Jedro

Po pravnomočni sodbi o tem, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da ji gredo pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1. 9. 2003, je tožnica lahko (glede na odklonilno reakcijo tožene stranke) še vedno zahtevala tudi vrnitev na delo in plačilo nadomestila plače ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja po 1. 9. 2003. Kriterije za odmero odškodnine po 118. členu ZDR bo morala dokončno oblikovati sodna praksa - predvsem ob upoštevanju, da gre za odškodnino za škodo delavca, ker se ne vrne na delo k delodajalcu. Zaradi tega bo pri njeni odmeri treba upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila, ipd..

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je bil za 5007,51 EUR (1.200.000 SIT) znižan znesek odškodnine, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da tožena stranka tožnici za obdobje po 1. 9. 2003 nezakonito ne priznava obstoja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 1992 (1. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 19. 10. 2006 (2. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da vpiše delovno dobo v tožničino delovno knjižico za čas od 1. 9. 2003 do 19. 10. 2006, v 8-ih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna bruto zneske plač, od teh zneskov plača davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v posameznem mesecu, v višini razvidni iz izreka sodbe (4. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna bruto znesek regresa za letni dopust za leta 2004, 2005 in 2006 ter ji po plačilu davka izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti in v višini, razvidni iz izreka sodbe, v roku 8-dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da izplača tožnici odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2006 dalje do plačila, v 8-ih dneh. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka v znesku 429.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

2. Sodišče je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 346/2005 z dne 31. 1. 2006 ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo s 1. 9. 2003, saj je Vrhovno sodišče tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1. 9. 2003. Delovno razmerje tožnici ni moglo prenehati na podlagi 75. člena ZDR, ob uporabi 58. člena Zakona o vrtcih. Zato je zaključilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo s 1. 9. 2003 in je ugodilo zahtevku glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas tudi po 1. 9. 2003 s pravicami iz delovnega razmerja (plača, regres). Ker sta obe stranki soglasno predlagali odločitev na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR, je sodišče tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja do odločitve prvostopnega sodišča, to je do 19. 10. 2006, in ji prisodilo odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT. Izhajalo je iz tega, da bi tožena stranka uspela tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi v približno petih mesecih; tožnica bi v tem času prejemala plačo, pripadala bi ji tudi odpravnina v višini približno 1.600.000,00 SIT. Poleg tega je upoštevalo, da je „tožnica ostala brez zaposlitve in je prav, da ima za čas, ko se bo lahko ponovno zaposlila tudi določena sredstva za preživljanje“.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 4.000.000,00 SIT znižalo na znesek 2.800.000,00 SIT oziroma 11.684,19 EUR in v 7. točki izreka tako, da je znesek 429.060,00 SIT znižalo na znesek 386.154,00 SIT oziroma 1.611,39 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da gre za razsojeno stvar, je opozorilo, da gre za uveljavljanje nadaljnjih pravic iz delovnega razmerja po pravnomočnosti sodbe v zadevi I Pd 279/2003. Tožnica je po sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 346/2005 zahtevala tudi vrnitev na delo v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka s tem, ko je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 19. 10. 2006. Stranki sta imeli sklenjeno le pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 1992, zato je lahko razvezalo le to pogodbo. Poleg tega je sodišče druge stopnje poudarilo, da sodišče prve stopnje ni moglo prekoračiti tožbenega zahtevka, ker glede na določbo 118. člena ZDR tak zahtevek ni bil potreben. Glede višine odškodnine zaradi razveze pogodbe je pritrdilo pritožbi, da je znesek 1.200.000 SIT iz naslova nadaljnjega preživljanje tožnice neutemeljen. Že odpravnina po 109. členu ZDR predstavlja znesek, s katerim si delavec pomaga v času iskanja nove zaposlitve. Tožnica na podlagi razveze ne bo socialno ogrožena, saj bo prejela nadomestilo plače kar za tri leta. Sodišče je zato ocenilo, da je primerna odškodnina po 118. členu ZDR v višini 2.800.000,00 SIT.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 31. 1. 2006 v mejah postavljenega zahtevka priznalo tožnici pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1. 9. 2003. Od tega dne dalje nepriznavanja teh pravic ne pomeni nezakonitega ravnanja. Revizija nadalje navaja, da sta sodišči sodbo Vrhovnega sodišča razlagali preko postavljenega zahtevka. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj se institut prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča lahko uporabi le v primeru, ko se istočasno ugotovi, da je bila odpoved nezakonita. Sodišče je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Na podlagi 319. člena ZPP bi moralo tožbo zavreči, pa tega ni storilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je zamudila rok za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi po 1. 9. 2003, ker bi tak zahtevek morala postaviti v zakonsko določenem roku v prvi tožbi (leta 2003), česar pa ni storila.

