Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je bilo tožeči stranki (pr. osebi) s pravnomočno odločbo začasno, do zaposlitve osebe odgovorne za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja za nedoločen čas s polnim delovnim časom, prepovedano opravljanje varovanja ljudi in premoženja, ter da do izdaje odločbe v postopku odvzema licence ni dokazala, da ima zaposleno osebo, odgovorno za opravljanje zasebnega varovanja za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Ugotovitev temelji na podatkih uradnih evidenc, ki jih na podlagi ZZasV vodi tožena stranka in na podlagi evidenc o zaposlenih osebah, ki jih vodi Zavod za zdravstveno zavarovanje RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožeči stranki z dnem 28. 5. 2009 odvzame licenca za varovanje premoženja, podeljena 27. 2. 2007 z odločbo št. 2511-110/2005/20 (1. točka izreka), da tožeča stranka z dnem odvzema licence ne sme več opravljati dejavnosti zasebnega varovanja (2. točka izreka), da mora imetnik licence Ministrstvu za notranje zadeve vrniti izvirnik odločbe o podelitvi licence iz 1. točke in službene izkaznice varnostnega osebja v osmih dneh po prejemu te odločbe (3. točka izreka), da se v register imetnikov licenc, ki se vodi pri Ministrstvu za notranje zadeve vpiše zaznamba datuma odvzema licence iz 1. točke (4. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določbo 31. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV, Uradni list RS, št. 126/03 in nadaljnji), ki med drugim določa, da se gospodarski družbi oziroma samostojnemu podjetniku posamezniku podeli licenca za varovanje ljudi in premoženja, če izpolnjuje pogoj, da mora imeti za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposleno eno osebo, odgovorno za upravljanje zasebnega varovanja. Glede na 36.b člen ZZasV mora pravna oseba pogoje za pridobitev licence izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti. V nadaljevanju navaja, da je tožena stranka A.A. dne 17. 6. 2008 odvzela službeno izkaznico varnostnega menedžerja, tožeči stranki pa je Inšpektorat RS za notranje zadeve dne 17. 9. 2008 (z odločbo št. 061-14/2008/47) zaradi neizpolnjevanja pogojev prepovedal opravljati dejavnost zasebnega varovanja. Odločba o prepovedi opravljanja dejavnosti je postala pravnomočna 25. 11. 2008. Tožeča stranka tako ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti varovanja ljudi in premoženja iz 31. člena ZZASV, kar je bilo ugotovljeno iz uradne evidence. Tožeči stranki je bila v postopku odvzema licence dana možnost sodelovanja v postopku. Tožeča stranka je vabila na ustno obravnavo prejela, opravičilo za udeležbo na prvi obravnavi je podala z zamudo, opravičilo za drugo obravnavo je bilo sicer pravočasno, vendar sporočilu ni predložila dokazila, ki opravičuje izostanek, zaradi česar se šteje, da izostanek ni upravičen. Dopise tožeče stranke, ki jih je v imenu pravne osebe podpisal A.A., je tožena stranka štela kot izjavo stranke v postopku. V dopisu je navedla, da bi moralo ministrstvo A.A. službeno izkaznico vrniti, saj so ukinjeni zadržki javnega reda, ker ga je predsednik RS pomilostil, to pa izhaja tudi iz spisa iz Kazenske evidence Ministrstva za pravosodje. Nadalje, da so ugotovitve inšpektorja, da tožeča stranka opravlja fizično varovanje premoženja, neresnične. Tožena stranka je opravila tudi ustno obravnavo, na kateri je zaslišala pričo B.B., ki je odgovoren za področje varovanja pri pravni osebi C. d.d., iz izjave pa izhaja, da ima o varovanju sklenjeno pogodbo s pravno osebo D. d.o.o., kontaktna oseba pa je A.A. V postopku odvzema licence je v skladu z načelom sorazmernosti upoštevala tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ocenila je, da je poseg primeren