Jedro

Kadar je več dejavnikov, ki lahko vplivajo na nastanek škodne posledice (zatrjevane izgube dobička), je treba pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo gmotne in negmotne škode obema tožnikoma in naložilo toženi stranki v plačilo: - prvotožniku znesek 3,700.000,00 SIT spp iz naslova negmotne škode (od zahtevanih 11,500.000,00 SIT) in znesek 1,153.000,00 SIT spp iz naslova gmotne škode; - drugotožniku znesek 300.000,00 SIT spp iz naslova negmotne škode (od zahtevanih 850.000,00 SIT) in znesek 51.848,00 SIT spp iz naslova gmotne škode. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je presodilo, da bi višja odškodnina za negmotno škodo nasprotovala načelom pravične odmere denarne odškodnine, do višje odškodnine iz naslova gmotne škode pa tožnika nista upravičena, ker ne gre za pravno priznano škodo drugotožnika, ampak le za posredno škodo. Sodišče druge stopnje je zvišalo odškodnino za strah prvotožniku za 100.000,00 SIT in za 50.000,00 SIT za strah drugotožniku, v ostalem delu pa je presodilo, da pritožba ni utemeljena in jo je zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse razloge, zaradi katerih je dovoljeno vložiti revizijo. Izpodbijani sodbi očita, da vsebuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je sodišče druge stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je odmerjena odškodnina primerna, razen odškodnina za strah za oba in telesne bolečine za prvotožnika. V izreku sodbe pa je sodišče druge stopnje spremenilo le odmerjeno odškodnino za strah obema tožnikoma, ne pa tudi za telesne bolečine prvotožnika. Razlogi sodbe so v nasprotju z odločitvijo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revizija za prvotožnika v tem, da odmerjena odškodnina za negmotno škodo ni pravična in zato ne ustrezna kriterijem iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizija predlaga, naj revizijsko sodišče odmeri še 1,000.00,00 SIT odškodnine, saj bo le tak znesek ustrezal kriterijem za pravično odškodnino. Glede zavrnitve drugotožnikovega zahtevka za plačilo gmotne škode revizija trdi, da sta sodišči zmotno uporabili tretji odstavek 189. člena ZOR. Jasno je, da je drugotožnik zaradi neposlovanja firme E. d.o.o., katere lastnik in direktor - prvotožnik - je bil več kot leto dni popolnoma nesposoben za delo, ostal v tem obdobju brez dodatnega zaslužka, ki bi ga prejemal, če bi firma poslovala. Izpolnjeni so pogoji iz 189. člena ZOR in je drugotožnik upravičen do povrnitve izgubljenega dobička. Revizija predlaga, da sodišče dosodi drugotožniku še zahtevani znesek 765.000,00 SIT iz tega naslova.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizija je očitno prezrla, da je pritožbeno sodišče izdalo popravni sklep svoje sodbe, ker je ugotovilo, da ni bil pisni odpravek sodbe, ki je bil vročen pravdnima strankama, enak originalu sodbe. Ta sklep sta prejeli obe pravdni stranki. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo res podano neskladje med originalom izpodbijane sodbe in njenimi prepisi (tudi tistim, ki je predložen revizijskemu sodišču). Vendar je popravni sklep to napako odpravil v skladu s prvim odstavkom 342. člena ZPP/77. Očitek revizije o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni utemeljen.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Prvotožnik je v prometni nesreči dne 15.12.1994 utrpel udarnino pljuč, prelom osmega in devetega rebra levo, izpah leve rame, izpah desnega kolka, pretres možganov, naknadno je bil ugotovljen še zvin vratne hrbtenice in motenost C3 in C4 segmenta vratne hrbtenice.

Zdravljenje je bilo kar dolgotrajno, saj je trajalo približno leto dni. Prvotožnik je bil najprej osemindvajset dni v bolnišnici, od tega šest dni v intenzivni negi, dva dni pa priključen na dihalni aparat. Moral je opraviti številne zdravniške preglede, bil je v zdravilišču, nosil je Schantzovo ovratnico. Bolečine, ki so trajale 5 dni hude in 23 dni srednje hude, je moral lajšati z analgetiki.

Kasneje je analgetike jemal občasno, saj je trpel lahke bolečine dva meseca, občasne pa je približno eno leto. Zdravljenje pri travmatologu je bilo sicer končano po treh mesecih, v tem času je bil prvotožnik nesposoben za honorarno delo. Zaradi zahtevnega zdravljenja in negotovega izida je bil prvotožnik ves čas zaskrbljen, ob sami nesreči pa je doživel hud, a kratkotrajen strah za življenje. Posledice nesreče povzročajo pri prvotožniku občasne bolečine v poškodovanih delih telesa. Predvsem daljše gibanje mu povzroča bolečine v kolku, omejen je pri teku, smučanju in prenašanju težjih bremen. Delo za firmo zmore v zmanjšanem obsegu, saj mu prisilna drža povzroča bolečine v vratu. Še vedno lahko plava, kolesari in dela na vrtu.

