Jedro

V obravnavani zadevi za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ-a že ob njegovi uveljavitvi (6. 2. 1945), ko je bila prejšnja lastnica premoženja C.C. še živa. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji po 11. členu ZDen. Tako materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tem primeru se namreč glede na stališče Vrhovnega sodišča RS šteje, da je bilo premoženje podržavljeno C.C. 6. 2. 1945 in bi torej upravni organ moral ugotavljati, ali le-ta izpolnjuje pogoje za priznanje denacionalizacijskega upravičenca po ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Celje št. 363-16/92-172 (13202) z dne 14. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil da: - je tožnica dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist pok. upravičenke A.A. izročiti obveznice v skupni vrednosti 175.301,19 DEM (I. točka izreka); - se izročijo obveznice upravičenki za del podržavljenega nepremičnega premoženja – poslovno stanovanjske zgradbe v …, poslovni prostor v pritličju v izmeri 115,60 m2 in v prvem nadstropju v izmeru 133,0 m2 ter del podržavljenega stavbnega zemljišča, danes označenega s parc. št. 2267, 2270/2 in 2270/6, vse k.o. …, ki ga v skladu z določili Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni mogoče vrniti v naravi (II. točka izreka); - se kot skrbnik premoženja za poseben primer določi pravni naslednik pok. upravičenke odvetnik B.B. (III. točka izreka); - se obveznice iz I. točke izreka te odločbe izročijo odvetniku B.B. kot skrbniku premoženja za poseben primer, ki bo imel v posesti le-te do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. A.A. (IV. točka izreka); - so stroški postopka poravnani (V. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A.A. z vlogo z dne 31. 1. 1992 zahtevala uvedbo upravnega postopka denacionalizacije podržavljenega nepremičnega premoženja – poslovno stanovanjske stavbe na naslovu …, stoječe na parc. št. 154, stavbišče površine 486 m2, k.o. …, ki je bila na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije št. 64/45 z dne 24. 8. 1945 podržavljena prejšnji lastnici C.C., rojeni D.. Na podlagi izpiska iz matične knjige umrlih je bilo ugotovljeno, da je C.C. umrla … in je bilo njeno premoženje podržavljeno po njeni smrti. Upoštevaje določbe 3., 9. in 11. člena ZDen je upravičenka do denacionalizacije A.A., kot edina dedinja drugega dednega reda po pok. C.C. Odškodnina, ki pripada upravičenki v tem primeru, saj predmetnega premoženja v skladu z določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi, znaša skupaj 175.301,19 DEM (to je za stavbno zemljišče in poslovne prostore).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil z odločbo z dne 19. 11. 2013. V zvezi s pritožbenimi ugovorom navaja, da je bilo okoliščine, ki jih je določal Odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno last (v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a), treba šele ugotoviti, in sicer za vsak konkreten primer posebej. Takšna odločba je veljala vnaprej, za čas od uveljavitve Odloka AVNOJ-a do odločitve o zaplembi pa ni določala nikakršnih pravnih posledic. Šele z izdajo odločbe o zaplembi premoženja na podlagi Odloka AVNOJ-a je prišlo do izvršitve zaplembe in njenih pravnih posledic in do prenosa lastninske pravice na splošno ljudsko premoženje. V primeru drugačne razlage bi namreč veljala pravni varnosti škodljiva domneva, da je vsako premoženje v Republiki Sloveniji, ki bi ustrezalo okoliščinam iz Odloka AVNOJ-a, že od 6. 2. 1945 podržavljeno, četudi odločba o njegovi zaplembi ni bila izdana. Poudarja, da je v predmetnem primeru bila odločba o zaplembi izdana po smrti lastnice, zaradi česar ugotavlja, da je bilo premoženje ugotovljeno kot podržavljeno šele takrat in se je podržavljenje dejansko izvršilo šele njenim pravnim naslednikom, torej vlagateljici zahteve za denacionalizacijo. Šele z izdano odločbo se je ugotovilo in vedelo oziroma šele pravna naslednica - vlagateljica zahteve za denacionalizacijo je ugotovila oziroma izvedela, da je prišlo do podržavljenja, in sicer do zaplembe, in to na podlagi določb Odloka AVNOJ-a. Zato pritožbeni organ meni, da je v predmetni zadevi v skladu z določbo 11. člena ZDen za denacionalizacijsko upravičenko pravilno določena vlagateljica zahteve za denacionalizacijo.