za dosego cilja, kar predstavlja nedvomno varstvo pravic drugih in javni interes, izražen v pričakovanju zagotavljanja osebne varnosti in varnosti premoženja, pa tudi v zagotavljanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Namen zakonske določbe je v učinkoviti regulaciji dejavnosti zasebnega varovanja in preprečevanju kršitev zakonodaje, posledično pa zagotavljanje ustreznega načina in strokovnega nivoja upravljanja storitev zasebnega varovanja. Tožena stranka je upoštevala tudi načelo varstva koristi stranke in načelo uporabe milejšega predpisa oziroma ukrepa. Upoštevala je, da tožeča stranka že dalj časa ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence, dejavnost pa ne glede na ukrep inšpektorata še naprej opravlja. Preverjala je tudi okoliščine storitve in težo dejanja ter vpliv na težo in zdravje ljudi, javni red, javno korist ali premoženje in dejstvo, ali je mogoče nevarnost odvrniti z drugimi sredstvi, ki bi manj prizadela pridobljene pravice. Ob upoštevanju načela varstva javne koristi in namena zakona, da subjekti zasebnega varovanja zagotavljajo varnost, se od teh subjektov zahteva, da to opravljajo zakonito, strokovno in profesionalno. Dejavnost lahko opravljajo samo z usposobljenimi osebami in osebami, ki nimajo zadržka javnega reda oziroma varnostnih zadržkov ter jim je po ugotovitvi teh pogojev v upravnem postopku s strani ministrstva izdana službena izkaznica. Ta zakonska določila so namenjena omejitvi možnosti, da bi pri varovanju prišlo do kršitev pravice posameznika. Naloga varnostnega menedžerja je skrbeti za to, da varnostno osebje opravlja svoje delo zakonito, pravočasno in v mejah svojih pooblastil. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo zaradi kršitev določb postopka, kršitev materialnega prava, napačne ugotovitve in presoje dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki vrnitev licence za varovanje premoženja, podeljeno 27. 2. 2010, ter zahteva povrnitev škode v višini 8.000.000 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Izbrisati mora tudi vse pravne posledice odvzema licence ter povrniti stroške upravnega spora. Navaja, da ugotovitve, da ima A.A. zadržke zoper javni red, so resnične, vendar poudarja, da ima zaposlenega varnostnega menedžerja, Č.Č., tako, kot je ugotovljeno v odločbi z dne 27. 2. 2005, zato izpolnjuje vse pogoje iz 31. člena ZZasV. Glede ugotovitve, da obstajajo dvomi o zanesljivosti osebe A.A. navaja, da A.A. ni opravljal dela odgovorne osebe varnostni menedžer, odgovorna oseba je varnostni menedžer Č.Č. V kolikor bi inšpekcijski organ dela opravljal strokovno bi ugotovil, kdo je pri tožeči stranki varnostni menedžer. Prav tako ni preverjala licence z dne 27. 2. 2007. Inšpekcijske službe tožene stranke so se v letu 2008 večkrat najavile pri tožeči stranki v inšpekcijski nazor, vendar najave niso izpolnile. Tožena stranka je v letu 2008 opravila osem inšpekcijskih nazorov in iz zapisnikov ni nikjer razvidno, da ne izpolnjuje pogojev ali da nima zaposlene odgovorne osebe Č.Č. Ni ji omogočila, da se izjasni in predloži dokaze, saj so bili roki za odgovor prekratki. Tako ravnanje in ugotovitve tožene stranke so nezakonite in kažejo na osebne zamere, kar pa nima nič skupnega s kvalitetnim delom oziroma javnim interesom. Tudi v nadaljnjih obširnih pripravljalnih vlogah navaja, da je imela ob izdaji odločbe o podelitvi licence izpolnjene vse zakonske pogoje iz ZZasV. Ponovno poudarja, da ima zaposlenega varnostnega menedžerja, Č.Č. Imela je podeljeno tudi službeno izkaznico za E.E. ter po navedbah tožene stranke tudi za F.F. Od tedaj dalje se pri tožeči stranki glede zaposlenih ni nič spremenilo. Tožena stranka tudi nikdar ni preverjala varnostnega menedžerja Č.