Opisane ugotovitve, ki so zelo podrobno opisane v sodbi sodišča prve stopnje in ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, predstavljajo dejansko podlago za odmero pravične denarne odškodnine. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bili pri odmeri odškodnine spoštovani in upoštevani vsi že opisani kriteriji. Odmerjena odškodnina je primerno individualizirana, v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse je pri vrhu odmerjenih odškodnin v upoštevanih primerih. Revizija samo na splošno, brez konkretnih razlogov, opozarja na "analogijo glede na težo poškodb", vendar ne pove zakaj primerjava odmerjenih odškodnin teh primerjav ne zdrži. Drugotožnik je zahteval povrnitev izgubljenega dobička, ki ga ni prejel, ker firma E. d.o.o., torej gospodarska družba (naprej podjetje), pri kateri je ustvarjal ta dobiček, ni mogla poslovati zaradi odsotnosti prvotožnika. Presoja, da je drugotožnik v tem primeru le posredni oškodovanec, je po oceni revizijskega sodišča pravilna. Dohodek od honorarnega dela, ki ga ni prejel, je mogoče oceniti kot pričakovani dohodek, katerega realizacija je odvisna od številnih dejavnikov. Pravna oseba, ki naj bi sklenila pogodbo o honorarnem delu z drugotožnikom, bi morala imeti interes tako pogodbo skleniti. Morala bi imeti zagotovljen dohodek, da bi sploh lahko izplačala pogodbeno dogovorjen honorar. Na velikost dohodka vpliva med drugim dejavnost, s katero se podjetje ukvarja, in povpraševanje po storitvah, ki jih podjetje nudi. Upoštevanja vreden kriterij je konkurenčnost podjetja. Eden bistvenih elementov je gotovo pooblaščena oseba v podjetju, običajno direktor, ki sklepa pogodbe, skrbi za organizacijo podjetja, usmerja poslovno politiko in podobno. Odsotnost take osebe oziroma direktorja pa ni mogoče oceniti kot odločilni vzrok za izpad dela in dohodka podjetja. To je lahko le eden izmed vzrokov. Končno lahko direktor svoja pooblastila prenese na drugo osebo in tudi na tak način zagotovi redno poslovanje podjetja. Kvaliteta dela posameznikov, zaposlenih ali honorarnih, tudi vpliva na velikost dohodka podjetja. Pogosto ne gre zanemariti dejavnikov na prostem trgu in prilagodljivosti podjetja zahtevam trga, kar tudi vpliva na velikost dohodka, ki ga podjetje ustvari.

Vsi našteti (morda še kateri) dejavniki vplivajo na velikost dohodka, ki ga podjetje ustvari. S tem pa gre tudi za veliko število dejavnikov, ki imajo vpliv na to, ali bi/bo drugotožnik sploh opravljal honorarno delo in zanj dobil plačilo. Že opisani dejavniki povedo vse o tem, da je bil v spornem času pričakovani, a izgubljeni honorarni dohodek drugotožnika, pravzaprav negotovo bodoče dejstvo. To je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da niso podani pogoji iz prvega odstavka 189. člena ZOR, ki določa pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička z opredelitvijo, da gre za posredno škodo.

Kadar je več dejavnikov, ki lahko vplivajo na nastanek škodne posledice (zatrjevane izgube dobička), je treba pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS dne 15.12.1998, objavljeno med drugim v publikaciji Pravna mnenja VS RS, št. II/98, str. 12). Edini razlog, ki ga drugotožnik zatrjuje kot tisti razlog, ki je povzročil izgubo honorarnega zaslužka, je odsotnost prvotožnika - lastnika in direktorja podjetja. Res bi lahko imela ta odsotnost bistven in dejanski vpliv na uspešnost podjetja, vendar ne gre za pravno upošteven dejavnik za izgubo honorarja drugotožnika. Direktor podjetja bi lahko svoja pooblastila prenesel na tretjo osebo, kar bi bilo pravno in dejansko korektno dejanje. Če tega ni storil, je s tem pretrgal vzročno zvezo (oziroma svoj morebiti odločilni vpliv) med poslovanjem podjetja in možnostmi drugotožnika za zaslužek pri njem.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da so revizijski očitki neutemeljeni, saj izpodbijana sodba ne vsebuje nobene kršitve določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, zato je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih pravdnih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.