejela tako opravljeno delo kot oba računa; (9) da toženka višini računov ni ugovarjala, niti jih ni plačala; (10) da je direktor toženke direktorju tožnice dvakrat zagotovil, da bo poskrbel za plačilo, rekoč: v četrtek boš imel in v tem tednu uredim; ter med drugim, (11) da je toženka navedla, da višjega zneska od 1.800,00 EUR tožnica od nje ne more zahtevati.

3. Na podlagi presoje, da pravdni stranki nista dosegli dogovora o ceni niti za prvo niti za drugo dogovorjeno delo, tožnica pa kljub opozarjanju toženke na pomanjkljive trditve glede višine tožbe v tem pogledu ni dopolnila, je presodilo da je tožba po višini nesklepčna. Upoštevajoč oceno toženke, da tožnici dolguje kvečjemu 1.800,00 EUR, pa je tožbenemu zahtevku ugodilo le v tej višini, za presežek (v znesku 1.026,01 EUR) pa ga je zavrnilo.

Pritožbi in odgovor toženke na pritožbo

4. Proti zavrnilnemu delu sodbe (II. točka izreka) in proti odločitvi o stroških (III. točka izreka) se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev tega dela sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Tudi toženka je vložila pritožbo. Ona je izpodbijala dajatveni del prvostopenjske sodbe. Ker pa takse za pritožbo ni plačala, je sodišče prve stopnje njeno pritožbo štelo za umaknjeno1. 6. Toženka je vložila tudi pravočasen odgovor na pritožbo. V njem je predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je tudi povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba je delno utemeljena in sicer delno proti odločitvi glede začetka teka zamudnih obresti, v preostalem delu pa ni utemeljena.

8. V nadaljevanju so naprej na splošno pojasnjena pravila, ki veljajo za pritožbeni postopek v sporih majhne vrednosti. Nato je odgovorjeno na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delno zavrnitev tožbenega zahtevka za tapetniška dela (po računu št. 02 z dne 17. 7. 2018), nato na tiste, ki se nanašajo na delno zavrnitev tožbenega zahtevka za tapeciranje panelov na šank (po računu št. 01 z dne28. 6. 2018), na koncu pa še na pritožbene navedbe proti obrestni in stroškovni odločitvi.

Posebnosti spora majhne vrednosti

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, povzeto v 2. točki te obrazložitve, vezano.

10. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe glede tapeciranja panelov

11. V izpodbijani sodbi je ob sklicevanju na 642. člen OZ pravilno pojasnjeno (10. točka obrazložitve), da določitev višine plačila ni bistvena sestavina podjemne pogodbe. Pravilno je tudi pojasnjeno, da višino plačila, če ni določena v pogodbi, določi sodišče. Vendar pa taka določitev plačila s strani sodišča, kot tudi smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ne sme biti arbitrarna. Glede na to, da se je toženka srdito upirala plačilu opravljenega dela, saj je zanikala celo sprejem naročenega dela, bi morala tožnica prepoznati, da višjega plačila od 1.800,00 EUR2 za vse svoje delo ne bo iztožila, če se ne bo pravdala povsem lege artis; torej če ne bo utemeljila višine tožbenega zahtevka tako, kot zahteva materialno pravo skladno z določilom 642. člena OZ in če ne bo tega storila skladno s postopkovnimi določili.

12. Za pritožbeno sodišče ni niti najmanjšega dvoma, da je toženka tožnici delo naročila, da ga je ona v vsem pravilno opravila in da ga toženka noče plačati. Zakaj ne, je stvar osebne percepcije akterjev te pravde, ki pa na odločitev o pritožbi ne sme vplivati. Sodišče mora odločati izključno v okviru postopkovnih in materialno pravnih določil. Izven okvirov določila drugega odstavka 7. člena ZPP mora upoštevati le tiste navedbe, ki jih ponudita pravdni stranki (212. člen ZPP). Nikoli izven citiranih določil, določil o pomoči neuki stranki ter določil o materialnem procesnem vodstvu pa se ne sme preleviti v pomočnika tiste stranke, za katero meni, da je pravica na njeni strani.

13. Kljub temu, da je toženka med postopkom pred sodiščem opozarjala na nesklepčnost tožbe po višini, s čimer je odigrala vlogo materialnega procesnega vodstva, ki sicer pritiče sodišču, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, tožnica tožbe glede tapeciranja panelov po višini ni utemeljila. Toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe po višini in o nedokazanosti tožbenega zahtevka po višini je bil dovolj konkretiziran za presojo, da je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožnico. Torej bi ona morala, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, utemeljiti višino svojega zahtevka in dokazati, da je bil s toženko dosežen dogovor o višini plačila. Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno na več mestih poudarja, da je glede višine terjatve navedla ustrezno trditveno podlago, toženka pa za svoje navedbe ni predložila dokaza. Če dogovor o višini ni bil dosežen, je skladno z drugim odstavkom 642. člena OZ ona tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da znesek po računu št. 02 ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. S poudarjanjem osebnega znanstva zastopnikov pravdnih strank, s sklicevanjem na pričakovano medsebojno zaupanje, na splošna načela obligacijskega prava, na toženkino neugovarjanje izdanemu računu ter njeno domnevno priznano višino terjatve (glej 14. in 15. točko), pa tega ni storila.