Tožnica v tožbi navaja, da je v zadevi sporno vprašanje časa prehoda premoženja v državno last oziroma pričetek veljavnosti odločbe o podržavljenju, ki je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ-a. S tem je v neposredni povezavi vprašanje uporabe določbe 11. in 12. člena ZDen oziroma pravilnost določitve denacionalizacijskega upravičenca. Tožnica se s tem v zvezi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 166/2008, da je v primerih, ko je bila odločba o zaplembi izdana na podlagi 1. točke 1. in 2. člena Odloka AVNOJ-a, premoženje prešlo v državno last z dnem, ko je Odlok AVNOJ-a stopil v veljavo, to je 6. 2. 1945. Premoženje je bilo torej podržavljeno ex lege, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ-a z dnem njegove uveljavitve, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je bilo podržavljeno še živeči osebi, saj je bivša lastnica C.C. umrla …. Zato bi moral upravni organ pri določitvi upravičene osebe uporabiti določbo 12. člena ZDen. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je bila A.A. nečakinja bivše lastnice, kar pomeni, da ne sodi v prvi dedni red in zato ne more imeti statusa upravičene osebe. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano dopolnilno odločbo ter drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek oziroma da o zadevi samo odloči. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom, E.E. v odgovoru na tožbo navaja, da soglaša z razlogi odločb prve in druge stopnje. Izrecno nasprotuje stališču tožnice, da bi se v obravnavani zadevi pri določitvi upravičenca moralo upoštevati določbo 12. člena ZDen. V konkretnem primeru se za bivšo lastnico C.C. sploh ni ugotavljalo, ali izpolnjuje pogoj državljanstva iz 9. člena in prvega odstavka 10. člena ZDen. Stališču tožnice pa ni mogoče pritrditi tudi iz razloga, ker ne upošteva sodne prakse – v zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 292/2012, ki v okviru denacionalizacije obravnava ugotavljanje državljanstva in v okviru tega še posebej osebe, umrle pred …, za kar gre tudi v tej zadevi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2014 v zvezi z navedbo stranke z interesom v odgovoru na tožbo, da se državljanstvo lahko ugotavlja tudi za osebe, ki so bile razglašene za mrtve pred 28. 8. 1945, torej bi se lahko ugotavljalo tudi za C.C., odgovarja, da gre za novoto, ki je ni možno upoštevati.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2014 navaja, da je v dosedanjem postopku izpostavljala, da kolikor ne bi upoštevali že pravnomočno sprejetih odločitev, da je upravičenka A.A., bi bilo potrebno ugotoviti, da je upravičenka do denacionalizacije sama bivša lastnica te nepremičnine C.C..

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, med strankami pa tudi ni sporno, da je bila odločba Mestne zaplembene komisije št. 64/45 o prehodu vsega premoženja C.C., nahajajočega na področju okraja mesta … ali kjerkoli na območju DFJ, v državno last, izdana 24. 8. 1945. Prav tako med strankami ni spora o tem, da je C.C. umrla ….

Sporen pa je trenutek prehoda nepremičnega premoženja – poslovno stanovanjske zgradbe v …, in sicer poslovnega prostora v pritličju v izmeri 115,60 m2 in v prvem nadstropju v izmeri 133 m2 ter dela podržavljenega stavbnega zemljišča, danes označenega s parc. št. 2267, 2270/2 in 2270/6, vse k.o. …, v državno last. Sporno je, ali je do tega prehoda prišlo pred ali po smrti prejšnje lastnice C.C., od tega pa je odvisna pravilnost določitve denacionalizacijskega upravičenca.

Po določbi 11. člena ZDen, ki jo je v obravnavani zadevi uporabil upravni organ in kot denacionalizacijsko upravičenko štel nečakinjo prejšnje lastnice A.A., se v primeru, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1947 (za osebe s prebivališčem na priključenem ozemlju ali na območju nekdanje cone B STO), njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Kot že navedeno je v obravnavani zadevi nesporno podlaga za podržavljenje predmetnih nepremičnin Odlok AVNOJ-a, ki po določbi 20. točke 3. člena ZDen predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009, II Ips 280/2009 z dne 10. 9. 2009, X Ips 166/2008 z dne 10. 11. 2010, I Up 379/2004 z dne 29. 6. 2005, II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004 in II Ips 712/2005 z dne 24. 11. 2005) je pri tem treba razlikovati podržavljenje premoženja na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a od podržavljanja po 3. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a. V prvem primeru (1. oziroma 2. točka prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a) je do prehoda premoženja v državno last prišlo že po samem Odloku AVNOJ-a (ex lege), ki je bil v Uradnem listu DFJ objavljen 6. 2. 1945. V primeru podržavljenja na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a pa je do prehoda premoženja v državno last prišlo z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja.

Iz odločbe Mestne zaplembene komisije v Celju opr. št. 64/45 z dne 24. 8. 1945, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, izhaja, da gre v obravnavani zadevi za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ-a že ob njegovi uveljavitvi (6. 2. 1945), ko je bila prejšnja lastnica premoženja C.C. še živa. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji po 11. členu ZDen. Glede na navedeno in ob upoštevanju gornjega stališča Vrhovnega sodišča RS sodišče sodi, da v obravnavani zadevi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tem primeru se namreč glede na gornje stališče Vrhovnega sodišča RS šteje, da je bilo premoženje podržavljeno C.C. 6. 2. 1945 in bi torej upravni organ moral ugotavljati, ali le-ta izpolnjuje pogoje za priznanje denacionalizacijskega upravičenca po ZDen.

V zvezi s sklicevanjem stranke z interesom na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 292/2012 pa sodišče odgovarja, da iz omenjene zadeve ni razvidno, da bi šlo za podržavljenje na podlagi Odloka AVNOJ-a, za kar gre v obravnavani zadevi. Zato omenjeni sklep Vrhovnega sodišča RS za odločitev v tej zadevi ni upošteven.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano dopolnilno odločbo odpravilo na podlagi določbe 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter glede na to postopek ustrezno dopolniti in o zadevi ponovno odločiti.