6. Tožnica je vložila revizijo zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe (ki ga sodišče druge stopnje sicer ni pravilno in popolno oblikovalo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo okoliščine in dejstva, ki jih pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati. ZDR v 118. členu govori o odškodnini po pravilih civilnega prava, ki ne more imeti nikakršne zveze s pravicami, ki jih ima delavec na podlagi obstoja delovnega razmerja. To povsem jasno izhaja iz navedenega člena, ki določa, da sodišče delavcu poleg delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja, prizna odškodnino. Tožničina pravica zahtevati neizplačane plače nima povezave z odškodnino po 118. členu ZDR. Odškodnina, ki jo predvideva ta člen, je predvidena za škodo, ki bo tožnici nastala zaradi prenehanja delovnega razmerja z dnem 19. 10. 2006. Odpravnina in odškodnina sta dve različni pravni kategoriji, ki med seboj nista povezani. Sodišče druge stopnje je v zadevi Pdp 1369/2005 zavzelo drugačno stališče, kot v obravnavani zadevi, zato je mogoče govoriti tudi o kršitvi 22. člena Ustave RS, ki varuje pravico do enakega sodnega varstva.

7. Reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji) vročeni Vrhovnem državnem tožilstvu RS in nasprotni stranki. Tožnica je odgovorila na revizijo tožene stranke in predlagala sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

8. Revizija tožeče stranke je utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

9. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ko so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni tudi, da je revizijsko sodišče pri materialno pravni presoji vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje.

K reviziji tožene stranke:

10. Bistvena kršitev določb iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da že prvostopenjsko sodišče tožbe v skladu z 319. členom ZPP ni zavrglo, ni podana. Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana istovetnost zahtevkov. Zahtevka sta istovetna, kadar je pravno razmerje, o katerem je že odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde (1). S pravnomočno končanim sporom v zadevi I Pd 279/2003 je sodišče ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da ima vse pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1. 9. 2003. V tem sporu pa je tožnica s tožbo zahtevala reintegracijo in reparacijo od datuma, navedenega v pravnomočni sodbi v zadevi Pd 279/2003. Iz tega sledi, da ne gre za istovetnost zahtevkov, zaradi česar ugovor bistvene kršitve določb zaradi pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.

11. Tožena stranka je zatrjevala tudi zastaranje zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 1. 9. 2003 in trdila, da bi to tožnica morala zahtevati že v pravnomočno končanem zadevi I Pd 279/2003. Pri tem iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 346/2005 z dne 31. 1. 2006 (pooblaščenec jo je prejel 21. 2. 2006), takoj naslednji dan uveljavila izvršitev sodbe. Tožena stranka je na njen poziv odgovorila 2. 3. 2006 in navedla, da ji prizna pravice iz delovnega razmerja le do 1. 9. 2003. 12. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 106/1995 z dne 25. 10. 2005, enako pa tudi v sodbi in sklepu VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005 in sklepu VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006, navedlo, „da je v našem pravnem prostoru je že vrsto let sprejeto načelo reintegracije delavca, ki pomeni, da se ima le-ta pravico vrniti v delovno razmerje, če sodišče razveljavi oziroma ugotovi nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Pojem reintegracije pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Delavec ni dolžan postaviti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo v roku, ki ga določa 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis). Rok po 1. odstavku 83. člena je predviden kot rok, v katerem mora delavec izpodbijati dokončne odločitve delodajalca in je prekluzivnega značaja, ne pomeni pa, da je v istem roku delavec dolžan uveljavljati tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti poseben rok v ZTPDR ni predviden, sicer pa ga je šteti za zastaralni rok. Pri takšnem stališču je sodišče upoštevalo tudi določbi 23. in 24. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94).

