Jedro

Nenavzočnost obsojenca ob prihodu policistov na naslov njegovega bivališča, kjer je živel skupaj z družino, zaradi hišne preiskave, ki sploh ni bila opravljena, ker je obsojenčeva mati obsojenčeva oblačila, na katere se je odredba sodišča nanašala, prostovoljno izročila policistom, ne predstavlja kršitve obsojenčeve ustavne pravice iz tretjega odstavka 36. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 4. 2010 spoznalo za kriva: A. T. kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ (dejanje je opisano pod točko 1. izreka), za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora; kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 2. izreka), za katero mu je določilo kazen en mesec zapora; poskusa kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po tretjem in prvem odstavku 143. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje je opisano pod točko 3. izreka), za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora; kaznivega dejanja ugrabitve po drugem in prvem odstavku 144. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje je opisano pod točko 4. izreka), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora; kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku 183. člena v zvezi s 25. členom KZ (dejanje je opisano pod točko 5. izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti zapora; kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 7. izreka), za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku 183. člena v zvezi s 25. členom KZ (dejanje je opisano pod točko 8. izreka), za katero mu je določilo kazen dveh let zapora; nakar mu je izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora; v enotno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 11. 4. do 3. 10. 2008 ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in D. Č. kaznivega dejanja ugrabitve po drugem in prvem odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ (dejanje je opisano pod točko 4. izreka), kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku 183. člena v zvezi s 25. členom KZ (dejanje je opisano pod točko 5. izreka) in poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po četrtem, tretjem, drugem in prvem odstavku 302. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 6. izreka), za katere mu je na podlagi prvega in drugega odstavka 89. člena KZ in prvega in drugega odstavka 90. člena KZ izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora; v izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 11. 4. do 3. 10. 2008, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka; pod točko A/II. izreka pa je D. Č. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo predloga za kaznovanje za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po tretjem in prvem odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 6. 2011, ob reševanju pritožbe zagovornice obtoženega D. Č., izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede tega obtoženca v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izreklo eno leto in šest mesecev mladoletniškega zapora; sicer pa pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženemu A. T. pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega A. T. pravočasno dne 21. 11. 2011 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 6. 6. 2012), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zahtevi navajajo tudi, da je v konkretni zadevi dvom o resničnosti odločilnih dejstev tako velik, da dajejo pobudo Vrhovnemu sodišču, da samo po uradni dolžnosti sodbo na podlagi 427. člena ZKP razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka v pisnem mnenju podanem dne 11. 7. 2012 predlaga zavrnitev zahteve, ker v zahtevi uveljavljane kršitve postopka niso podane, zahteva pa s poskusom razvrednotenja izjav oškodovanke in drugačne presoje le teh, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenčevi zagovorniki seznanjeni dne 16. 7. 2012. Obsojencu sodno pismo ni bilo vročeno, ker obsojenec, kljub poskušanim vročitvam dne 13. 7. in 2. 8. 2012 sodnih pisanj ni prevzel ter je bilo zadnje dne 20. 8. 2012 sodišču vrnjeno z oznako „ni dvignil“.

B.

6. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in podatke spisa, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so se zaradi kaznivih dejanj storjenih od jeseni 2006 do maja 2008 na škodo mladoletne oškodovanke (roj. ... 1993), ki tako v času storitve dejanj še ni bila stara 15 let, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodili kazenski postopki, in sicer: Km 133/2007, kjer je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 5. 2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 87/2007 z dne 14. 8. 2007 mladoletnemu M. Č. izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, mladoletnemu U. F. izrečen vzgojni ukrep strožjega nadzorstva Centra za socialno delo in mladoletnemu A. A. izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni dom; III K 91/2008, kjer so bili obtoženi D. N., U. K. in U. F. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 5. 2011 oproščeni obtožbe (obtožba vložena dne 13. 6. 2008), sodba pa je bila na pritožbo državnega tožilstva razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 21813/2012 z dne 15. 11. 2012 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje; III K 104/2008, kjer so bili v enotno obravnavanje združeni kazenski postopki zoper obtoženega A. T. II K 323/2007 (obtožba vložena 16. 10. 2007), III K 132/2008 (obtožni predlog vložen 22. 9. 2008) in III K 104/2008 (obtožba vložena 10. 7. 2008) ter se je zadeva vodila pod III K 104/2008 in zaključila z izpodbijano pravnomočno obsodilno sodbo; da je bila mladoletna oškodovanka v vseh teh kazenskih postopkih večkrat zaslišana tako v preiskavi, kot na glavnih obravnavah.

