Jedro

Ko je ugotovilo, da je kabel tega dne oviral pot kupcev tako, da se je nahajal približno pol metra izpod pulta na pohodni poti, se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali tako puščen predmet na tleh lahko predstavlja nedopustno ravnanje, in z vprašanjem, ali bi bilo mogoče škodni dogodek ob potrebni skrbnosti preprečiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaključek degustacije ni bil nepričakovan dogodek ter da bi moral toženkin zavarovanec neposredno po zaključku degustacije kabel pospraviti, da ne bi oviral pohodnih površin.

Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da je kabel ležal zvit na tleh na pohodni površini ter da je tožnica prišla izza vogala. Če bi šlo za večjo, višjo oviro, bi jo tožnica najbrž lažje opazila. Po drugi strani je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je, kljub temu, da mora vsak najprej poskrbeti za svojo lastno varnost, trgovina takšen prostor, kjer so na policah naloženi artikli in je pogled kupca praviloma usmerjen v artikle. Po oceni pritožbenega sodišča je odgovornost toženkinega zavarovanca, ker ni pravočasno, to je nemudoma po zaključku degustacije, pospravil kabla pod strop in s tem ni pravočasno odvrnil predvidljivih vzrokov za tožničino poškodbo, večja kot tožničina odgovornost zaradi nepazljivosti in neskrbnosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi tako, da se I. točka izpodbijane vmesne sodbe spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek je po podlagi delno utemeljen in je podana odgovornost tožeče stranke v višini 30 % in tožene stranke v višini 70 %.“

II. V preostalem delu (II. točka izreka) se vmesna sodba potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi delno utemeljen in je podana odgovornost tožeče stranke v višini 50 % in odgovornost tožene stranke v višini 50 % (I. točka izreka). Odločitev o višini in stroških je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).

2. Tožnica vmesno sodbo izpodbija iz vseh treh zakonsko dopustnih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo, da je hodila okoli stojnice s sadjem in imela pogled usmerjen v artikle. Ko je prišla izza vogala ter hodila tik ob stojnici, kabla za robom preprosto ni mogla opaziti. Ravnala je z običajno skrbnostjo, ni bila neprevidna, a nihče ne bi mogel opaziti navedenega kabla, razen če bi ves čas gledal v tla. Sodišče je ugotovilo, da je priča M. M. hodila pred tožnico in se kablu izognila, vendar ni upoštevalo, da je hodila po sredini prehodne poti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da kabel ni bil opazen in izrazit. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici naložilo 50 % soodgovornosti. Sodni izvedenec v tej zadevi je ugotovil, da bi morale biti pohodne površine v trgovini proste, kabel pa bi morali tisti, ki so stojnico uporabljali, takoj pospraviti. Zato je pravilna ugotovitev takšna, da toženka nosi 100 % odgovornost, saj tožnici soprispevka ni mogoče očitati. Tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bi sodnica morala glede na način padca na obravnavi s tožnico več razpravljati. Neprimerno je bilo tudi njeno vedenje, ko se je smejala ob zaslišanju priče B. B. Sodnica je s tem kršila metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se zoper izpodbijano sodbo pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zmotno ugotovilo, da se je kabel nahajal pol metra stran od pulta na poti in je oviral pot kupcem. Kabel je bil zvit in pospravljen pod pultom tako, da ga je le približno pol metra gledalo izpod pulta, sam pult pa se je nahajal ob steni, zato kabel ni oviral poti. Sodišče je napačno povzelo izpoved priče M. M. in tako napačno ugotovilo dejansko stanje o položaju kabla. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo, ko je toženki naložilo odgovornost. Ker kabel, ki je zvit ležal na tleh pod oziroma ob pultu pri steni, ni v ničemer oviral hoje kupcev, ravnanje toženkinega zavarovanca ni bilo nedopustno. Napačna je ocena sodišča, da bi moral toženkin zavarovanec v konkretnih okoliščinah kabel takoj pospraviti. Narava trgovinske dejavnosti je taka, da se v trgovini predpostavlja veliko aktivnosti in bi bila v takih okoliščinah zahteva do trgovine, da je vsak trenutek vse na svojem mestu, prestroga. Kabel je po odhodu obeh degustatorjev podjetja Ž. ostal tam le kakšno minuto ali dve in prehodnosti poti po trgovini ni oviral. Toženka za tožničino poškodbo ni odgovorna, podredno se pritožuje tudi glede soprispevka, saj je višji od 50 %, kot ga je tožnici prisodilo sodišče z izpodbijano sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Toženka na tožničino pritožbo ni odgovorila.