14. Iz nobenega pozitivnega predpisa ne izhaja, da račun, ki ga naslovnik ne zavrne oziroma, ki mu ne ugovarja, pomeni priznanje utemeljenosti terjatve, ki jo račun izkazuje. Nezavrnitev računa s strani toženke bi kvečjemu utegnila vplivati na dokazno oceno o utemeljenosti terjatve. Vendar to sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbiti.

15. Iz prvostopenjske ugotovitve, na katero je pritožbeno sodišče prav tako vezano, izhaja, da cena za tapeciranje panelov ni bila dogovorjena niti ob naročilu niti ob prevzemu naročila niti kasneje. Tožnica je ceno navedla šele v računu. Zato z SMS sporočilom, 13. 8. 2018 naslovljenim na toženko „zakaj še ni prejela plačila za izstavljeno blago, kot je bilo dogovorjeno“ in odgovorom toženke, da bo račun plačala, pravdni stranki nista dosegli dogovora o ceni za nazaj. Pripoznanje dolga po OZ nima učinka dogovora niti o nastanku obveznosti niti o njeni višini. Ne predstavlja torej samostojnega pravnega temelja za presojo obstoja ali nastanka terjatve in njegove višine. Skladno z določilom prvega odstavka 364. člena OZ se zastaranje pretrga, če dolžnik pripozna dolg. Pripoznava dolga torej učinkuje le na zastaranje3. Drugih učinkov zakon pripoznavi dolga ne pripisuje. Za presojo, da sta pogodbeni stranki dosegli dogovor o ceni, velja isto, kot velja za presojo, da je pogodba sklenjena - to je njun sporazum (15. člen OZ). Račun je enostranska listina. Zato izjava, da bo terjatev plačal, dolžnika zavezuje le, če za to obstoji realna pravna podlaga.

16. Tožnica ni bila tista, ki je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika toženca. Njegovo zaslišanje je v prid svojim navedbam (da tožnici ničesar ne dolguje) predlagala toženka. Zato je zmoten očitek sodišču prve stopnje, da je zgrešilo dokazno oceno, ker ni upoštevalo, da direktor toženke na zaslišanje ni prišel. Sicer pa tudi s to navedbo pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Ker tožnica, čeprav je bila na pomanjkljive trditve opozorjena, ustreznih trditev glede višine tožbenega zahtevka ni ponudila, drži prvostopenjska presoja, je tožba po višini ostala nesklepčna. Zahtevek iz nesklepčne tožbe ni utemeljen. Zakaj je sodišče kljub temu za 1.800,00 EUR ugodilo tožbenemu zahtevku, je razvidno iz izpodbijane sodbe, komentirano pa v 23. točki te obrazložitve.

Odgovori na pritožbene navedbe glede tapetniških storitev

18. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka v višini 1.452,29 EUR iz računa št. 01 zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na eni strani je ugotovilo, da je tožnica toženki po elektronski pošti poslala ponudbo za tapetniške storitve skupaj s cenami in da je opravljeno delo toženka brez pripomb sprejela, iz česar logično sledi, da sta stranki predhodno pogodbo za te storitve sklenili, na drugi strani pa je zapisalo, da je toženka zanikala sprejem ponudbe, tožnica pa nasprotnega dejstva ni zatrjevala. Iz tega pa sledi, da pogodba ni bila sklenjena. Taki razlogi prvostopenjske sodbe pa so sami s seboj v nasprotju, kot pravilno opozarja pritožnica.

19. Kadar sodišče prve stopnje zagreši takšno kršitev, mora pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 345.člena ZPP), razen če lahko zagrešeno nepravilnost samo odpravi. In prav to je storilo pritožbeno sodišče, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

20. Pogodba je sklenjena, ko se stranki dogovorita o bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Ponudba tožnice, ki jo je bila dne 32. 1. 2018 (A11) naslovila na toženko, vsebuje predmet in ceno. Torej je skladna z definicijo iz prvega odstavka 22. člena OZ. Iz prvostopenjske ugotovitve, da je tožnica delo opravila, toženka pa ga je sprejela, implicitno izhaja, da je predhodno sprejela sprejela tožničino ponudbo. S sprejemom ponudbe pa je bila pogodba sklenjena. Zato predstavlja prvostopenjsko pritrjevanje toženki, da do dogovora o ceni ni prišlo, ker je zanikala sprejem ponudbe, tožnica pa ni nikjer navedla, da je toženka njeno ponudbo sprejela, ne le zmotno uporabo materialnega prava, ampak tudi obremenitev sodbe z razlogi, ki so si v nasprotju. Sodišče mora odločati v konteksu povezanosti trditvene podlage in izvedenih dokazov. Izjava zakonitega zastopnika toženke, da „ponudba tako ali tako velja“ zato govori v prid presoji, da je bila pogodba sklenjena. Glede na navedeno je pravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna zato, ker v trditveni podlagi, čeprav vsebuje dovolj elementov za presojo, da je bila pogodba sklenjena (predmet, ceno, navedbo, da je bilo delo brez ugovorov prevzeto, da je toženka obljubljala plačilo), ni točno tistih besed, s katerimi v izpovedi na glavni obravnavi stranke zagovarjajo svoje zahtevke.

