Jedro

Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic (ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami) in ne zgolj glede na delo, ki ga je oziroma ga še opravlja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2011 in št. ... z dne 28. 7. 2011 ter da se tožniku prizna III. kategorija invalidnosti na delovnem mestu, na katero je razporejen, s polovičnim delovnim časom, tožena stranka pa je dolžna v roku 30 dni izdati odločbo o odmeri delne invalidske pokojnine. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2011 in št. ... z dne 28. 7. 2011 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je skupna točka dosedanjih odločitev, da za delo, ki ga je opravljal v času, ko je bil obravnavan na invalidski komisiji ni sposoben, kakor tudi ni bil sposoben ob nastopu tega dela. Tožnik sprašuje, kako je potem v vseh teh letih, ko ni bil sposoben opravljati del in nalog uspel skrbeti za družino in zase. Ne samo, da je dela in naloge, ki so mu jih nalagali delodajalci opravljal v njihovo zadovoljstvo. Naloge so bile namreč vedno 100 % opravljene. Seveda pa je za to porabil dodatne napore, ki so vplivali na njegovo zdravstveno stanje. Tožnik vztraja pri trditvi, da je ocena izvedencev, da za delo zavarovalnega zastopnika ni bil in ni zmožen, pavšalna. Vsakodnevno mora nositi protezo. Zaradi tega se pojavljajo rane in tudi vnetja na krnu, delovna zmožnost je okrnjena, ne glede na to, katero delo bo kadarkoli opravljal. V vseh teh letih je posledice utrpela tudi hrbtenica, kar se izraža v vedno pogostejših in hujših ishiatičnih bolečinah, ki se pojavljajo tako v sedečem kot tudi v stoječem položaju. Zaradi vsega tega je upravičen tako do priznanja pravice do dela v skrajšanem delovnem času kot tudi do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Res je utrpel težko poškodbo noge, zaradi katere mu je bila tudi amputirana že pred vstopom v zavarovanje, vendar se stanje krna vseskozi poslabšuje, zlasti po letu 1994. Zadnja leta se pojavljajo spremembe na koži krna v spodnjem delu v smislu vnetja, srbenja, ran, prav tako v predelu levega kolka. Zaradi vnetja kože in bolečin pri hoji mora ob protezi vedno hoditi s pomočjo bergel. Pred leti se je začela pojavljati tudi bolečina v ledvenem delu hrbtenice in tudi bolečina v levem kolku. Bolečine se stopnjujejo in so kronične. Že pred tem je institut RS za rehabilitacijo Soča ugotovil, da je potrebna razbremenitev pri delu. Težave, ki jih ima pri uporabi proteze pa je možno zmanjševati le s časovnimi omejitvami delovnega časa. Kar se tiče terenskega dela pa sta ga tako izvedenca, kot tudi invalidska komisija obravnavala s stališča, da je še vedno serviser računalniške opreme. Tožnikovo trenutno delo je v zvezi s terenom le toliko, da pride do stranke. Do stranke se pripelje z avtomobilom. Tožnik ne opravlja fizičnega dela, temveč je stanje enako, kot da bi sedel v pisarni. Sklicevanje na nezmožnost opravljanja terenskega dela se mu zato zdi nesmiselna. Od septembra 2010 dalje je praktično neprekinjeno v 4 urnem bolniškem staležu. Že leta 1984 je bila ugotovljena tudi 70 % telesna okvara zaradi izgube leve noge v stegnu s funkcijsko dobrim krnom. Kasneje se je stanje krna spremenilo, da krn funkcijsko še zdaleč ni dober. To pa je sprememba, ki bistveno vpliva na njegovo delazmožnost in sprememba, na podlagi katere tožnik zahteva sodno varstvo pravic iz invalidskega zavarovanja. Izvedenca se tudi nista opredelila do vprašanja zmanjšanja zmožnosti premikanja, kljub temu, da jima je sodišče jasno naložilo oceno, skladno s sklepom o kriterijih za ugotavljanje zmanjšane zmožnosti premikanja. Brez bergle se namreč ne more premikati, kar sta nenazadnje ugotovila tudi izvedenca, ki pa svojega izvedenskega mnenja nista ustrezno argumentirala.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo št. ... z dne 14. 4. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je s prej citirano drugostopenjsko odločbo zavrnila tudi tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 4. 2011, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja: Osnovni pogoj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je ugotovitev invalidnosti. Skladno s prvim odstavkom 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Pri tožniku gre za stanje po nadkolenski amputaciji levo, kot posledica poškodbe, ki jo je tožnik utrpel leta 1978, v starosti 14 let, torej v času pred vključitvijo v zavarovanje. Iz mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 17. 3. 2011 in invalidske komisije druge stopnje z dne 25. 7. 2011 izhaja, da na tožnikovo delovno zmožnost vpliva še hiperholesterolemija ter ledveni bolečinski sindrom.