B.-2

7. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna, tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravnorelevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato je sklicevanje obsojenčevih zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornikov o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje), zakaj ne.

8. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona.(1) Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo. Kriterijem določbe prvega odstavka 424. člena ZKP zato ne zadošča sklicevanje vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti na pritožbo, ko vložniki v zahtevi navajajo, da „v izogib ponavljanju ta zahteva za varstvo zakonitosti napotuje na navedbe pritožbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbene navedbe v tej smeri šteje za integralni del te zahteve za varstvo zakonitosti ter jih upošteva pri odločanju o utemeljenosti te zahteve za varstvo zakonitosti“. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo kršitev zakona, ki naj bi jih vložniki uveljavljali v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in jih v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh niso konkretizirali.(2)

9. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo v zvezi s kaznivim dejanjem storjenim dne 15. 11. 2006 (dejanje je opisano pod točko 8. izreka sodbe sodišča prve stopnje) z navedbo, da stališče sodišča prve stopnje, da je oškodovanka vse od prijave prvega historičnega dogodka, ki se je zgodil 15. 11. 2006, vseskozi enako opisovala kaj se ji je zgodilo, nima podlage v vsebini listin, ki so v spisu, zato da so razlogi sodbe v ključnem nasprotju med tem kar se navaja v razlogih sodbe in tem kar je zapisano v teh listinah. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka – takoimenovane protispisnosti ne konkretizirajo. Ne navajajo namreč v čem naj bi bila protispisnost in na katero odločilno dejstvo se nanaša. Zato tako nekonkretiziranih navedb o kršitvi postopka Vrhovno sodišče niti ni moglo presojati.

10. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker da je bilo obrambi onemogočeno, da bi učinkovito izpodbijala verodostojnost oškodovanke. Ta kršitev pa je po navedbah vložnikov v zahtevi vplivala na pravilnost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v tem kazenskem postopku bila mladoletna oškodovanka zaslišana ne le v preiskavi, temveč v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika tudi na glavni obravnavi 13. 3. 2009. Zaslišanje mladoletne oškodovanke na tej glavni obravnavi je trajalo več kot dve uri, ko je odgovarjala in odgovorila tudi na številna vprašanja obsojenčevega zagovornika. Na njeno izpovedbo pred sodiščem v tem kazenskem postopku je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi oprlo svoje dokazne zaključke. Glede na takšno neposredno zaslišanje mladoletne oškodovanke na glavni obravnavi, ni mogoče pritrditi navedbam v zahtevi o kršitvi pravic obrambe na glavni obravnavi iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izpovedbo oškodovanke.

11. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi iz drugega odstavka 371. člena ZKP tudi zaradi zavrnitve predloga obrambe za zaslišanje izvedenca dr. P. Tudi ta kršitev je po navedbah vložnikov v zahtevi vplivala na pravilnost izpodbijane pravnomočne sodbe, saj če bi sodišče prve stopnje zaslišalo tega izvedenca, ki je izvedensko mnenje podal v kazenski zadevi III K 91/2008, bi to moglo pripeljati po mnenju zagovornikov do dodatnega omajanja verodostojnosti navedb oškodovanke.

12. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP presoja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, torej če je taka kršitev vplivala na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Tega pa vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca dr. P. niti ne zatrjujejo, saj navajajo, da je zavrnitev tega dokaza mogla vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi sicer Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca dr. P. obrazloženo zavrnilo (sodba sodišča prve stopnje str. 21 – 22, in 72 – 73, sodba sodišča druge stopnje točka 9.). Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je dr. P. izvedensko mnenje o mladoletni oškodovanki izdelal v drugi kazenski zadevi dne 17. 4. 2009 zoper druge obdolžence (III K 91/2008) in je njegovo izvedensko mnenje v konkretni zadevi sodišču na glavni obravnavi predložila obramba obsojenega T. Sodišče se je, kot to izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, z mnenjem izvedenca seznanilo, izvedenca vabilo na glavne obravnave (dne 8. 6. 2009, 12. 3. 2010 in 2. 4. 2010), vendar ga iz objektivnih razlogov (izvedenčevo bivanje v tujini, operacija in predvidena daljša postoperativna rehabilitacija) ni moglo zaslišati. Zaradi razhajanj v izvedenskem mnenju dr. P. o oškodovanki z dne 19. 4. 2009 v kazenski zadevi III K 91/2008 in izvedenskim mnenjem psihologinje N. H. o oškodovanki v tej kazenski zadevi z dne 1. 7. 2008, dopolnjenim dne 21. 8. 2009 ter njenemu neposrednemu zaslišanju na obravnavah, je sodišče odredilo novo izvedenstvo klinične psihologije za mladoletno oškodovanko, katerega je dne 11. 11. 2009 izdelala dr. Z. F., zatem pa odredilo še izvedenstvo psihiatrične stroke za oškodovanko katerega je izdelal dr. G. M. Zato v zahtevi zatrjevana kršitev pravic obrambe z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenca P. ni podana.

13. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s kaznivim dejanjem storjenim dne 15. 11. 2006 (dejanje je opisano pod točko 8. izreka sodbe sodišča prve stopnje) uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče uporabilo izjavo, ki jo je mladoletna oškodovanka dala izvedenki N. H. v postopku Kmp 43/2007 in je izvedenka s spraševanjem mladoletne oškodovanke presegla okvir naložene ji naloge, zato gre za izjavo pridobljeno s kršitvijo človekovih pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, na to izjavo pa se je oprlo sodišče. 14. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 23. člena zagotavlja vsakomur pravico do sodnega varstva, saj določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ko zahteva govori o kršitvi navedene ustavne določbe, te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, temveč jo le zatrjuje.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v zadevi Km 133/2007 (zoper mladoletne M. C., U. F. in A. A.) sodnica za mladoletnike dne 7. 2. 2007 zaslišala takrat trinajstletno oškodovanko. Zaradi psihičnega stanja mladoletne oškodovanke ob tem zaslišanju, je (v soglasju z državnim tožilcem, pooblaščencem oškodovanke ter zagovorniki vseh treh mladoletnih obdolžencev) z odredbo z dne 13. 2. 2007 odredila izvedenstvo s področja klinične psihologije za mladoletno oškodovanko in zaslišanje mladoletne oškodovanke s pomočjo psihologa, kar je zaupala sodni izvedenki N. H. Glede na navedeno odredbo sodišča, navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti o preseženem okviru delovanja izvedenke ob podaji mnenja dne 19. 3. 2007 v zadevi Km 133/2007, nimajo podlage. V konkretni zadevi je sodišče navedeno izvedensko mnenje prebralo tako kot številne druge listinske dokaze, svoje dokazne zaključke o udeležbi obsojenega T. pri kaznivem dejanju storjenim na škodo mladoletne oškodovanke dne 15. 11. 2006, skupaj s posebej obravnavanimi in prej navedenimi mladoletniki, pa oprlo na oškodovankino izpovedbo kot jo je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje (in za katero sodišče v sodbi ugotavlja, da je enaka njeni izpovedbi, kot jo je podala v postopku zoper mladoletnike) ter jo je v povezavi z ostalimi v postopku izvedenimi dokazi ocenilo kot verodostojno (sodba sodišča prve stopnje str. 56 – 62, sodba sodišča druge stopnje točka 10.). Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi o kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Zagovorniki, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je izvedenka N. H. s „svojim ravnanjem prekršila načelo nepristranskosti“ se določno ne opredelijo v katerem postopku naj bi izvedenka prekršila načelo nepristranskosti. Taki očitki na delo izvedenke v zadevi Km 133/2007 so v konkretni kazenski zadevi neupoštevne. Glede dela izvedenke v tej kazenski zadevi, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedenstvo v tej kazenski zadevi odrejeno z odredbo sodišča z dne 29. 5. 2008, ki je bila vročena dne 30. 5. 2008 obsojenčevemu takratnemu zagovorniku po pooblastilu, izdelano izvedensko mnenje pa je bilo dne 3. 7. 2008 vročeno obsojenčevim sedanjim zagovornikom. Ne na odreditev izvedenke, ne na njeno pisno izdelano mnenje zagovorniki obsojenca niso imeli pripomb. Šele na glavni obravnavi leto dni kasneje, potem ko je sodišče prve stopnje pribavilo kazenska spisa Km 133/2007 in III K 91/2008, so zagovorniki zahtevali izločitev izvedenke, izločitev izvedenke je sodišče prve stopnje zavrnilo, takšne odločitve sodišča pa zagovorniki s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje niti niso izpodbijali.

18. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v zvezi z izvedencem dr. G. M. zatrjujejo pomanjkanje nepristranskosti, ker izvedencu ni bilo na voljo „procesno gradivo iz spisa III K 91/2008“, pri tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti tega gradiva ne konkretizirajo. Zatrjujejo pa, da bi navedena okoliščina gotovo mogla vplivati na pravilnost izvedenskega mnenja dr. M. 19. Določbe ZKP o izločitvi sodnikov se smiselno uporabljajo tudi za izvedenca (prvi odstavek 44. člena ZKP). Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca takoj ko zveza razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi obsojenec ali njegovi zagovorniki v roku iz drugega odstavka 41. člena ZKP sploh zahtevali izločitev izvedenca dr. G. M. v konkretni zadevi. Zato z nakazovanjem na izločitveni razlog šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne morejo uspešno uveljavljati procesne kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot posledice kršitve 6. točke 39. člena ZKP.(3)

20. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo v zvezi s kaznivim dejanjem storjenim dne 11. 4. 2008 (dejanje je opisano pod točko I/5 izreka sodbe sodišča prve stopnje), ker da se sodba opira na rezultat analize DNK na obsojenčevih spodnjicah. Zaseg obsojenčevih spodnjic je bil nezakonit, ker je bil pridobljen s kršitvijo obsojenčeve pravice iz 36. člena Ustave, zato rezultati DNK analize sledov najdenih na teh spodnjicah predstavljajo „sadež zastrupljenega drevesa“.

21. Pravilno vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da so policisti pridobili odredbo za hišno preiskavo stanovanja, kjer je skupaj s starši, sestro in bratom živel obsojenec. To izhaja iz odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 4. 2008, s katero je preiskovalna sodnica odredila hišno preiskavo na naslovu obsojenčevega bivališča in zaseg obsojenčevih oblačil: jeans hlač, črne jakne s kapuco in spodnjih hlač boksaric bele barve. V zvezi s hišno preiskavo je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že presodilo, da odredba o hišni preiskavi obsega poleg dovoljenja za vstop v samo stanovanje oziroma druge prostore, dovoljenje za opravo hišne preiskave in le za veljavnost slednjega dela je predpisana obligatorna navzočnost dveh prič(4) ter, da prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za preiskavo v smislu določil ZKP o hišni preiskavi(5). Pravilno vložniki tudi navajajo, da je bele spodnje moške hlače policistom izročila obsojenčeva mati, saj to izhaja iz potrdila o zasegu predmetov z dne 12. 4. 2008, na katerega slednja ni imela pripomb in ga je podpisala. Nenavzočnost obsojenca ob prihodu policistov na naslov njegovega bivališča, kjer je živel skupaj z družino, zaradi hišne preiskave, ki kot izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe sploh ni bila opravljena, ker je obsojenčeva mati, ki je tudi bila uporabnica skupnega stanovanja na P. ulici v Ljubljani, njegova oblačila in spodnjice prostovoljno izročila policistom, ne predstavlja kršitve obsojenčeve ustavne pravice iz tretjega odstavka 36. člena ZKP. Obsojenčeva mati je policistom prostovoljno izročila obsojenčeva oblačila, na katere se je odredba sodišča nanašala. Zato ne zaseg, ne preiskava zaseženih oblačil (na belih spodnjicah najden le DNK obsojenca) ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanimi kaznivimi dejanji sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivih dejanj nasilništva, ogrožanja varnosti, poskusa protipravnega odvzema prostosti, ugrabitve ter spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, storjenih na škodo iste mladoletne oškodovanke, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe izhaja, da sodišče zagovoru obsojenca (in tudi soobsojenega D. Č.), ki sta dejanja zanikala, ni sledilo. Opirajoč se na izpovedbo oškodovanke v preiskavi in na glavni obravnavi, v katerih sodišče ni našlo razhajanj in katero je ocenilo kot verodostojno, saj je bila potrjena z izvedbo drugih dokazov (listinskih dokazov ter izpovedb prič) zaključilo, da sta zagovora obsojencev ovržena. Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe zagovornikov v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v celoti sledilo tudi sodišče druge stopnje. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer zatrjujejo procesne kršitve zakona, vendar vse kar navajajo predstavlja nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča o verodostojnosti izpovedb oškodovanke oziroma ugotovljenemu dejanskemu stanju in zaključkom sodišča na podlagi ugotovljenih dejstev. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

23. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

24. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 165/99 z dne 5. 9. 2002. Op. št. (3): Primerjaj tudi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2698/2010 z dne 7. 6. 2012, I Ips 4558/2012 z dne 24. 8. 2012, I Ips 26381/2011 z dne 6. 9. 2011 in druge.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 22016/2010 z dne 12. 1. 2012, I Ips 32544/2010 z dne 24. 8. 2012. Op. št. (5): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54686/2010 z dne 7. 10. 2010, I Ips 151/2011 z dne 17. 11. 2011.