21. Na drugi strani pa pritožbeno sodišče poudarja, da je s tem, ko je toženka ponudbo z dne 23. 1. 2018 sprejela, prišlo do dogovora o višini cene le v obsegu postavk, ki so navedene na ponudbi4. Iz primerjave med ponudbo z dne 23. 1. 2018 (A11) in računom št. 01 (A12) izhaja, da v računu obračunane postavke jogi rjuha 90x200 cm, prevleka za vzglavnik ter vzglavnik, niso vsebovane v ponudbi. Za 206,00 EUR, kolikor znaša cena za blago, ki niso vsebovane v ponudbi, tožnica tako ni dokazala, da je toženka sprejela njeno ponudbo. Iz gornje obrazložitve sledi, da je tožbeni zahtevek po računu št. 01 tudi po višini utemeljen v znesku 1.246,29 EUR, v preostanku za znesek 206,00 EUR pa zaradi nesklepčnosti tožbe po višini ostaja neutemeljen.

22. Pritožbene navedbe, da so bile z računom št. 01 obračunane še dodatno ustno naročene storitve, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnica ni navedla, zakaj teh navedb ni ponudila že v postopku na prvi stopnji. Zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

23. Iz zgornjih razlogov sledi, da je tožbeni zahtevek na plačilo tapetniškega dela (od vtoževanih 1.452,29 EUR) utemeljen do višine 1.246,29 EUR. Tožba na plačilo tapeciranja panelov pa je, kot rečeno, po višini nesklepčna. Ker pa je toženka sama menila, da za oboje del pripada tožnici kvečjemu 1.800,00 ERUR, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je tožbenemu zahtevku ugodilo le v tej višini, pa četudi je to storilo deloma iz drugih razlogov.

24. Tožnica zatrjuje tudi protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave. Podana takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino. Pritožnik, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirano opisati tako, da navede, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev in tudi kateri konkretni listini nasprotuje in navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne pa na pravna stališča ali dokazno presojo sodišča prve stopnje. Česa takega pa pritožnica izpodbijani sodbi ne očita. Zato niti ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

25. Prav tako ni mogoče soglašati s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje tožnici odvzelo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da ni razkrilo svojega pravnega stališča in ji dalo možnosti, da se o tem izjavi. Na ta pritožbeni očitek odgovorjeno že v 13. točki te obrazložitve. Glede na navedeno ne drži, da izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja, saj je v postopku tožnica imela možnost učinkovitega izjavljanja.

K odločitvi o pritožbi na tek prisojenih obresti

26. Od zahtevka na plačilo tapetniških storitev je tožnica zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od 21. 7. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je ugodilo obrestnemu zahtevku šele za čas od 17. 8. 2018. Ker je zahtevek iz računa št. 01 z dne 28. 6. 2018 zapadel v plačilo 21. 7. 2018, po presoji pritožbenega sodišča pa je utemeljen v višini 1.246, 29 EUR, drži (sicer zelo splošen) pritožbeni očitek, iz katerega izhaja, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od tega zneska že od 22. 7. 2018. Zato je pravilna uporaba materialnega prava v tem obsegu zahtevala delno spremembo izpodbijane sodbe tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

K odločitvi o pritožbi proti pravdnim stroškom

27. Proti tej odločitvi se pritožnica pritožuje le posledično. Ker pa s pritožbo proti glavni stvari ni bila uspešna, razen v malenkostnem obrestnem delu, ta uspeh nima učnikov na odločitev o pravdnih stroških (prvi odstavek 39. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus tega dela sodbe. Ob tem pa ni zasledilo nobenih kršitev. Zato je pritožbo tudi proti stroškovni odločitvi zavrnilo in tudi ta del izpodbijane sodbe potrdilo.

K odločitvi o stroških pritožbenih stroških

28. Uspeh pritožnice je bil minimalen. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. V odgovoru na pritožbo je toženka v glavnem le ponovila svoje navedbe. S tem ni prav nič doprinesla k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi ona nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

1 Sklep z dne 20. 1. 2020 2 Glede na to, da je zahtevek za plačilo tapetniškega dela nižji od tega zneska, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. 3 Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1106/2011 z dne 14. 11. 2012 ter odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009. 4 Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do navedb tožnice, da so protispisne navedbe prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni navedla koliko terja za posamezen artikel dobavljenega blaga, saj to za samo odločitev ni pomembno.