Č. ali uvedla postopka za preverjanje statusa oseb in opravljanje dejavnosti po odločbi št. 2511-110/2005/20 (141-08). Tožena stranka tožeči stranki ni predložila kopije zapisnika o inšpekcijskem nazoru glede zaposlenosti oseb. Nepravilne so tudi navedbe, da opravlja varovanje na objektu C. Ljubljana, ki niti ni zavezanec po ZZasV. Obširno še pojasnjuje, da je dne 28. 10. 2010 opravila pri toženi stranki vpogled v spis in navaja svoje ugotovitve v zvezi s tem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge za svojo odločitev, prereka tožbene navedbe in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah izraža svoja stališča na ugovore tožeče stranke.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, katero pa je sodišče s sklepom opr. št. I U 1187/2009-10 z dne 27. 7. 209 kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke s katero je med drugim odločila, da se tožeči stranki licenca za varovanje premoženja, podeljena dne 27. 2. 2010, odvzame z dnem 28. 5. 2009. Poseben pogoj za pridobitev licence je določen v 1. odstavku 36.b člena ZZasV, ki določa, da mora gospodarska družba za pridobitev vsake posamične licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja iz 5. člena tega zakona in ves čas opravljanja te dejavnosti izpolnjevati vse pogoje, med drugim tudi pogoj iz 31. člena tega zakona. V tem členu so določeni pogoji za pridobitev licence za varovanje ljudi in premoženja. V 1. alineji 1. odstavka citiranega člena je določeno, da mora gospodarska družba za pridobitev licence za varovanje ljudi in premoženja izpolnjevati tudi pogoj, da mora imeti za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposleno eno osebo, odgovorno za opravljanje zasebnega varovanja. Imetniku licence pa se licenca lahko tudi odvzame, med drugim, če mu je opravljanje zasebnega varovanja prepovedano s pravnomočno sodno odločbo (3. alineja 1. odstavka 41. člena ZZasV) ali če ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje zasebnega varovanja (4. alineja 1. odstavka 41. člena ZZasV). Po 1. odstavku citiranega člena ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, lahko zaradi razlogov varovanja javnega interesa z odločbo izreče odvzem licence, pri tem pa upošteva okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja. Iz te določbe izhaja, da tožena stranka o odvzemu licence odloča po prostem preudarku. Obseg sodne kontrole v upravnem sporu je v tem primeru opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri le to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni diskrecijskega pooblastila iz 3. alineje 1. odstavka 41. člena ZZasV uporabila na način, ki naj ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je bilo tožeči stranki z odločbo z dne 17. 9. 2009, ki je postala pravnomočna dne 25. 11. 2008, začasno, do zaposlitve osebe odgovorne za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja za nedoločen čas s polnim delovnim časom (v nadaljevanju varnostni inženir), prepovedano opravljanje varovanja ljudi in premoženja, ter da do izdaje odločbe v postopku odvzema licence ni dokazala, da ima zaposleno osebo, odgovorno za opravljanje zasebnega varovanja za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Ugotovila je tudi, da je bila toženi stranki možnost sodelovanja v postopku zagotovljena. Ugotovitev tožene stranke, da tožena stranka nima zaposlenega varnostnega inženirja, temeljijo na podatkih uradnih evidenc, ki jih na podlagi ZZasV vodi tožena stranka in na podlagi evidenc o zaposlenih osebah, ki jih vodi Zavod za zdravstveno zavarovanje RS. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je tožena stranka utemeljila odvzem licence za varovanje premoženja, prav tako tudi z razlogi, s katerimi je utemeljila varovanja javnega interesa. Sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato se v celoti sklicuje na njene razloge (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožbeni ugovori niso utemeljeni. Za presojo in odločitev v zadevi je pomembno, da je bila s pravnomočno odločbo tožeči stranki začasno prepovedano opravljanje dejavnosti varovanja ljudi in premoženja, dokler ne bo zaposlila odgovorne osebe za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja za nedoločen čas. S tem je izpolnjen pogoj za odvzem licence iz 3. alineje 1. odstavka 41. člena ZZasV. Po presoji sodišča pa je izpolnjen tudi pogoj iz 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZZasV. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da izpolnjuje pogoj iz 31. člena ZZsV, da ima zaposlenega varnostnega inženirja. Možnost dokazovanja je, kakor izhaja iz upravnih spisov, bila tožeči stranki v postopku dana. V postopku je tožeča stranka večkrat poudarila, da je bilo ob izdaji odločbe o podelitve licence ugotovljeno, da ima zaposlenega varnostnega inženirja in sicer osebo Č.Č., ter da se od takrat stanje glede zaposlenih oseb pri njej ni spremenilo. Ta ugovor ni utemeljen, saj je bilo z odločbo z dne 17. 9. 2008 ugotovljeno, da nima zaposlene osebe v skladu z 31. členom z ZZasV. Tožeča stranka bi morala te trditve v postopku odvzema licence dokazati, izkazati bi morala, da ima zaposleno osebo, odgovorno za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Ugovora, da ima ustrezno zaposleno osebo, pa ne potrjujejo njene navedbe z dne 6. 5. 2009 (opravičilo za izostanek z naroka, razpisanega za dne 7. 5. 2009). V tem dopisu je namreč tožeča stranka od tožene stranke zahtevala pojasnilo, ali bi z zaposlitvijo A.A. pridobila licenco, nadalje je v dopisu še navedla, da se bo odločila o zaposlitvi odgovorne osebe, bodisi varnostnega menedžerja A.A. ali drugo osebo, v kolikor A.A. ne izpolnjuje zakonskih pogojev po ZZasV. To pa pomeni, da na dan 6. 5. 2009 ni izpolnjevala pogoja iz 31. člena ZZasV, saj iz njenih navedb izhaja, da odgovorne osebe še nima zaposlene.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da ni opravljala dejavnosti po izdaji pravnomočne odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti varovanja ljudi in premoženja. Iz izjave priče B.B. to namreč ne izhaja. Kot priča (oseba odgovorna za področje varovanja pri pravni osebi C. d.d.) je jasno izpovedal, da ima C. d.d. sklenjeno pogodbo s pravno osebo D. d.o.o. varovanje, kot kontaktno osebo pa je navedel A.A. To pa pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožeča stranka opravljala dejavnost kljub njeni prepovedi.

Okoliščine, ki se nanašajo na A.A. na odločitev ne vplivajo, ker niso predmet tega postopka. To je v tožbi navedla tudi tožeča stranka in poudarila, da pri njih A.A. ni zaposlen. Do preostalih tožbenih navedb in dokazov se sodišče ni opredeljevalo, ker so nedovoljene tožbene novote (3. odstavek 20. člena ZUS-1), tožeča stranka pa ni izkazala, da teh dejstev ni imela možnosti navesti že v upravnem postopku. Ugovarjala je sicer, da je imela premalo časa za pripravo na ustne obravnave in odzive toženi stranki, vendar sodišču temu ne more slediti. Po vpogledu v spis in nesporne ugotovitve tožene stranke v odločbi, je imela tožeča stranka možnost sodelovanja v postopku že dne 6. 1. 2009, nato še 4. 2. 2009, 10. 3. 2009 in 14. 4. 2009. Tožeča stranka je svoje izostanke sicer opravičila, vendar bi po presoji sodišča lahko v času od 6. 1. 2009 do 14. 4. 2009 o sporni zadevi navajala dejstva in predložila ali predlagala dokaze, prav tako bi se lahko udeležila naroka 10. 3. 2009, ko je bil kot priča zaslišan B.B. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.