5. Tožničina pritožba je delno utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

Glede dejanskega stanja

6. Tožničina pritožba v zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni zanikalo in je dopustilo možnost, da je tožnica krožila okoli stojnice s sadjem (gondole) ter da je imela pogled usmerjen v artikle, vendar je obrazložilo, da je bila kljub temu primarno dolžna poskrbeti za svojo varnost. Trditve, da nihče ne bi opazil navedenega kabla, če bi hodil po poti kot je šla tožnica, razen v primeru, če bi posebej previdno ves čas gledal v tla, so neutemeljene, saj je šla neposredno pred tožnico po isti poti priča M. M., ki je kabel opazila in se mu izognila. Pritožbene trditve, da je priča M. M. hodila po sredini prehodne poti, so protispisne, saj priča navedenega ni izpovedala. Res sodišče izrecno ni ugotovilo, da kabel ni bil opazen, vendar se je pravilno ukvarjalo z okoliščino, ali je oviral pot kupcev in zaključilo, da jo je oviral. 7. Tudi toženkine pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je nepravilno ugotovilo položaj kabla, niso utemeljene. Sodišče je v 22. točki obrazložitve jasno navedlo, da se je kabel nahajal približno pol metra stran od pulta. Tudi priča M. M. je izpovedala, da je bil kabel pol metra iz pulta ven. Zato ni videti, v čem naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj so ugotovitve sodišča prve stopnje v sodbi in toženkine navedbe v pritožbi identične. Ali se je položaj kabla opredelil z besedami pol metra stran od pulta ali da je približno pol metra gledal izpod pulta, pa glede na izveden dokazni postopke pomeni isto ugotovitev. Ključna je namreč ugotovitev sodišča, da je predstavljal oviro na poti.

Glede materialnega prava

8. Pravdni stranki druga na drugo prelagata odgovornost za tožničine škodne posledice, sami odgovornosti nista pripravljeni nositi. Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo dejansko stanje, to je, da je kabel tega dne oviral pot kupcev tako, da se je nahajal približno pol metra izpod pulta na pohodni poti, pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali tako puščen predmet na tleh lahko predstavlja nedopustno ravnanje, in z vprašanjem, ali bi bilo mogoče škodni dogodek ob potrebni skrbnosti preprečiti. Pri tem je ugotovilo, da zaključek degustacije ni bil nepričakovan dogodek in se je pravilno oprlo na izpoved obeh degustatorjev, to je, da je toženkin zavarovanec vedel, kdaj bosta z degustacijo zaključila. Pravilno je ugotovilo, da je bila potreba po pospravljanju kabla jasna in pričakovana. Toženka navedenih ugotovitev z nasprotnimi pritožbenimi trditvami ne more ovreči. 9. Sodna praksa gre v tovrstnih primerih v dve smeri. Kadar gre za situacije, ki lahko nastanejo hipno, vnaprej nepredvidljivo, predvsem pa v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo, imetnikom oziroma lastnikom odgovornosti ne nalaga, saj je zavzeto stališče, da bi bilo v teh primerih prestrogo zahtevati, da bi moral imetnik ali lastnik v vsakem primeru in na vsakem delu svojih objektov zagotoviti prisotnost osebe, ki bi ves čas pazila na hipne in nepredvidljive okoliščine.1 Nasprotno je sodna praksa precej strožja v primerih, ko bi bilo ob potrebni skrbnosti mogoče škodni vzrok odvrniti. Na to sodno prakso opozarja tožnica.2 Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da zaključek degustacije ni bil nepričakovan dogodek ter da bi moral toženkin zavarovanec neposredno po zaključku zavarovanja kabel pospraviti, da ne bi oviral pohodnih površin. Toženka se zato odgovornosti za tožničine škodne posledice ne more izogniti.