13. Stališče tožene stranke, da je tožnici dolžna priznati delovno razmerje in pravice iz delovnega razmerja vse do 1. 9. 2003, po tem datumu pa ne (češ da gre za pravico tožene stranke same, da to stori ali ne), je napačno. Tožnica je v prejšnjem postopku vložila tožbo za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma obstoja delovnega razmerja, upoštevajoč določbe takratnega ZDSS oziroma tudi 181. člena ZPP, v povezavi z ZDR. Ti predpisi ne določajo, da bi morala skupaj s tem zahtevkom (v nekem prekluzivnem roku) zahtevati tudi vrnitev na delo in uveljavljati izplačilo nadomestila plače. Predvsem pa je pomembno, da prejšnja pravnomočna odločitev sodišča pomeni ugotovitev neprekinjenosti delovnega razmerja oziroma vzpostavitev takšnega stanja, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve delodajalca. Zato je po pravnomočni sodbi o tem, da ji delovno razmerje ni prenehalo in da ji gredo pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1. 9. 2003, tožnica lahko (glede na odklonilno reakcijo tožene stranke) še vedno zahtevala tudi vrnitev na delo in plačilo nadomestila plače ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja po 1. 9. 2003. Tak zahtevek je postavila v enajstih dneh od prejema negativnega odgovora delodajalca.

14. Odločitev v prejšnji pravnomočni sodbi, da se ji priznajo pravice iz delovnega razmerja najmanj do 1. 9. 2003, tudi ne pomeni, da ji je bilo s tem priznano delovno razmerje in pravice le do tega datuma, kasneje pa ne več. Opredelitev „najmanj“ do 1. 9. 2003 namreč ne pomeni, da je bilo s tem datumom odločeno že o zaključku (delovnega) razmerja med strankama. Glede na to bi ji delovno razmerje kasneje lahko prenehalo le na enega od z zakonom določenih načinov in ne le z odklonitvijo delodajalca, da ji tega razmerja ne priznava več.

15. Tudi za uveljavljanje zahtevka za reparacijo zakon ne določa posebnih rokov. Za vložitev takšnega zahtevka veljajo pravila o zastaranju (206. člen ZDR). Pomembno je, da je tožnica vložila tožbo za plačilo nadomestila plače in drugih pravice iz delovnega razmerja v zastaralnem roku pet let od 1. 9. 2003. 16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo.

K reviziji tožnice:

17. Tožnica je v reviziji bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljala le formalno, ni pa jih vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

18. V obravnavani zadevi gre za primer odločitve o obstoju delovnega razmerja in odškodnini po 118. členu ZDR. Tožnica je v tožbi zahtevala reintegracijo, s pripravljalno vlogo z dne 8. 6. 2006 pa je podrejeno predlagala tudi, da ji sodišče, v kolikor ji ne bo priznalo pravic iz delovnega razmerja po izdaji sodbe, prisodi odškodnino po pravilih civilnega prava v višini 10.000.000 SIT. Na naroku za glavno obravnavo se je strinjala z uporabo 118. člena ZDR in predlagala odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT. Ta znesek je utemeljevala s trajanjem postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke in upoštevala dejstvo, da bi bila upravičena do izplačila odpravnine. Tudi tožena stranka je predlagala odločitev po 118. členu, tako v pripravljalni vlogi, kot na naroku za glavno obravnavo.

19. Prvi odstavek 118. člena ZDR določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Po drugem odstavku te zakonske določbe lahko ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank tudi sodišče odloči enako kot v prvem odstavku.

20. Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje presodilo, da je zahtevani znesek tožnice v višini 4.000.000,00 SIT utemeljen in pri tem upoštevalo navedbe (?) tožene stranke, da bi le-ta tožnici uspela odpovedati pogodbo o zaposlitvi v približno petih mesecih, kolikor bi trajal postopek. Do takrat bi tožnica prejemala plačo, pripadala bi ji tudi odpravnina v približni višini 1.600.000,00 SIT. Nadalje je upoštevalo, da je tožnica ostala brez zaposlitve in ji je do ponovne možne zaposlitve priznalo dodaten znesek za preživljanje. Sodišče druge stopnje se s takšnim razlogovanjem sodišča prve stopnje ni strinjalo in je znižalo odškodnino na znesek 2.800.000,00. Štelo je, da je bila razlika v znesku 1.200.000,00 SIT prisojena neutemeljeno, ker že znesek odškodnine v višini odpravnine po 109. členu ZDR predvideva, da gre za znesek, s katerim si delavec pomaga v času iskanja zaposlitve. Nadalje je štelo, da tožnica zaradi sodne razveze pogodbe ne bo socialno ogrožena, saj bo prejela sredstva zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke iz naslova neopravičeno odtegnjenih plač, ker ni bila reintegrirana v delovno razmerje tri leta.

21. Glede odškodnine po 118. členu je revizijsko sodišče v zadevi VIII Ips 26/2007 z dne 9.9.2008 že pojasnilo, da je treba prvenstveno izhajati iz tega, da se povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Prav zaradi njene posebne narave se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava.“

22. Glede na navedeno izhodišče je pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR treba prvenstveno izhajati in upoštevati kriterije za odmero v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma bo nastala po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča. Razlog v izpodbijani sodbi – da tožnica ne bo socialno ogrožena, ker bo prejela plače za tri leta, je presplošen in tudi najmanj preuranjen, saj ni jasno, kdaj bo tožnica ta sredstva prejela. Zmotno je tudi upoštevanje odškodnine v višini odpravnine kot neke pomoči (in s tem manjše socialne ogroženosti) pri iskanju nove zaposlitve. Odpravnina po 109. členu ZDR in odškodnina po 118. členu ZDR sta dva različna pravna instituta. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008 že pojasnilo razliko med odpravnino po 109. členu in odškodnino po 118. členu: eno je plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz nekrivdnih razlogov, drugo pa je nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi. Odpravnina v prvi vrsti tudi ni neko nadomestilo za (morebitno) socialno ogroženost, saj je podlaga za njeno priznanje in višino odmere povsem druga. Zato je tudi višina odškodnine z upoštevanjem višine primerljive odpravnine lahko le eden od primerljivih pokazateljev za odmero odškodnine, ni pa odločilen kriterij.

23. Navedeno samo po sebi ne pomeni, da tožnici pripada višja odškodnina od odmerjene, temveč da je sodišče pri odmeri napačno izhajalo le iz navedenih kriterijev, ki tudi sicer niso odločilni. Te kriterije bo sicer morala dokončno oblikovati sodna praksa - predvsem ob upoštevanju, da gre za odškodnino za škodo delavca, ker se ne vrne na delo k delodajalcu. Zaradi tega bo pri njeni odmeri treba upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila, ipd..

24. V zvezi z odmero odškodnine po 118. členu ZDR tudi ni mogoče mimo procesnega vidika odločanja. Vrhovno sodišče tudi v tem primeru opozarja na sodbo in sklep VIII Ips 26/2007, iz katere med drugim izhaja, da si odmere odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka (in v nadaljevanju ustreznega dokaznega postopka ter pravnih zaključkov sodišča) oziroma po drugem odstavku te zakonske določbe brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi na premoženjskem in/ali nepremoženjskem področju. To predpostavlja tudi upoštevanje in uporabo načela odprtega sojenja oziroma materialnega procesnega vodstva.

25. Navedeno stališče je pomembno že zato, ker iz sodb sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da bi odločitev o odškodnini temeljila na (jasnih) ugotovitvah (pravno pomembnih) dejstev, ki bi sploh omogočala ustrezno materialno presojo – saj ta dejstva niso bila ugotovljena. Iz sodbe sodišča prve stopnje je nadalje razvidno tudi, da je pri priznanju odškodnine izhajalo iz prvega odstavka 118. člena ZDR, sodišče druge stopnje pa iz drugega odstavka te zakonske določbe.

26. Glede na navedeno je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o znižanju odškodnine, zaradi tega pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je reviziji tožnice ugodilo in v navedenem obsegu razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, ki mu vrača zadevo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

27. Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep II Ips 468/2003 z dne 26.2.2004