Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki po telefonu sklenili ustno pogodbo. Na podlagi navedene pogodbe je tožeča stranka toženi stranki nato poslala zgoščenko oziroma zagotovila naročene produkte, ki jih je tožena stranka tudi uporabila, kar izhaja iz predloženih računalniških izpisov o priklopih. Ker toženi stranki s predloženimi dokazi ni uspelo dokazati nasprotnega oziroma utemeljiti svojih ugovorov, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, je sodišče pravilno zaključilo, da je bila sporna pogodba sklenjena ustno po telefonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 14489/2009 z dne 13. 02. 2009, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 207,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala sodnica posameznica (5. odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka priznava, da je v letu 2006 po pošti prejela zgoščenko, vendar na prejem le-te ni bila dolžna reagirati. Prejeta zgoščenka namreč lahko pomeni le ponudbo, saj stranki nista bili v stalni poslovni zvezi. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče zato moralo upoštevati 2. odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je brez učinka določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev veljala za sprejem ponudbe. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki po telefonu sklenili ustno pogodbo. Na podlagi navedene pogodbe je tožeča stranka toženi stranki nato poslala zgoščenko oziroma zagotovila naročene produkte, ki jih je tožena stranka tudi uporabila, kar izhaja iz predloženih računalniških izpisov o priklopih, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker toženi stranki s predloženimi dokazi ni uspelo dokazati nasprotnega oziroma utemeljiti svojih ugovorov, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, je sodišče pravilno zaključilo, da je bila sporna pogodba sklenjena ustno po telefonu.

7. Tudi navedbe, da tožeča stranka pri svojem poslovanju ni upoštevala Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), niso utemeljene. ZVPot namreč v 1. členu določa, da ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij, pri čemer zakon v 2. odstavku 1. člena določa, da je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. V obravnavanem primeru pa gre za spor med pravnima osebama, za katera navedeni zakon v konkretnem primeru torej ne pride v poštev.

8. Pritožnik izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da bi morala tožena stranka v času poslovanja s tožečo stranko, le-tej sporočiti morebitno spremembo naslova. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi bilo skladno s poslovnimi običaji od tožene stranke upravičeno pričakovati, da bi morebitno spremembo sedeža oziroma naslova na katerem posluje, sporočila tožeči stranki, zato se na spremembo naslova ne more uspešno sklicevati. Poleg tega pa je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bilo sporno blago naročeno in dobavljeno toženi stranki, ki ga je nato začela uporabljati.

9. Utemeljeno pa pritožba navaja, da v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o tem, zakaj je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo pritožbeno sodišče lahko samo odpravi (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je sporno blago naročila tožena stranka, kateri so bili poslani (in z njene strani prejeti) tudi računi, na katerih temelji tožbeni zahtevek, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa kot rečeno v sporu majhne vrednosti ni dopusten. Glede na navedeno in dejstvo, da je na spornih računih naveden datum zapadlosti, ni dvoma, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 192,29 EUR od 30. 06. 2006 dalje do plačila, od zneska 168,25 EUR od 06. 07. 2006 dalje do plačila, od zneska 60,09 EUR od 15. 10. 2006 dalje do plačila in od zneska 60,09 EUR od 29. 12. 2006 dalje do plačila, tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

10. Nadalje pritožnik izpodbija tudi stroškovni del izpodbijane sodbe, in sicer pavšalno navaja, da stroški pravdnega postopka ob vrednosti spornega predmeta 480,72 EUR, nikakor ne morejo znašati 207,94 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo le skupen znesek stroškov, ki jih je priznalo tožeči stranki, podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika na list. št. 59. Po vpogledu v navedeni stroškovnik pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz stroškovnika jasno in nedvomno razvidno, katere stroške in v kakšni višine jih je sodišče priznalo. V kolikor se pritožnik ni strinjal z višino posameznega stroška, bi moral v pritožbi to specificirati in obrazloženo grajati odmero tega stroška. Ker tega ni storil, temveč je le pavšalno ugovarjal višini priznanih stroškov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Glede na navedeno je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi zato niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 365. členom ZPP potrditi.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek154. člena ZPP).