10. Pritrditi gre oceni sodišča prve stopnje, da je vsakdo primarno dolžan poskrbeti za svojo varnost. Pravilno je ugotovilo, da je bila tožnica dolžna posvetiti pozornost površini, po kateri je hodila. Pritožba navedenih ugotovitev ne more izpodbiti ne z ugotovitvami izvedenca, ne z ugotovitvami, da je tožnica prišla izza vogala stojnice in je imela pogled usmerjen v artikle. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je njen soprispevek podan. Nenazadnje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je neposredno pred tožnico po isti pohodni površini šla priča M. M., ki je kabel na tleh videla in se mu izognila. Tožnica se zato soprispevku ne more izogniti, a je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsok soprispevek. Sodišče je pri tem citiralo in se v celoti oprlo na podobno zadevo VSL sodba II Cp 3357/2016. V tej zadevi je bilo res obrazloženo, da sme kupec gotovo pričakovati varnost pri nakupovanju, kar pa ne pomeni, da lahko zanemari najbolj elementarno pozornost in previdnost, ki se pričakujeta od vsakega razumnega človeka tudi takrat, ko ga morda pritegne ali zmoti vsiljivo trgovsko oglaševanje. A je v navedenem primeru oškodovanka sporni reklamni pano opazila že ob svojih prejšnjih obiskih v isti trgovini, bil pa je tudi postavljen tako, da ga je lahko ob normalni hoji videla, zato ji je sodišče prisodilo 50 % soprispevek. Tu obravnavana zadeva pa ni v celoti primerljiva z zgoraj navedeno. Namreč sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da je kabel ležal zvit na tleh na pohodni površini ter da je tožnica prišla izza vogala. Če bi šlo za večjo, višjo oviro, bi jo tožnica najbrž lažje opazila. Po drugi strani je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je, kljub temu, da mora vsak najprej poskrbeti za svojo lastno varnost, trgovina takšen prostor, kjer so na policah naloženi artikli in je pogled kupca praviloma usmerjen v artikle. Po oceni pritožbenega sodišča je odgovornost toženkinega zavarovanca, ker ni pravočasno, to je nemudoma po zaključku degustacije, pospravil kabla pod strop in s tem ni pravočasno odvrnil predvidljivih vzrokov za tožničino poškodbo, večja kot tožničina odgovornost zaradi nepazljivosti in neskrbnosti. Pritožbeno sodišče zato ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje toženkino odgovornost na 70 %, tožničino odgovornost pa na 30 %.

11. In končno gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni prekršilo postopkovnih pravil, kot zatrjuje tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče je preučilo sodni spis, posebej prepis dvakratnega zaslišanja tožnice. Ni res, da je sodnica na prvi stopnji postopala izrazito pristransko in ni bila pripravljena prisluhniti tožničini strani zgodbe, kot je očitano v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tožnico temeljito zaslišalo tako glede temelja kot glede višine vtoževane terjatve, zato je pritožbena trditev, da bi moralo z njo razpravljati več, neutemeljena in pavšalna. Kršitev postopka ni razbrati niti pri zaslišanju priče B. B. Sodišče prve stopnje torej ni prekršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče tudi te pritožbene trditve v celoti zavrača. 12. Toženkina pritožba ni utemeljena, tožničina pritožba pa je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče vmesno sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo. II. točka izreka ni vsebinsko izpodbijana, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (351. člen ZPP). Ker je v obravnavani zadevi izdana vmesna sodba in sodišče še ni dokončno odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako npr. VSRS sodba II Ips 10/2015, ko je šlo za mokra bazenska tla; II DoR sklep 452/2010 v povezavi s sodbo VSL II Cp 778/2010, ko je šlo za spolzka tla v trgovini zaradi politja in na tleh ležečega bombona; VSL sodba II Cp 864/2016, ko je šlo za razlitje mlečnega izdelka pred vitrino pokrite tržnice in VSL sodba III Cp 2906/2010, ko je šlo za razsutje revij v trgovini, ki so bile ovite v plastično folijo. 2 Tako je npr. v sodbi VSL I Cp 2196/2013 obrazloženo, da so mokra in spolzka tla v trgovini v času, ko je zunaj močno deževalo, pričakovana, zato bi morala biti očiščena ter strankam zagotovljeno varno in nemoteno gibanje po trgovini; v zadevi VSL sodba II Cp 891/2014 je bilo ugotovljeno, da bi moral lastnik oz. upravnik 2 cm visoko in kratko grbino enake barve kot tla v pohodni asfaltni površini v zoženem prehodu za pešce na letališču ustrezno označiti, saj je šlo za objektivno predvidljivo možnost nastanka škode; v zadevi VDSS sodba Pdp 340/2010 pa je obrazloženo, da se je oškodovanka spotaknila ob računalniški kabel, ki je bil v njeni pisarni, kar se je vedelo, torej so bile posledice predvidljive.