Jedro

Del vročilnice, s katerim se potrjuje, da je bilo pisanje naslovniku vročeno in kdaj se je to zgodilo, ima lastnost javne listine. Vročilnica, s katero razpolaga sodišče, zato dokazuje, da je toženec tožbo skupaj s pozivom, da nanjo odgovori, prejel in da jo je prejel 28. 1. 2014. Toženec bi sicer lahko z ustreznimi trditvami in dokazi to domnevno izpodbil, vendar tega v pritožbi ni storil, saj je ostal zgolj pri trditvi, da mu tožba ni bila vročena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče tožencu naložilo, da prvi tožnici plača 422,00 EUR, drugi tožnici pa 4.164,09 EUR s pripadki (točki I in II izreka). Toženec je obema tožnicama dolžan povrniti tudi pravdne stroške in sicer prvi tožnici 80,27 EUR, drugi tožnici pa 379,90 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni, saj tožencu tožba ni bila vročena. Odločitev je tudi vsebinsko napačna. Toženec ni dolžan odplačevati kredita na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 1484/08 z dne 7. 7. 2008, zato na tožnici terjatev banke ni prešla. Sporazum, ki je bil sklenjen ob razvezi zakonske zveze, je ničen. V zvezi s tem je toženec vložil tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 487/2012. Prva tožnica namreč ni državljanka RS in to ni bila niti v času sklenitve sporazuma. Do sklenitve pravnega posla v tej vsebini in obliki zato ni bila upravičena.

3. Tožnici na vloženo pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo z zamudno sodbo. Takšna sodba se izda, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 318. člen ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilo vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Iz podatkov spisa, to je vročilnice (pripete k sklepu pod red. št. 6), izhaja, da je bila pritožniku tožba skupaj s pozivom, da nanjo odgovori in opozorilom o posledicah morebitne pasivnosti, vročena 28. 1. 2014, torej tistega dne kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

7. Del vročilnice, s katerim se potrjuje, da je bilo pisanje naslovniku vročeno in kdaj se je to zgodilo, ima lastnost javne listine.(1) Vročilnica, s katero razpolaga sodišče, zato dokazuje, da je toženec tožbo skupaj s pozivom, da nanjo odgovori, prejel in da jo je prejel 28. 1. 2014. Toženec bi sicer lahko z ustreznimi trditvami in dokazi to domnevno izpodbil,(2) vendar tega v pritožbi ni storil, saj je ostal zgolj pri trditvi, da mu tožba ni bila vročena. To pa iz že navedenih razlogov ne zadostuje za uspeh s pritožbo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena, je tako pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

8. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi pasivnost toženca. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev, pa logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar izrecno določa tudi drugi odstavek 338. člena ZPP.

9. Toženec v pritožbi navaja, da ni bil dolžan odplačati kredita, ker je notarski zapis SV 83/09 z dne 21. 1. 2009, to je sporazum o delitvi skupnega premoženja (s katerim se je to zavezal), ničen. Pri tem ničnost utemeljuje s trditvijo o državljanstvu prve tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s takšnimi navedbami dejansko prereka trditve tožnic v tožbi(3), posledično pa tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na v tožbi zatrjevanih dejstvih. To pa, upoštevajoč drugi odstavek 338. člena ZPP, ni dopustno.

10. Enako velja za v pritožbi predlagan dokaz (vpogled v spis II P 487/2012). Kot je bilo že pojasnjeno, zamudna sodba temelji na (neovrgljivi) domnevi, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo zatrjevana dejstva priznala. Zaradi te domneve sodišče v zamudnem postopku tudi ne izvaja dokazov.

11. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena. Ker je sodišče prve stopnje, upoštevajoč dejansko podlago, ki sta jo tožnici navedli v tožbi, tudi materialno pravo pravilno uporabilo ter ni storilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker pritožnik s tožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2003 in II Ips 325/2011. (2) Tako na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 374/2000 in sklepu III Ips 71/2005. (3) Gre za trditev, da je toženec ob razvezi zakonske zveze s sporazumom o delitvi skupnega premoženja prevzel vse neodplačane kreditne obveznosti do ... banke, te svoje prevzete obveznosti pa ni (v celoti) izpolnil, ampak sta jo namesto njega izpolnili tožnici.