Jedro

Značilnost izločitvenega zahtevka je, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezen je zato tudi zahtevek, s katerim uveljavlja pravico iz 32. člena ZD. Glasi se na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, ne pa na ugotovitev denarne terjatve do zapuščine. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju in s tem povzroči civilno delitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 1,832.452,10 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere, kot izhaja iz izreka sodbe. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pokojni P. L. ne spada premoženje v vrednosti 1,832.452,10 SIT, povečano za zakonske zamudne obresti od 7.12.1998 do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 205.330 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku 15-dnevnega roka do plačila. Oprlo se je na stališče, da bi morala tožeča stranka s tožbo zajeti vse tri dedinje pokojne P. L., ne pa le tožene stranke. Potomčeva denarna terjatev je namreč le posredna pravica, ki temelji na 32. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 67/01, ZD). Ker tega ni storila, ni tožena prava stranka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem o nujnem sosporništvu na pasivni strani in dodalo, da je zahtevek neutemeljen tudi zaradi nesklepčnosti.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s pritožbo izpodbijala tako odločitev glede primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka, zato bi se moralo pritožbeno sodišče opredeliti do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke, ne pa le do podrejenega tožbenega zahtevka. Podana je bistvena kršitev določb iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP), hkrati pa gre tudi za kršitev 22. člena Ustave RS. Stališče sodne prakse je, da je mogoče zahtevati izločitev iz zapuščine bodisi v obliki solastnine na premoženju, kadar je to nesmotrno, pa tudi v denarju. Interpretacija 32. člena ZD tudi sicer ne dopušča sklepa, da je mogoče zahtevati izločitev le v stvarnopravni obliki, saj ni nikjer določeno, v kakšni obliki mora potomec uveljavljati izločitveni zahtevek. Izvajanja sodišč prve in druge stopnje glede pasivne legitimacije so zmotna.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče poudarja, da je tožeča stranka v pritožbi z dne 11.12.2006 obseg izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje izrecno opredelila tako, da je navedla, da se pritožuje "v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrejenega zahtevka in stroške". Temu ustrezno je predlagala, "naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku". V skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Tožeča stranka je dajatveni denarni zahtevek postavila z vlogo 28.4.2004, podrejeni ugotovitveni zahtevek, da denarni znesek ne spada v zapuščino pokojnice (ki je predmet revizijskega preizkusa), pa 18.10.2006. V vlogi z dne 28.4.2004 je dajatveni denarni zahtevek utemeljila le z izdano dopolnitvijo k izvedenskemu mnenju izvedenca P. O., iz katere izhaja, da bi bila vrednost zapuščine brez upravljanja in skrbi s strani tožeče stranke manjša za znesek v višini 1,832.452,10 SIT.

Ustaljeno stališče sodne prakse, ki ga korektno izražata tudi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.2002 in 23.11.2005, opr. št. I Cp 660/2000 in I Cp 1762/2004, je, da ima pravica zapustnikovega potomca, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (32. člen ZD), absolutni značaj. Značilnost izločitvenega zahtevka je, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezen je zato tudi zahtevek, s katerim uveljavlja pravico iz 32. člena ZD. Glasi se na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, ne pa na ugotovitev denarne terjatve do zapuščine. Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD, ne pa izvirna oblika te pravice. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju in s tem povzroči civilno delitev(1).

Glede dejstev in dokazov je v pravdnem postopku na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPP uveljavljeno razpravno načelo. To pomeni, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Odgovorne so torej, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da mora potomec, ki uveljavlja vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju, zatrjevati okoliščine, ki napotujejo na zaključek o izjemnosti konkretnega dejanskega stanu in utemeljenosti civilne delitve (na primer dejstva, iz katerih izhaja, da bi bila vzpostavitev solastninskega razmerja, upoštevajoč namembnost nepremičnine, gospodarsko nesmotrna). Na podlagi abstraktnega materialnopravnega preizkusa dejanske podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka, iz katere niso razvidne nobene okoliščine v nakazani smeri, je mogoč edinole sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka kot posledici nesklepčnosti tožbe.

Ker je tako zahtevek za ugotovitev, da denarni znesek v višini 1,832.452,10 SIT ne spada v zapuščino, neutemeljen, ker je nesklepčen, razčiščevanje vprašanja, ali so vse tri dedinje pokojne P. L. nujne sospornice, ni bilo potrebno.

Ker očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako na primer sodba z dne 15.6.2006, opr. št. II Ips 587/2004.