Tožnik je vključen v zavarovanje po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1, torej kot samostojni podjetnik, ki opravlja dejavnost posredovanja pri zavarovalnih poslih. Ima končano srednjo izobrazbo in je po poklicu elektrotehnik, kar vse je razvidno iz delovne dokumentacije, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Obe komisiji sta podali mnenji, da tožnik za delo „posredovanje pri zavarovalnih poslih s.p.“ ni bil zmožen že ob nastopu svojega dela in zaradi tega invalidnosti pri njemu tudi ni mogoče ugotoviti. Enako ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Po mnenju komisije gre pri tožniku za stanje, ki je nastopilo še pred vstopom v zavarovanje, zato tudi niso nastale takšne spremembe, ki bi omogočale priznanje invalidnosti po določbah ZPIZ-1. Za delo „posredovanje pri zavarovalnih poslih“ ni zmožen niti ni bil zmožen za delo ob nastopu tega dela. Po mnenju komisije zlasti ni zmožen opravljati terenskega dela, pri čemer se izvedenca sklicujeta tudi na poročilo C. z dne 23. 2. 1999, iz katerega izhaja, da tožnik ni zmožen za delo vodje servisne skupine (računalniški servis), saj navedeno delovno mesto zahteva od 30 % do 50 % terenskega dela. Po mnenju izvedenca je tožnik zmožen opravljati drugo delo v okviru svojega poklica elektrotehnik (V. stopnja) in sicer pretežno sedeče delo na ergonomskem delovnem stolu. Izvedenca ugotavljata vnetne spremembe kože krna in dimelj, s tem da se vnetje intenzivira ob večjem deležu hoje, kar pa je povezano s tožnikovim sedanjim poklicem. Po njunem mnenju zdravljenje ni ustrezno ter je potreben bolniški stalež. Glede stanja s hrbtenico pa nista ugotovila pomembnejših funkcionalnih omejitev.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena. V tretjem odstavku je namreč določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenosti in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v primeru, ko je tožnik začel opravljati delo oziroma dejavnost, kljub temu, da so že tedaj obstajale določene zdravstvene težave, za presojo bistveno, ali je kasneje v času zavarovanja prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, kajti invalidnost je v skladu s prvim odstavkom 60. člena podana le v primeru obstoja sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot na primer tudi v zadevi opr. št. Psp 328/2012 zavzelo stališče, da je invalidnost potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj glede na delo, ki ga je oziroma ga še opravlja. S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo zgolj vprašanje zmožnosti opravljanja dejavnosti „posredovanje pri zavarovalnih poslih s.p.“ je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo in na podlagi 355. člena ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo v novem sojenju upoštevalo tožnikov poklic. Že po definiciji svojega poklica ni možno, da tožnik že ob nastopu dela za svoj poklic ni bil zmožen. Omenjeno lahko velja zgolj za zadnje delo ali kakšno drugo delo pred tem, nikakor pa ne za svoj poklic, kot je le-ta opredeljen v tretjem odstavku 60. člena, ko je med drugim potrebno upoštevati tudi tožnikovo strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Sodišče bo nato od izvedenskega organa pridobilo dodatno izvedensko mnenje in sicer glede vprašanja, ali je od vstopa v zavarovanje in kasneje, torej v času zavarovanja prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in če je prišlo do teh sprememb, ali so te spremembe vplivale na tožnikovo zmožnost opravljanja dela, torej ali je prišlo do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, kot to zahteva prvi odstavek 60. člena ZPIZ-1 za ugotovitev invalidnosti. V primeru, da je pri tožniku podana invalidnost, pa bo sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Glede pravice do dodatka za pomoč in postrežbo: V primeru tožnika gre za aktivnega zavarovanca, ki opravlja delo, kljub ugotovljeni telesni okvari. V 138. členu ZPIZ-1 je določeno, da pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi zavarovanci, ki so sklenili delovno razmerje ali začeli opravljati samostojno poklicno dejavnost kot slepi ali slabovidni, opredeljeni v drugi skupini definicije slepote, zavarovanci, ki postanejo med delovnim razmerjem ali opravljanjem samostojne poklicne dejavnosti slepi ali slabovidno ter nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, če nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po kakšni drugi podlagi. Skladno s tretjim odstavkom 138. člena ZPIZ-1 se za nepokretnega šteje zavarovanec, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %. Podrobnejše določbe glede zmanjšanja zmožnosti premikanja vsebuje Sklep o kriterijih za ugotavljanje zmanjšanja zmožnosti premikanja zavarovancev za najmanj 70 % (Sklep, Ur. l. RS, št. 50/2000). V 4. alinei II. točke navedenega sklepa je določeno, da je zmanjšana zmožnost premikanja najmanj za 70 % podana pri zavarovancih z nadkolenskimi amputacijami okončin, ki se kljub uporabi protez lahko premikajo le s podporo bergel ali palic.

Za odločitev v sporni zadevi ni odločilna presoja ali je tožnik zmožen opravljati osnovne življenjske potrebe, kot so le-te opredeljene v 139. členu ZPIZ-1, kot to navaja sodišče prve stopnje. V primeru, ko gre za aktivnega zavarovanca, je namreč potrebno ugotoviti pogoje, kot so določeni v 138. členu ZPIZ-1, ne pa ugotavljati zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb po 139. členu ZPIZ-1. Za odločitev v predmetni zadevi je tako bistvena ugotovitev, ali gre v primeru tožnika za nepokretnega zavarovanca, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %. V primeru, da je podano to stanje, pa je potrebno skladno s prvim odstavkom 138. člena v nadaljevanju še ugotoviti, ali je tožnik zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče bo razčistilo sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče ter nato ponovno razsodilo o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo.